Zapiski za analizo upora

Michel Foucault je v intervjuju pred koncem svojega življenja pripomnil, da je od devetnajstega stoletja politika obstajala zaradi revolucije. Zdaj ko je revolucija izginila, je nadaljeval, obstaja tveganje, da bo izginila tudi politika.

Sedemnajstega junija 2011 me je gibanje jeznih državljanov povabilo, da na trgu Sintagma v središču Aten spregovorim na tematskem zborovanju o neposredni demokraciji. Po pogovorih in običajnem postopku so pripadniki gibanja, ki so bili izžrebani, stopili v ospredje, da bi nagovorili desettisočglavo množico. Eden od moških v vrsti se je tresel in bil vidno nervozen zaradi očitne treme pred svojim nastopom. A njegov govor je bil eleganten, z lepo oblikovanimi stavki in odstavki je predstavil zaokrožen in prepričljiv načrt za prihodnost gibanja. »Kako ti je uspelo,« sem ga vprašal pozneje, »mislil sem, da se boš onesvestil.« »Tudi sam sem se bal tega,« je odvrnil. »Ko sem začel govoriti, sem izgovarjal besede, a kot da bi jih govoril kdo drug. Tujec v meni mi je narekoval, kaj naj rečem.« Številni udeleženci nedavnih protestov in uporov so ugotovili podobno. Sarah iz Egipta je, potem ko je bila na trgu Tahrir, povedala: »Sem nova oseba, ki se je rodila danes.« Fant na atenskih uporih decembra 2008 je rekel: »Že prej sem se udeležil demonstracij, nikoli pa še nisem sodeloval v nemirih. Zame je bilo to kot posvetitev in priznam, da sem se počutil osvobojenega. Počutil sem se, kot da imam spet nadzor nad seboj.« Ta spis je razmišljanje o tem »tujcu v nas« (kot običajno opisujemo nezavedno) in je del širšega projekta, v okviru katerega naj bi razvili radikalno politiko za obdobje uporov.

Obdobje uporov

Michel Foucault je v intervjuju pred koncem svojega življenja pripomnil, da je od devetnajstega stoletja politika obstajala zaradi revolucije. Zdaj ko je revolucija izginila, je nadaljeval, obstaja tveganje, da bo izginila tudi politika, razen če ne bodo izumili nadomestka zanjo. V nasprotju z modeli grškega modreca, judovskega preroka in rimskega legislatorja si je Foucault predstavljal tip intelektualca, ki bo postavil vprašanje, ali je revolucija vredna truda, in če je, kakšna revolucija in s koliko truda. Če se revolucija konča, kakšna je politika po revoluciji? Oglejmo si nedavne oblike upora v Grčiji, najbolj razmahnjenega in uspešnega evropskega primera upora. Začnimo s kratkim opisom novih oziroma radikalno prenovljenih metod neposlušnosti.

1. Šestega decembra 2008, potem ko je policija v središču Aten umorila 16-letnega dijaka Aleksisa Grigoropulosa, je državo ohromil množičen, spontan upor brez voditelja, pri katerem so sodelovali dijaki, študenti in zaposleni. Zborovanja in pohode proti parlamentu, ministrstvom in policijskim postajam so spremljali stavke, dogajanje na ulicah, prekinitve gledaliških predstav in razprava z občinstvom, dvigovanje napisa na Akropoli s pozivom k uporu, zasedba televizijskega studia med predvajanjem poročil in simboličen zažig novoletne jelke na trgu Sintagma. Šli so nad banke in luksuzne trgovine, poročali so o nekaj primerih plenjenja, zažgali so nekaj avtov in zgradb, ni pa bilo žrtev. Upori so pripomogli, da je odstopila desna vlada in novembra 2009 doživela poraz, medtem ko so Papandreujevi socialisti dobili prepričljivo večino, sledila pa je uvedba neoliberalnih varčevalnih ukrepov. Podobnost s pariškimi nemiri v revnih predmestjih leta 2005 in 2007 ter londonskimi izgredi avgusta 2012, ki so se prav tako začeli po smrti mladostnikov ob posredovanju policije, je osupljiva.

Po dolgem obdobju, ko so trgi in popustljive vlade trdili, da je prihodnost človeštva mirna, neprekinjena evolucija, smo spet vstopili v obdobje zgodovine.

2. Atene, februar 2011. Medtem ko je bila arabska pomlad v polnem razmahu, se je 300 imigrantov iz Magreba brez dokumentov zateklo v Hipatijo, osrednjo zgradbo v Atenah, in začelo gladovno stavkati. V Grčiji so živeli in delali, nekateri od njih že deset let. Opravljali so dela, ki so jih Grki zavračali, in to za manj kot minimalno plačo in brez plačanih socialnih prispevkov. Ko je udarila kriza, so jih brez milosti odpustili. Po štiridesetih dneh, ko je bilo več stavkajočih v bolnišnici zaradi nepopravljive okvare organov, zaradi česar bi lahko umrli, je vlada sprejela večino njihovih zahtev in jim dovolila ostati v državi. Stavkajoče brez dokumentov so podprli z obsežno solidarnostno akcijo. Njihova zmaga velja za prvi uspeh upora proti varčevalnim ukrepom, ki se je v času gladovne stavke šele prebujal.

3. Atene, maj 2011. Po shodu v znak solidarnosti z jeznimi državljani so trg Sintagma v Atenah nasproti parlamenta in šest drugih trgov zasedli ljudje vseh ideologij, starosti, poklicev, med njimi tudi številni brezposelni, ki so sami sebe poimenovali Aganaktismenoi - Ogorčeni. Politične stranke in njihovi napisi niso bili zaželeni, niso izbrali voditeljev in predstavnikov. Na vsakodnevnih ljudskih zborovanjih in tematskih srečanjih so se pogovarjali o vseh vidikih političnih in gospodarskih razmer ter se demokratično odločali o prihodnjih akcijah. Več delovnih skupin je skrbelo za vse pomembnejše potrebe tistih, ki so zasedali trge – za hrano, zdravstveno oskrbo, varnost, medije, zabavo, pravne nasvete in podobno. Zasedbe so bile mirne, vendar so se jih policisti kljub temu lotili brutalno. Ko je policija konec julija vendarle pregnala stavkajoče, so se ljudska zborovanja preselila v predmestja in manjša mesta. Premier Papandreu, ki se ni znal spoprijeti s protesti, je junija odstopil, a si je nato zaradi pritiska stranke premislil. Njegova usoda je bila vseeno zapečatena. Odšel je na začetku novembra, kmalu po tistem, ko so ljudje zasedli ulice, kjer naj bi bila vojaška parada. Na splošnih volitvah leta 2012 in na evropskih volitvah 2014 je več uporniških gibanj za svojo parlamentarno predstavnico izbralo radikalno levo stranko Sirizo. Pot Sirize iz majhne protestne stranke do bodoče vlade je politična pravljica. Stranka je leta 2009 dobila štiri odstotke glasov, postala glavna opozicija leta 2012 in dve leti pozneje dobila 27 odstotkov glasov, desničarsko vladajočo stranko pa je podpiralo le še 23 odstotkov volivcev. Zdi se, da je Siriza najverjetnejša naslednja grška vladajoča stranka.

Množenje in krepitev uporov lahko razumemo, če se poglobimo v razmere, na katere se odzivajo. Upor je odziv na trende globaliziranega kapitalizma, ki so preželi in preoblikovali ves svet. Zato je v nadaljevanju kratek pregled razmer, v katerih smo. Zajel bo gospodarske in socialne razmere v sodobnem kapitalizmu do njihovih biopolitičnih posledic.

a. Postfordovski kapitalizem

Marx je uvedel koncept splošnega intelekta in nematerialnega dela, dela in ustvarjanja kolektivnega uma, znanosti in tehnologije. V postindustrijskem kapitalizmu je nematerialna proizvodnja postala glavna produktivna sila. Industrijski kapitalizem je konkretno spremenil v abstraktno, izdelek v dobrino. Postfordizem nemudoma spreminja misli, zamisli in besede v materialne predmete in izdelke. Splošni intelekt ni več utelešen v strojih, temveč v življenju delovnih ljudi. To ima tri posledice:

Prvič, narava dela se je korenito spremenila. Stalno delo izginja. Zdaj prevladujejo delo za določen čas, prožna izmenjava in plačilo po učinku, dolga obdobja brezposelnosti, ki sledijo kratkemu obdobju dela. Biti moramo prožni, prilagodljivi, se pripravljeni učiti in nenehno nadgrajevati svoje sposobnosti, znanje in spretnosti. V preteklosti so »rezervno vojsko« brezposelnih izrabljali za zniževanje plač. Tehnologija, avtomatika in selitev industrije v svet v razvoju so povzročile, da je veliko ljudi postalo odveč. Ti so nezaposleni in nezaposljivi, mladi in stari, priseljenci in begunci, tako imenovani človeški šoder ali nekoristni ljudje.

Druga sprememba je obsežna in agresivna privatizacija preostalega skupnega dobrega. Trije sestavni deli javnega dobrega – družbeno življenje, zunanja narava in naša lastna biološka narava – se sistematično razprodajajo. Od kapitala moramo vnovič najemati našo skupno substanco in naše kolektivne dosežke. Vse, kar je mogoče prodati, je prodano in nam je nato spet dano v najem.

In nazadnje, dobiček je dobil dve novi obliki: plačilo za storitve in obresti na kapital. Pozni kapitalizem vse izraziteje deluje na podlagi porabništva, financiranega s posojili. Ljudje, podjetja in države si morajo izposojati, da lahko porabljajo. Zaradi študentskih, potrošniških, podjetniških in stanovanjskih posojil nas je večina ves čas zadolžena. Zadolženost je postala del življenja. Ni veliki sovražnik, kot jo predstavljajo mnogi, temveč nujno potrebno mazivo v gospodarstvu storitev. Zadolženost kot družbeni odnos in moralni koncept ima dodatne ugodnosti za kapital. Dolžnik je prežet s krivdo in potrpljenjem; posojilodajalec nadzoruje njegovo vedenje veliko bolj, kot delodajalec nadzoruje zaposlene. Dolžnik je formalno svoboden, vendar le, če svoje življenje posveti misiji odplačevanja in (moralni in finančni) oddolžitvi. Zadolženost pripomore k primernemu vedenju upnika in zapira možnosti za upor. V tem pogledu naše trenutno prekletstvo ni dolžniška kriza, temveč želja kapitala po zadolženosti.

b. Biopolitični kapitalizem

Socioekonomske spremembe spremlja nova razporeditev moči. Biopolitika je izrabljanje moči za bios, življenje. Sega od globin zavesti do telesa in duše prebivalstva. Nadzor nad prebivalstvom dopolnjujejo tehnologije jaza, ki usmerjajo in nadzorujejo vedenje posameznikov. Biopolitični kapitalizem ne proizvaja le blaga za državljane, temveč jih ustvarja. V zadnjih tridesetih letih smo dobili jasno podobo dopolnilnih procesov nadzora nad prebivalstvom in posameznikom.

V ta proces so vključene tudi materialne, socialne, čustvene, etične in kognitivne strategije. V obdobjih gospodarske rasti so delovne ljudi vlagali v gospodarstvo prek zasebnega in javnega dolga ter porabe. Zadolženi delavec se sprijazni, da sta svoboda porabniške izbire in osebna odgovornost glavni merili uspešnosti. To socioekonomsko integracijo podpira širjenje pravic posameznika. Vsaka želja bi se lahko spremenila v nekaj, kar nam pripada, vsak »hočem to in ono«, »imam pravico do tega in onega«. A ta atomizacija prebivalstva je hkrati ahilova peta poznega kapitalizma. Delavec se lahko nenadoma in celo nasilno odmakne od vzpenjajoče se spirale želja, zadovoljstva in razočaranja. Če se zlomi eden od členov v verigi integracije, se zlomi celotni psihološki in ideološki ustroj. To se lahko zgodi zaradi nenadne izgube dela, občutnega poslabšanja življenjskih razmer ali pričakovanj, napada na osebno ali državno dostojanstvo, razočaranja zaradi želja oziroma obljub. Izbruhne lahko po vrsti ponižanj ali je odziv na dogodek, ki je skupek preobilja tegob.

Južna Evropa je šolski primer dolžniških želja. Po vstopu v evrsko območje so države, ki so se posodabljale, spodbujale porabo in hedonizem kot glavni način za povezovanje zasebnih interesov s skupnim dobrim. Na ljudi so gledali kot na stroje, ki imajo želje in ki porabljajo. Lahko dostopna in poceni posojila, podkupovanje ljudi, da so prihranke vlagali v delnice in druge vrednostne papirje, umetno zviševanje vrednosti nepremičnin so postali glavno gonilo gospodarske rasti in merilo za srečo posameznika ter družbeno mobilnost. »Obsceni« oče psihoanalize je Grkom ponavljal, naj si izposojajo, uživajo, kupujejo in živijo, kot da je to njihov zadnji dan. Ta porabniški raj z željami, zadovoljevanjem in frustracijami je čisti nihilizem.

Varčevanje je nasilno premešalo vrednote, da bi si prek zadolženosti in krivde zagotovili nadzor nad prebivalstvom. Reševanje bank in vse višji stroški za storitve za vse več brezposelnega in vse starejšega prebivalstva so zasebni zadolženosti dodali še ogromen državni dolg. Prebivalstvo se zdaj deli po starosti, poklicu, spolu in rasi in v imenu »reševanja države« mu vsiljujejo radikalno spremembo vedenja. Politika osebnih želja in užitka se je sprevrgla v strategijo reševanja naroda, njegove genetske informacije, in sicer tako, da so posamezne pripadnike prepustili vročici greha, krivde in kazni. Atomizacija prebivalstva se je začela s politiko posodabljanja z domnevno svobodno izbiro in osebno odgovornostjo prek dolga in porabe. Kazenski varčevalni ukrepi dopolnjujejo projekt, in sicer agresivni individualizem spreminjajo v obrambnega, sodobno kulminacijo nominalizma: obstajajo le posamezniki in vladar, ki se skoraj ves čas srečujejo v izjemnih razmerah. Žrtve varčevanja prosijo, naj svoje vedenje prilagodijo »potrebam« države in se prepustijo obsežnemu nadzoru, s katerim naj bi povrnili družbeno zdravje. Varčevanje je agresivna biopolitična korekcija. Zajema vse vidike življenja od osnov, kot so hrana, elektrika in oblačila, do zdravja, izobraževanja, socialne varnosti in prostega časa.

V klasični Grčiji je bil logos sprva filozofsko orožje proti temu, da so si starešine in duhovščina prilaščali moč in avtoriteto. Kristusovi nauki so bili sprva del judovskega upora proti rimskemu imperiju.

V ozadju varčevanja gre za preureditev kapitalizma od vrha navzdol. Varčevanje so izrabili, da so znižali delavske plače, zmanjšali pravice in ugodnosti, hkrati pa zagotovili neprekinjeno dobičkonosnost kapitala. Te reforme je sprejela evropska elita; dolg (v grškem primeru javni dolg, v španskem in irskem pa zasebni) je prikladen izgovor za hitro in brutalno nalaganje davkov in moraliziranje. Sporočilo se glasi, da so ljudje grešili in podlegli sirenam porabništva, zato jih je treba kaznovati. V primeru Grčije se Merklova vede kot Freudov kruti superego – čim bolj ubogaš, tem huje si kaznovan. »Kaj hoče gospa Merklova?« se sprašujejo grške elite, vendar gospa nenehno spreminja svoj ton. Včasih hoče, da bi Grčijo izgnali iz evrskega območja, drugič hoče, da država ohrani evro, večinoma pa molči. Tako kot na Freudovo vprašanje »Kaj hoče ženska?« tudi tu ni nedvoumnega odgovora. A kot nas uči psihoanaliza, nenehni dvomi ohranjajo željo. Obupan poskus, da bi uganili željo in ustregli gospe Merklovi, egoidealu grških elit, pomeni nove in nove varčevalne ukrepe za Grke z nizkimi prihodki in brez službe, za tiste ljudi, ki edini niso sodelovali pri kopičenju javnega dolga.

Filozofija upora

Kako bi lahko posplošili te nove oblike upora? Kdaj se začne upor, kako deluje, je lahko kdaj uspešen? Michel Foucault je začel z analizo moči. Françoise Proust, ki je sledila Foucaultovem plodnem delu, je nadaljevala z analizo upora. Opisali bomo sedem tez, ki se opirajo na dela Foucaulta in Proustove, ter jih povezali s sodobnimi primeri neposlušnosti, neponižnosti in upora.

Prva teza: Upor je fizični zakon obstoja, ki vpliva na vse odnose.

Upor je fizičen: vsaka sila, na katero vpliva druga sila, spodbudi upor, ki spodnese prvo, ne da bi jo ustavil. Kjer je moč, naj bo to v intimnem odnosu ali skupnosti, na šoli, v podjetju, politični stranki ali državi, je tudi upor. »To bi bila transcendentalnost vsakega upora, ne glede na vrsto: upora proti moči, razmeram, zgodovini, upora proti uničenju, smrti, vojni, upora proti neumnosti, miru, golemu življenju.« Sila, ki se upira, spremlja silo, ki se ji upira, vendar ima hkrati tudi opraviti z njo, jo destabilizira in preusmerja. Uporu zato ni mogoče ubežati in je nepogrešljiv v vsakem odnosu. Od trenutka, ko bitje dobi obliko in podobo ali se ravnovesje sil stabilizira, naleti na upor, ki ga nepovratno zasuče, zvije in načne. Upor kot ogledalo moči je odnos, vrsta interakcij med ljudmi in stvarmi. Nenehno spreminja ravnovesje sil, premika asimetrije moči ter nenehno redefinira in spreminja položaj udeležencev.

Upor je zato pogoj za obstoj vsakega odnosa moči in ni transcendentna sila ali nasilje, ki zadeva svoje mesto intervencije od zunaj. Od trenutka, ko se pojavi moč, jo spremlja upor in zaznamuje začetek nove in posebne zgodovine. V tem pogledu je tudi Gilles Deleuze, ko je komentiral Foucaulta, napisal, da je zadnja beseda v zvezi z močjo, da je »najprej na vrsti upor«.

Druga teza: Upori so postavljeni na določeno mesto, so lokalni, konkretni in v več oblikah.

Upor se pojavi v konkretni situaciji in je usmerjen proti enkratnemu ravnovesju sil. Upor je lokalen, ker se razplamti na določenem mestu in enkrat doživi razmah. Zato je težko izdelati splošna načela upora, čeprav skupni trendi na različnih krajih moči lahko povzročijo podobne odzive. Vsaka situacija in obdobje prinašata nove oblike, strategije in teme. Upor se odziva na konkretne okoliščine, v katerih se znajde; razstavi temeljne sestavne dele ustroja moči, jih analizira in jih nato spet poveže v drugačen, nov vzorec, ki nasprotuje ali preusmerja prejšnjo kombinacijo. Tudi ta postopek prinaša moč. Nove odpadniške konfiguracije lahko prevzame protiuporniška prevladujoča sila in se iz uporniškega položaja spremeni v vladajočega.

Tretja teza: Upor je mešanica odziva in akcije, negacije in potrditve.

Upor je lokalen in poteka na določenem mestu, odziva se na razmere ali se odzove na dogodek. Odziv se lahko razvije v akcijo, odgovor, obnovo. Reaktiven upor ohrani ali vnovič vzpostavi razmere, ki jih je moč spremenila. Aktiven upor uniči nasprotnikovo orožje in si sposodi, posnema ali omaje njegove sestavne dele. Z uporabo sovražnikovih pravil izumi nova pravila in ustanove ter zasede prostor, ki ga je očistil reaktivni upor. Ko moč spodbuja privatizacijo javnega premoženja, upor razstavi zasebno ali javno dihotomijo in spodbudi nove oblike lastnine, kot je javno dobro. Ko moč ustvari brezposelnost, upor ustvari nove zadružne, samoupravljavske oblike dela in družbenih dejavnosti.

Preidimo na trenutne oblike in strategije upora in načine, kako preusmerjajo ravnovesje sil. Porajajoče se oblike reagirajo na prevladujoče načine kapitalističnega podjarmljenja: najprej na pogrešljivega človeka ali homines sacri, nato na biopolitično izključene in nazadnje na tiste, ki so jim bile demokratično odvzete državljanske pravice.

Ko so navijači nogometnega kluba Bešiktaš skandirali »Erdogan, kurbin sin«, so jih ženske prosile, naj nehajo, ker je bilo na trgu več prostitutk. Navijači so imeli sestanek in se dogovorili, da ne bodo več vzklikali tega. Naslednji dan se je pojavil velik napis: »Kurbe pravimo: Erdogan ni naš sin.«

Upor sodobnih homines sacri poteka v obliki eksodusa in mučeništva. Samomor, samopohabljenje, gladovne stavke, vkrcavanje na plavajoče krste, ki vsak dan tonejo na Sredozemskem morju so značilni odgovori tistih, s katerimi ravnajo, kot da so pogrešljivi, odvečni, gospodarsko nekoristni. Arabska pomlad se je začela s samožrtvovanjem Mohameda Buazizija v Tuniziji. Gladovno stavkajoči v Atenah pa so po drugi strani edini imigranti, ki so v nasprotju s pravno ortodoksnostjo s svojo kolektivno akcijo dosegli politično rešitev svojih bridkih razmer. V biopolitičnem svetu življenje obstaja kot registrirano življenje; življenje brez dokumentov, rojstnega lista in osebne izkaznice, vizuma in delovnega dovoljenja ni priznano. Minimalna človečnost se pridobi s tistim, česar priseljenci nimajo: s papirji, dokumenti, arhivi. Če hočejo svoje življenje iztrgati iz te administrativne praznine, morajo doseči prag smrti. Migranti so prekinili rdečo nit Heglove dialektike gospodarja in sužnja: ker so se uprli svojemu razčlovečenju, so postali ljudje in svobodni. V tem smislu so ljudje brez dokumentov postali mučeniki, tako žrtve in trpini. Potrdili so nekaj, kar so enako dobro vedeli tako Rousseau kot Freud in Sartre: človek je svoboden, da umre zaradi svobode, a le skupna politična akcija lahko privede k emancipaciji.

Upor dijakov, študentov in zapostavljene mladine v Parizu leta 2005, Atenah 2008 in Londonu 2012 je bil odziv na biopolitično kombinacijo sodnega naloga o porabniškem zadovoljstvu in policijskega zatiranja. Gre za spontano vstajo in nemire, ki pogosto vključujejo nasilje nad premoženjem in plenjenje. Nastanejo po nasilnem dogodku, kot sta bila uboja Aleksisa Grigoropulosa in Marka Duggana, ali po dolgi vrsti ponižanj, ki izčrpajo moralno potrpežljivost, kar se je zgodilo v primeri Buazizijevega samožrtvovanja. V Grčiji vstaj ni načrtovala in vodila politična stranka, ni bilo točno določenih zahtev in ni prevladala ena ideologija. Politiki in komentatorji so jih omalovaževali kot nepolitičen kriminal in slepo nasilje. Alain Badiou, ki je nenamerno posnemal grškega premiera Karamanlisa leta 2008 in britanskega premiera Camerona leta 2012, je napisal, da tema uporov ni politična, sestavljena le iz upora, kjer bi imela glavno besedo negacija in uničenje, in ne omogoča, da bi jasno razločevali med tem, kar se tiče deloma posplošljivega namena, in tem, kar ostaja po Badiouju omejeno na bes brez namena. Uporniki so bili ljudje, ki obstajajo družbeno, ne pa tudi politično. Ker redkokdaj kdo prisluhne njihovim interesom, jih upošteva in predstavlja, morajo svoj obstoj izvajati prek absolutnega zanikanja tistega, kar obstaja. Niso zahtevali česarkoli posebnega s fatičnim izrazom Romana Jacobsona; preprosto so rekli, da je dovolj in da se bodo uprli. Ne prilaščamo si te ali one pravice, temveč pravico do upora. To je politika na stopnji nič, prvi, a ne zadosten politični krst s pojavom politične subjektivnosti. Ujeti med zahtevami nenasitne želje in brutalnim zatiranjem so uresničili absolutno svobodo ukrepanja. Ko ni mogoče sintetizirati negiranja in afirmacije, reakcije in akcije, se znajdejo v nasprotju, vez med njimi pa je nasilje.

Nazadnje sledi demokratično eksperimentiranje, uresničeno z zasedbami in postavljanjem šotorov, pa tudi z drugimi oblikami neposredne demokracije. Državljanom so odvzete pravice zaradi razpadanja parlamentarne demokracije in izginjanja resnih alternativ med hitenjem desnega krila in socialnodemokratskih strank v mitično sredino. Načelo suverenosti naroda, ki pomeni temelj številnih ustav, se je sprevrglo v mit o zakonitosti, saj se demokratično vladanje vse izraziteje sprevrača v tehnokratsko vladavino. Zasedbe in šotori zavračajo pokvarjeno politiko in postdemokratično vladanje, opuščajo zastopanje in potrjevanje parlamentarne politike ter eksperimentirajo z novimi ureditvami političnega prostora in časa. Lokalizacija na trgu ustvarja nov fluid in odprt prostor politične moči, medtem ko intenzivnost telesne in čustvene bližine, ki je nastala zaradi skupne politične želje, pridobiva značilnosti nastajajoče ustavodajne moči. Množičnost Sintagme je bila material, izdelan iz ljudi v javnosti s skupno politično željo: korenito politično spremembo. Demos se je vrnil k prvotnemu pomenu plethosa v zborovanju.

Prva resolucija Sintagme je izpostavila, da »MI ne bomo zapustili trga, dokler ne bodo odšli vlada, trojka, banke, pogodbe in tisti, ki nas izkoriščajo«. Ta 'mi' je v nasprotju z 'oni', to so elite, in je deloval kot ustavni performativ. Govoril je v imenu vsega prebivalstva, ki je zavrnilo varčevanje, vendar so ga najvidnejši politiki potegnili za nos. Produktivna energija množice je začasno postala ustavno zborovanje. Posnemala je in hkrati spodkopala načelo predstavljanja in organizacije države. Neposredna demokracija je zaznamovala vse vidike zasedbe. Dobro organizirana mreža delovnih skupin je zagotavljala mikrokozmos storitev demokratične države in delovala v skladu s strogim aksiomom enakosti. Demonstranti na trgu Sintagma niso bili trpeče, mučeno prebivalstvo, o katerem so poročali v medijih. To so bili uporniški in aktivni ljudje, ki so udejanjili neposredno demokracijo in si zamislili vse nujne institucionalne reforme v bodoči demokraciji.

Četrta teza: Upor spreminja subjektivnosti in ustvarja nove identitete.

Individualne in skupne subjektivnosti se pojavijo v medprostoru odnosov moči. Državljani so, preden postanejo svobodni, vedno podrejeni, podjarmljeni prevladujočim silam. Na ravni posameznika se upor skriva v oblikovanju jaza. Za Freuda sreča obstaja za ceno upora. Ni užitka brez ovir, prepovedi in omejitev, brez zakona, odredb in kazni. Načelo užitka od jaza terja, da se prilagodi, da uboga zakon, da se prilagodi družbenemu redu. A to prilagajanje svetu spremlja, tako kot noč sledi dnevu, transgresija prepovedi, ojdipovski upor proti načelu moči, ki ga simbolizirajo oče, vladar in zakon. Avtonomnost posameznika se pojavi za ceno upora. Pravne in družbene prepovedi ter odredbe odpirajo pot uporu in omogočajo jazu, da doseže avtonomno zrelost. Upor je sestavni del načela užitka. A hkrati je tudi del bolj mračnega, brezčasnega gona za načelom užitka. Vračanje potlačene travme pomeni del repertoarja upora.

Iz dejanj upora se dvigujejo posamezne in skupne odpadniške identitete. Napetost med simboličnim razlikovanjem in hierarhijo na eni strani ter domišljijsko idealizacijo na drugi odtujuje psihični občutek normalnosti. Postanemo novi državljani, prikaže se »tujec v meni«, ker je moja eksistenca odpovedala. Ko mlad brezposeln človek doume, da je njegovo stanje simptom bolezni socioekonomskega sistema in ne njegov neuspeh, ko priseljenec brez dokumentov ugotovi, da je njegov težavni položaj simptom političnega in pravosodnega sistema, ki deli in izključuje, ko lezbijka dojame, da je zatiranje njene seksualnosti simptom sistema krotenja in nadzorovanja teles, se pojavijo subjekti upora. Negacija, ki sledi neuspehu rutinskih identitet, odpira pot vsesplošnosti upora. Vključuje tveganje in vztrajnost, upor je pogum svobode.

Skupinski upor postane političen in mu lahko uspe korenito spremeniti razmerje sil, ko zgosti različne razloge, mnogoterost bojev ter lokalne in območne pritožbe, ki jih poveže na skupnem kraju in ob istem času.

A to hkrati pomeni, da človek ne more postati subjekt upora preprosto z izobraževanjem ali ideološkim urjenjem. Ljubezen in revolucija se ne napovesta tako kot čudež ali potres. Zadeneta v glavo kot ljubezen na prvi pogled; po njej nič ni več enako. Pridružitev vstaji ali zasedbi, ne glede na ideološko privrženost, je pomembnejša od ideološke pedagogike in indoktrinacije. Turška protestnica mi je povedala, da je prvič, ko se je znašla v parku Gezi v Istanbulu s svojo hčerkico, ko je policija v nemire posegla s solzivcem, ohromela od strahu. Nato so ljudje mamo in otroka povlekli na varno ter jima dali vodo in zaščitno masko. Njen prvi odziv je bil, da jih je odrinila, saj ni bila vajena toplega dotika tujcev. A ko je dojela, da ji ljudje hočejo pomagati, in občutila silo solidarnosti, se je strah razblinil in vsak večer se je vračala v park.

Vrnimo se k prejšnjim primerom; pojavijo se tri oblike odpadniške subjektivnosti. Prva je mučeništvo, nekdo, ki tvega svoje življenje, da bi se rešil razčlovečenja in nadomestil obstoj. Druga je izgrednik, za katerega vstaja prekine krogotok med nenasitno željo in državnim nasiljem in postane politični krst. In nazadnje neposredni demokrat, ki zavzame dele svojega življenja in demokracijo spremeni iz sistema reprezentativnega vladanja v obliko življenja.

Peta teza: Upor je dejstvo, ne obveza, je ni enako naj bi.

Upor ni preprosto uveljavljanje vrednot in načel in nima predvidljive točke zgostitve in eksplozije. Ne upiramo se v imenu nečesa. Na ulice ne gremo zaradi ideje komunizma ali teorije pravice. Upor je telesni odziv na silen občutek krivice, skoraj nezadržen odziv na bolečino, lakoto, obup. Upor lahko vključuje vizijo pravice, a to ni nujno, prav gotovo pa ne na začetku.

Ideje niso razlog, temveč posledica upora. Ideje pravice, enakosti in komunizma se ohranijo ali izgubijo kot posledica obstoja in obsega upora. Načela in vrednote se pojavijo v specifičnih kontekstih kot del uporniškega odziva na določeno sestavo moči in šele kasneje pridobijo vsesplošno veljavnost. Za Nietzscheja je moralnost absolutizacija začasnega ravnovesja sil. V klasični Grčiji je bil logos sprva filozofsko orožje proti temu, da so si starešine in duhovščina prilaščali moč in avtoriteto. Kristusovi nauki so bili sprva del judovskega upora proti rimskemu imperiju. Zgodnje krščanstvo je bila majhna, preganjana sekta, preden se je razširilo v svetovno veroizpoved z značilnostmi imperija. Človekove pravice izvirajo iz zakonskih zahtev Evropejcev, ki so bili izključeni iz političnega vladanja, in so šele pozneje postale vsesplošna načela legalnosti in moralnosti. Danes so, protislovno, tako ideologija poznega kapitalističnega imperija kot krik odpadnikov. Vse normativne zahteve se rodijo kot posebne strategije upora proti lokalnemu ustroju moči na točno določenem kraju in v točno določenem trenutku. Krajevni izvor in lokalna obremenitev sta zakopana v njihovih temeljih in prenašata seme njihovega razkroja.

Vsesplošne vrednote in njihov izraz v pravicah ne obstajajo v nekem eteričnem normativnem prostoru ter pravnih učbenikih in mednarodnih pogodbah. Šele ko se ljudje uprejo moči in se branijo, začne obstajati dejansko doumevanje pravic. Ljudje se ne uprejo zaradi obstoja pravic in zakonov. Ker so se ljudje uprli in se še vedno upirajo, da bi ubranili svoje dostojanstvo, so bile ustvarjene pravice in moč jih minimalno upošteva. Za navadnega človeka je neposlušnost globoko moralna odločitev, da bo prekršil zakon. To je »nevarna svoboda«. V običajnih okoliščinah moralnost in legalnost pomenita dva različna tipa prekrivajočih se, vendar ne enakih dolžnosti: zunanje dolžnosti, da se spoštuje zakon (z uradnim izrazom se temu reče heteronomna dolžnost), in notranja moralna odgovornost, ki jaz veže na pojmovanje dobrega (avtonomnost). Spori se običajno rešujejo v prid zakona. Pri neposlušnosti se dolžnosti križajo in prevlada moralnost.

Šesta teza: Skupinski upor postane političen in mu lahko uspe korenito spremeniti razmerje sil, ko zgosti različne razloge, mnogoterost bojev ter lokalne in območne pritožbe, ki jih poveže na skupnem kraju in ob istem času.

Upor proti moči obstaja povsod in nenehno spreminja odnose med močjo in subjektivnostjo. Vstaje presegajo lokalni, območni vpliv in omejeno učinkovitost, če so njihove zahteve strnjene in če so usmerjene v svoji pojavnosti. Vzemimo za primer zasedbo trga Taksim. Začelo se je z nekaj ekologi, ki so branili Gezi, zadnjo zeleno površino v središču Istanbula, da je ne bi preplavili buldožerji in beton. Kmalu so se jim pridružili številni drugi ljudje in skupine. Privrženci sekularizacije, ki so protestirali proti vse bolj versko obarvani vladi, Alevi so nasprotovali poimenovanju tretjega mostu čez Bosporsko ožino, zapuščeni ljubimci, levičarji, ki so nasprotovali neoliberalnemu zasuku, republikanski zagovorniki države, evropsko usmerjeni posodobljevalci, samohranilke, islamisti, ki zavračajo diktaturo države, feministke, ki so protestirale proti mačistični kulturi, prodajalke, odpuščene brez pravega razloga, homoseksualci obeh spolov, ki bi se radi poljubljali v javnosti, mladi ljudje, ki so odrasli, ko so bili njihovi starši v zaporu, žeparji, Kurdi, ki so protestirali proti napadom države na jezik in kulturo, otroci ulice, nogometni navijači, umetniki, družine z malo denarja, brezposelni, tisti, ki so prišli na trg zabijat čas, in na koncu tisti, ki jih ni mogoče vključiti v nobeno od kategorij. Prihajajo iz različnih družbenih razredov in dohodkovnih skupin, zagovarjajo različne politične ideologije ali nobene, nekateri imajo splošne težave, drugi čisto posebne, značilne probleme. Predstavljajo vsak del prebivalstva; sprva so imeli le malo skupnega, razen da so se znašli skupaj na istem kraju v istem času. Bili so skupaj na trgu in v parku, si delili hrano, glasbo in besede, in tako so se iz pisane množice s številnimi celo antagonističnimi zahtevami spremenili v ljudsko množico v najožjem pomenu te besede: množica s skupno politično željo na zborovanju. Trgi so prostor pojasnjevanja, osvetljevanja, razčiščevanja, razkrivanja in zbiranja, kjer si ljudska volja očitno deli govor in akcijo v fizični, ne metaforični javni sferi raziskav javnega mnenja. Prazni trgi so naš spomenik in obet demokracije, ki prihaja.

Ko so navijači nogometnega kluba Bešiktaš skandirali »Erdogan, kurbin sin«, so jih ženske prosile, naj nehajo, ker je bilo na trgu več prostitutk. Navijači so imeli sestanek in se dogovorili, da ne bodo več vzklikali tega. Naslednji dan se je pojavil velik napis: »Kurbe pravimo: Erdogan ni naš sin.« To je bil čaroben trenutek, v katerem so se različne energije, ideologije in težave spojile v skupno zahtevo: »Erdogan, izgini.« Na takšnih točkah se solidarnost vladanih dvigne iz posebnega namena bojev za novo pravico, ki se pojavlja v praksi in združi ljudi v upirajočo se množico. Neposlušnost posameznika in osamljena dejanja kljubovanja se združijo in postanejo skupen upor.

Ko je Michel Foucault komentiral iransko revolucijo, je izjavil, da je vstaja ljudi dejstvo in da prek nje subjektivnost (ne subjektivnost velikih mož, temveč vseh ljudi) pride v zgodovino in ji pokloni življenje … Prav zato, ker obstajajo takšni upori, človeški čas nima oblike evolucije, temveč »zgodovine«. Dokler protestniki prosijo za to ali ono reformo, to ali ono dovoljenje, jim država lahko ustreže. A država se boji temeljnega izziva svoji moči zaradi sile, ki lahko spremeni odnose zakona in se predstavi kot nekaj, kar ima »pravico do zakona«. V takšnih primerih politika po Badiouju postane predpis možnosti, ki krši to, kar obstaja. Po dolgem obdobju, ko so trgi in popustljive vlade trdili, da je prihodnost človeštva mirna, neprekinjena evolucija, smo spet vstopili v obdobje zgodovine in politične subjektivnosti vseh in vsega.