Kdo se boji velikega zlobnega volka?

Današnji Big Bad Wolf je država – oziroma »socialna demokracija« –, pred katero se skuša levica zavarovati na najrazličnejše mogoče načine in ne dojame, da beg ni prava rešitev, ampak bi se morala spoprijeti s tem strateškim vprašanjem, ki je najpomembnejše za katerokoli resno levo politiko.

Danes se zdi – pa čeprav levica tega ne bo priznala –, da se v levičarskih razpravah, podobno kot v znani pesmici Who's Afraid of the Big Bad Wolf, ponavlja žgoče vprašanje: kdo se še boji države oziroma »socialne demokracije«? Kot vemo, smo Disneyjevo pesmico prvič slišali v danes kultni risanki o Treh prašičkih. Peli pa so jo prav prašički, ki so bili prepričani, da bodo v hišicah, narejenih iz slame in vej, varni pred velikim zlobnim volkom (Big Bad Wolf). Vendar vemo tudi, da je veliki zlobni volk mojster preobleke in da se prikrade v različnih podobah (pretvarja se na primer, da je ovca, ki išče prenočišče, itd.), prašičke pa celo »zapeljuje«, tako da ne vedo več, kdo in kaj je pravzaprav volk. Današnji Big Bad Wolf je prav država – oziroma »socialna demokracija« –, pred katero se skuša levica zavarovati na najrazličnejše mogoče načine in ne dojame, da beg ni prava rešitev, ampak bi se morala spoprijeti s tem strateškim vprašanjem, ki je najpomembnejše za katerokoli resno levo politiko.

Glede na zadnje statistične podatke in pričakovani razvoj razmer do februarja prihodnje leto, ko bodo v Grčiji volili predsednika, je samo vprašanje časa, kdaj bo oblast v tej državi prevzela Siriza. Podemos je na zadnjih volitvah, pa čeprav so ga ustanovili samo štiri mesece pred njimi, osvojil kar osem odstotkov glasov, njegovo članstvo pa je od julija letos do konca oktobra naraslo z nič na 190 tisoč privržencev. Zdaj je po številu članov tretja največja stranka v Španiji, po zadnjih anketah, katerih izsledke je v začetku novembra objavil časnik El Pais, pa bi za Podemos, če bi bile volitve danes, glasovalo kar 27,7 odstotka vprašanih. S tem bi stranka, ki je zrasla iz gibanja Indignadov, lahko prevzela oblast. Kot vemo, je Združena levica v Sloveniji osvojila kar šest sedežev v parlamentu, čeprav je bila prav tako ustanovljena le nekaj mesecev pred volitvami. Po nekaterih anketah je tretja najbolj priljubljena stranka v državi.

Vzporedno z naglo rastjo novih levih strank v Evropi vedno pogosteje slišimo tudi očitke, da vse te nove stranke v resnici ne ponujajo nič novega. Bolj ko se skrajno leve stranke približajo oblasti, pogosteje jih obtožujejo »socialne demokracije«. Protislovje je v tem: ko so bile daleč od oblasti, so jih obtoževali, da so stranke skrajnežev (»fundamentalistov«), ki se jih volilno telo boji, ko so se vključile v igro predstavniške demokracije, so jim začeli očitati tisto, česar jim je prej menda primanjkovalo (»zmernost«, ki dobiva oznako »socialna demokracija«). Kako razložiti to očitno protislovje? In še korak naprej, kako razložiti protislovje, da smo danes vsi, ki se zavedamo pomanjkljivosti parlamentarne demokracije in koruptivnosti države, to prisiljeni braniti pred tistimi, ki bi jo še naprej privatizirali ali pa jo izkoriščali kot izhodišče za neoliberalne reforme?

Kako razložiti protislovje, da smo danes vsi, ki se zavedamo pomanjkljivosti parlamentarne demokracije in koruptivnosti države, to prisiljeni braniti pred tistimi, ki bi jo še naprej privatizirali ali pa jo izkoriščali kot izhodišče za neoliberalne reforme?

Že Stuart Hall je v besedilu The State – Socialism's Old Caretaker (Država – stara skrbnica socializma, Marxism Today, november 1984) povzel našo današnjo težavo: »Ne le da po eni strani branimo socialno plat države, prepričani smo tudi, da se mora država razširiti. Hkrati pa smo po drugi strani prepričani, da je v načinu delovanja socialne države nekaj, kar je globoko antisocialistično.« Rešitev seveda ni tretja pot.

Odkar se Siriza približuje oblasti, se nenehno pojavljajo očitki, da se je vodstvo stranke z Aleksisom Ciprasom vred nevarno približalo »socialni demokraciji«. Cipras je po volitvah imel govor za vodilne grške kapitaliste. Cipras je obiskal papeža, Cipras to, Cipras ono – vse utemeljevanje teh očitkov pa se navsezadnje skrči na to, da se je Cipras iz »najnevarnejšega evropskega politika« spremenil v »zmernega levičarja«. Toda levi kritiki t. i. »desnega obrata« Sirize kot da so slepi za dejstvo, da bi bila v obdobju popolne demontaže socialne države in »države blaginje« (welfare state) celo vrnitev k socialni demokraciji korak naprej. Pogojno rečeno, seveda.

Da, zelo dobro vemo, da je bilo rojstvo socialne demokracije in the first place plod zgodovinskega kompromisa med delom in kapitalom: z drugimi besedami, da je evropskemu kapitalu po oktobrski revoluciji evropske delavce uspelo pomiriti s tem, da jim je ponudil tabletko »socialne države« (imeli boste zdravstvo, socialno varnost, pokojnine itd., samo ne pečajte se s komunizmom!). Danes pa so razmere takšne, da kapitalu ni treba sklepati nobenega »kompromisa« več: če nočete delati za mizerno plačo, no problem, dovolj drugih je, ki bodo delali za ta denar! Ne le da so možnosti za delo danes (poleg prevlade »prekariata«) takšne, kakršne je opisal že Marx v svojih premisah o »rezervni armadi dela«, hkrati je prevladala tudi ideologija »samostojnega podjetnika«, ki mora s proizvajanjem zadolženosti (Maurizio Lazzarato) sam ustvariti možnosti za to, kar mu je nekoč zagotavljala »socialna država« (zdravstvo, socialna varnost, pokojnina). V takšnem kontekstu bi bila celo socialna demokracija korak naprej, ne nazaj, posebej če upoštevamo, da so vse socialnodemokratske stranke v Evropi danes stranke »skrajnega centra« oziroma neoliberalne stranke, ki se od nekdanjih tekmic, »desničarskih« strank, razlikujejo samo še po odnosu do »kulturoloških« vprašanj (poroke istospolno usmerjenih, narodne manjšine, vera, spolna vzgoja itd.). Vemo, da razlik v ekonomski politiki ni več.

Na Hrvaškem je na primer oktobra 2014 državni urad za upravljanje državne lastnine javno (pazite, to se nič več ne počne tajno!) objavil seznam vsega, kar nameravajo privatizirati: poleg avtocest tudi Hrvaško pošto, Hrvaško poštno banko, HŽ Cargo, Croatio Airlines, Narodne novine, Petrokemijo in Imunološki zavod. Z drugimi besedami, »socialdemokratska« vlada namerava razprodati vse strateške družbe, ki jih država lahko ima, od cest do zračnega prostora, od pošte do zdravstva. Temu pravijo »koncesije«, vendar je to samo olepševalni izraz za »privatizacijo«, kot je slavna »tranzicija« zgolj evfemizem za »rop«. Če pomislimo na to, kadar Sirizi, Podemosu ali Združeni levici levičarski krogi očitajo »socialno demokracijo«, bi te očitke morali vzeti kot poklon, ne kot žalitev. Kakor bi neoliberalcem morali pokazati, da gospodarstvo resnično lahko dobro deluje, tako bi morali imeti možnost »socialnim demokratom« pokazati, kakšna bi lahko bila videti ali kakšna bi morala biti videti socialna država.

Vzemimo katastrofalni dogodek, ki je zaznamoval balkanski vsakdanjik leta 2014 – poplave, ki so prizadele najprej predvsem Bosno in Hercegovino, potem Srbijo, nato še Hrvaško. Toda preden začnemo kakršnokoli razpravo o tej naravni nesreči, bi morali ugotoviti, da Balkana ni prizadela »naravna nesreča«. Ta »naravna nesreča« ni bila nič drugega kot posledica demontaže socialne države. Že leta 2012 je srbska Politika objavila članek Vodnogospodarska podjetja na robu propada. V njem piše, da so v Srbiji že ob koncu osemdesetih let načrtovali gradnjo še 34 jezov in ureditev plovnih poti po Donavi in Savi. Redno so se odvajala sredstva za sprotno vzdrževanje rečnih strug, nasipov, jezov in prekopov. Toda do danes so zgradili le pet ali šest jezov. Zakaj? Ker je država za to namenjala vse manj denarja in ker preostale naložbe kreditirajo tujci. Nove lastnike pa, kot je pojasnil direktor Regulacije iz Sremske Mitrovice, »bolj zanima črpanje denarja iz podjetij kot črpanje mulja iz rečnih strug in drugo, kar sodi k vodnemu gospodarstvu«. Podobno ugotavlja ne kak jugonostalgik z Balkana, ampak Holger Kray, ki je pri Svetovni banki pristojen za poljedelstvo in kmetijski razvoj Evrope in Osrednje Azije. Za Reuters je povedal, da je imela »nekdanja Jugoslavija enega od najbolje razvitih sistemov namakanja in odvodnjavanja«, in dodal, da so »ti sistemi, žal, uničeni« in da to ni zgolj posledica proračunskega primanjkljaja, ampak so na to vplivale tudi spremembe pri upravljanju teh sistemov.

Na kratko, vse države nekdanje Jugoslavije, ki je imela – kot smo slišali od človeka iz Svetovne banke – enega najbolje razvitih vodnogospodarskih sistemov, so občutno zmanjšale že tako skromna sredstva za gospodarjenje z vodami. Zgodba je tipično balkanska: tik pred tranzicijskim obdobjem, v devetdesetih letih, se je korenito zmanjšala vloga državnih podjetij, ta so nato olastninili in odstranili. Z izgovorom, da bo »nevidna roka« trga bolje urejala tisto, kar bi moralo biti najpomembnejši javni interes. Posledica tega je Đoković, ki daruje denar, zaslužen na teniškem turnirju, ali Kusturica, ki državi posoja svoje zasebne helikopterje, da država z njimi rešuje poplavljence. Ker sama tega ni sposobna.

Če imamo pred očmi to »naravno nesrečo«, mar bi zares morala biti žaljivka, če bi kako levičarsko stranko v »regiji«, bodisi iz sovražnikovih vrst ali iz lastnega levega tabora, obtožili »socialne demokracije«? Če »socialna demokracija« pomeni delujoč sistem obrambe pred poplavami namesto dejanske uresničitve ideologije »samostojnega podjetnika«, ki se je udejanjila v obliki samoorganizirane solidarnosti med narodi in narodnostmi nekdanje Jugoslavije, potem je taka »socialna demokracija« najmanj, kar bi zares leva stranka lahko in morala zahtevati.

Nihče ne pravi, da na tej poti ne bo neuspehov, nihče ne more jamčiti, da ne bo kompromisov, nihče ne more z gotovostjo reči, da bodo Siriza, Podemos in Združena levica izpolnili naša pričakovanja.

Nove leve stranke se tu kakopak ne bi smele ustaviti niti si »socialne demokracije« ne bi smele postaviti za cilj. »Socialna demokracija« je lahko samo sredstvo za dosego končnega cilja. Vendar ne le sredstvo za konkretno izboljšanje vsakdanjega življenja, ampak tudi sredstvo kritike: »Poglejte, niste sposobni – in to prav zaradi demontaže socialne države – opravljati niti ene izmed temeljnih nalog države – niste sposobni zagotavljati varnosti državljanom!« Kakšna vlada ali država je to, da ne more ohraniti nadzora niti pri tako elementarni stvari, kot je poplava. Da, poplave so bile ene od najhujših v novejši zgodovini Balkana, toda pri enem od najbolje razvitih sistemov namakanja in odvodnjavanja, kakršen je obstajal v Jugoslaviji, bi bila škoda precej manjša. To je naloga »socialne države«.

Če si namesto »poplav« predstavljamo katerokoli drugo katastrofo (na primer deindustrializacijo, množično brezposelnost itd.), potem smo spet pri izhodišču. Katerakoli stranka, ki bi ji v Evropi uspelo ohraniti ali ponovno vzpostaviti delujoč javni zdravstveni, izobraževalni ali pokojninski sistem, ne bi bila zgolj »zmerna«, ampak resnično skrajna – v tako katastrofalnem socialnem položaju smo danes. V kontekstu celostne krepitve kapitalizma, ki je neoliberalen samo, kadar se javne storitve prepuščajo trgu, sočasno pa kapitalistični razred še kako izrablja državo za tisto, kar David Harvey imenuje »roparska akumulacija« (accumulation by dispossesion) ali kar Negri in Hardt dosledno imenujeta »ekstraktivizem« (ekstrakcija vrednosti), bi katerakoli leva politična stranka, ki bi ji uspelo spremeniti to stanje stvari, ne bila niti najmanj »zmerna«, ampak resnično skrajna.

Pa vendarle še naprej poslušamo pripombe, mar se ne bodo vse te nove stranke, če se bodo še bolj približale oblasti ali jo celo prevzele, spremenile v »skrbnike« kapitalizma. Se ne bodo tudi Aleksis Cipras, Pablo Iglesias in Luka Mesec prelevili v Daniela Cohn-Bendita in Joscho Fischerja, nekdanja udeleženca gibanja '68, ki sta z vstopom v politično areno »prodala ideale«. Ali še huje, se ne bodo nemara prelevili v Manuela Barossa, ki je bil v študentskih letih eden od vodij skrajne maoistične skupine, potem pa je postal predsednik evropske komisije? Ne bodo morda Siriza, Podemos in Združena levica končali pri jalovem »dolgem pohodu skozi institucije«, ki bo še enkrat uporabljen za vnovično restavracijo kapitalizma?

Da bi dobili odgovor na vprašanje, kako se izogniti tej pasti, bi se tu morali vrniti k pozabljeni ugotovitvi Rose Luxemburg iz knjige Massenstreik, Partei und Gewerkschaften (Množična stavka, politična stranka in sindikalizem) o »stalnem dialektičnem razvoju«. Rosa Luxemburg je poanto utemeljila na spoznanju, da je vsaka nova politična organizacija pravzaprav plod boja. Vsak poskus uničenja kapitalizma je treba zasnovati na gibanju, ki se začne à la base, vedno znova pa se mora prilagajati političnim značilnostim posameznih razmer in pri tem razvijati svoje prakse v nasprotju z buržoazno državo ter tako ustvarjati zametke nove družbe.

Kaj bi to konkretno pomenilo, če govorimo o novih levih strankah? Prav ugotovitev Rose Luxemburg nas lahko reši iz pasti »socialne demokracije« oziroma tretje poti. Če bo Sirizi, Podemosu in Združeni levici uspelo ohraniti vez z bazo, če se ta vez z bazo ne bo spremenila v alibi za legitimiranje teh strank, ampak se bo preoblikovala v »stalni dialektični razvoj«, pri katerem se skozi povratno zvezo krepita oba, gibanje in partija, potem se ni treba bati niti očitkov o »socialni demokraciji«. Največja nevarnost za nove stranke je, da bi se spremenile v birokratsko hierarhizirane institucije. Hkrati pa je največja nevarnost za vsa ta gibanja, da bi vztrajala pri fetišizmu horizontalnosti. Rešitev je dialektika. Bolj kot kadarkoli potrebujemo funkcionalno vez med gibanjem in stranko, in to je polje, kjer bo Sirizi, Podemosu in Združeni levici bodisi uspelo bodisi spodletelo.

Kakorkoli že, ne smemo pozabiti, da poziv k tistemu, kar je Dutschke leta 1967 imenoval Der lange Marsch durch die Institutionen, ni pomenil le vključevanja v delujoče institucije in »boja od znotraj«, ampak je bil, tako kot prehod študentskega gibanja v zunajparlamentarno opozicijo (Außerparlamentarische Opposition) med letoma 1966 in 1969, pravzaprav poziv k vzpostavitvi novih institucij. To naj bi po besedah samega Dutschkeja pomenil »dolgi pohod skozi institucije«. Z današnjega vidika seveda vemo, da je Dutschkejev poziv spodbudil razvoj v nasprotujoči si smeri. Prav APO, torej »dolgi pohod skozi institucije«, je privedel do ustanovitve stranke Zelenih 13 let pozneje. Drugo krilo »zunajparlamentarne opozicije« (Andreas Baader, Ulrike Meinhof, Gudrun Ensslin itd.) pa je šlo v nasprotno smer in se je še bolj radikaliziralo (RAF). Tudi stranka Zelenih se je pozneje, po vstopu v bundestag v osemdesetih letih, razcepila v nasprotujoči si skupini, na t. i. Fundis (fundamentaliste) in Realos (privržence realpolitike).

Toda bilo bi preveč preprosto, če bi kar tako opravili z Dutschkejevim »dolgim pohodom skozi institucije«. Njegov politični koncept ni le očitna referenca na Mao Cetungov dolgi pohod (1934–35), ampak hkrati tudi preformuliranje klasične razlike med »manevrsko vojno« in »pozicijsko vojno«, ki jo je Antonio Gramsci razvil v Pismih iz ječe (Lettere dal carcere). Zgodovinski kontekst je danes takšen, da frontalni in neposredni napad na institucije kapitalizma ni mogoč, namesto tega smo obsojeni na boj na različnih položajih, ki ne vključuje neposredne in instantne revolucije, ampak dolgoročen in mučen politični boj (s »parlamentarizmom« vred). Namesto neposrednega spopada med revolucionarji in državo imamo spor, celo skrivni spopad za pridobivanje in prevzem moči (referendume, lokalne in nacionalne volitve itd.).

Ne smemo pozabiti, da poziv k tistemu, kar je Dutschke leta 1967 imenoval Der lange Marsch durch die Institutionen, ni pomenil le vključevanja v delujoče institucije in »boja od znotraj«, ampak je bil poziv k vzpostavitvi novih institucij.

»Pozicijska vojna« v politiki za Gramscija ni nič drugega kot boj za hegemonijo. Zato se ne smemo čuditi, če so pomembni deli Pisem iz ječe posvečeni Machiavelliju, po Gramscijevem mnenju pa sodobni »vladar« ne more biti več stvaren človek, konkreten (in celo karizmatičen) posameznik, ampak samo »organizem, kompleksni družbeni element, v katerem kolektivna volja, ki je deloma že prepoznana in potrjena v delovanju, začne dobivati konkretno obliko«. Gramsci, ko govori o konkretni obliki tega organizma, pravi, da jo je ponudila sama zgodovina, ta oblika pa je politična stranka – »prva celica, v kateri se združijo klice kolektivne volje, ki teži k temu, da bi bila univerzalna in totalna«. Torej je stranka, kakršno si predstavlja Gramsci, zmes »pozicijske vojne« in »kulturne hegemonije«, vendar pa je – to je strašansko pomembno – utemeljena v kolektivni volji. In tu se vračamo k ugotovitvi Rose Luxemburg, da bi se vsako napredno gibanje (torej tudi partija) moralo začeti à la base, da brez »kolektivne volje« ni mogoča niti demokratična stranka.

Na kratko, da bi se izognili napakam socialne demokracije, se moramo danes vrniti prav h Gramscijevemu spoznanju o »manevrski vojni« in »pozicijski vojni«. »Pozicijska vojna« je prizadevanje, da se v družbi pridobi vpliv s hegemonijo, ki naj bi nekoč omogočila tudi »manevrsko vojno«. Če med krizo, kar so recimo tudi »naravne katastrofe«, kakršne so poplave, prav levica lahko ponudi ustrezno drugo možnost (na primer vzpostavitev solidarnostne mreže, s katero naj bi zamenjali oboje, kapitalistično ideologijo »humanitarne pomoči« in nefunkcionalno »socialno državo«, ki se je sesula ravno zaradi kapitalističnega ekstraktivizma), potem je to korak k hegemoniji, ta pa dolgoročno lahko pripelje tudi do »manevrske vojne« ali frontalnega spopada, ki se ne bi končal, kot je na primer končal Allende. Toda treba je iti še korak naprej: ne gre za to, da izberemo med »manevrsko vojno« in »pozicijsko vojno«, gre za to, da ju povežemo. »Pozicijska vojna« ne more biti samo priprava na hegemonijo, konstituirati mora stalni proces bojev, nenehno vzpostavljanje novih oblik nasprotnih sil in novih oblik organizacije. S tem »pozicijska vojna« pravzaprav že postaja »manevrska vojna«.

Trenutni vtis, da se nove leve stranke navdušujejo nad »socialnodemokratsko« možnostjo, nas ne bi smel zavesti, morali bi ga razumeti prav kot »pozicijsko vojno«: če so ne le konservativci, ampak tudi tako imenovani »socialni demokrati« opustili socialno demokracijo (najboljši primer je hrvaška stranka SDP), nemara lahko prav nova levica reši tisto najboljše, kar zagotavlja »socialna demokracija« (javno zdravstvo, brezplačno izobraževanje, pokojnine itd.). Ali: kdor ne želi govoriti o »socialni demokraciji«, naj molči tudi o prevzemanju oblasti. Vprašanje države je danes, kot je bilo že nekoč, za levico eno od najpomembnejših. Izogibati se vprašanju, kakšno državo potrebujemo (minimalno, socialno itd.) in koliko države (ali državo sploh potrebujemo), pomeni vnovič se izogibati žgočemu vprašanju vsake politike, ki si prizadeva biti resna. Nihče ne pravi, da na tej poti ne bo neuspehov, nihče ne more jamčiti, da ne bo kompromisov, nihče ne more z gotovostjo reči, da bodo Siriza, Podemos in Združena levica izpolnili naša pričakovanja. Toda k vsaki politiki sodi svojevrstno tveganje. Da pa bi tveganje zmanjšali, nujno potrebujemo novo teorijo države.