Strah in pogum

Vsa ta prizadevanja za neodvisnost, vsa prisila, ki smo jo čutili, ker smo bili vedno integrirani v nadnacionalne bivanjske strukture, ta želja biti na svojem, biti samemu sebi gospodar, s svojo usodo ravnati po lastni presoji in za svoje odločitve ne odgovarjati nikomur – zdaj pa tole.

Ne bi začela z osebnim tonom, če ne bi verjela, da imajo skoraj vsa javna vprašanja, ki nas kot družbo, ali če hočete – narod, zadevajo, globoko individualen podton. Vsako novo leto me namreč vse bolj utrjuje v prepričanju, da je vprašanje slovenske politike en gros in en detail vprašanje kolektivne psihologije.

Zadnje čase pogosto slišim, da je definicija norosti pričakovati, da bomo s ponavljanjem vedno istih dejanj dosegli različne rezultate (po eni različici naj bi bil avtor citata Einstein, po drugi pa dr. Phil). Kdorkoli je lansiral to izjavo, je nevede povedal nekaj pomembnega o ravnanju slovenskega naroda s svojo dolgo pričakovano in v mukah spočeto državo. Na določeni točki smo se namreč vsi, tako vladajoči kot vladani, fiksirali na svoje položaje, se navzeli nekakšnih vnaprej pripravljenih vedenjskih vzorcev, zdaj pa, kot se reče, guramo dalje. Kot Sizif svojo skalo. Kar naprej se nekaj dogaja in nikoli se nič ne zgodi.

Enostavno je biti otrok, saj ti kot otroku nič ne pripada. Ničesar nimaš – ne moči, ne vpliva, ne lastnine, zato ni ničesar, kar bi moral ščititi, in si v svojem izrekanju popolnoma svoboden. Zato je enostavno biti tudi reven in brezpraven, samostojni novinar ali samozaposlen v kulturi, ker imaš tako malo, da se ti zdi skoraj smešno, da bi svoje osebno dostojanstvo žrtvoval za 70 evrov bruto več na tekočem računu. Z močjo pa, kot so rekli v Spidermanu, pride tudi odgovornost. Ne samo denar, vpliv ali zveze, včasih je že zgolj občutek družbene integriranosti dovolj, da ljudi zmede, še posebej, če ga niso bili vajeni. Brez preglasnega uvoda začnejo obsedeno ščititi, kar se zdi, da imajo, in njihova diskurzivna, včasih pa celo miselna svoboda je začasno suspendirana. Tako se zdi, da vsak, ki prestopi prag katerekoli institucije, iz človeka svobode postane človek odgovornosti, obleče identiteto, ki ga že izgotovljena čaka v pisarni in zahteva od njega zgolj to, da jo čim bolj nespremenjeno preda nasledniku. Negotove ljudi njihove družbene funkcije hitro pogoltnejo: namesto sosedov ali prijateljev tako pred nami nenadoma stojijo politiki, novinarji ali uradniki in nenadoma si ni več tako težko predstavljati, da po koncentracijskih taboriščih niso delale pošasti, temveč prijetni, priljudni ljudje, ki niso zdržali pritiska zgodovine. In kdo bi jim zameril, ohraniti samega sebe je ne nazadnje ena najbolj zahtevnih nalog, kar jih življenje postavlja pred človeka. Resnična in trajna zagata namreč niso samodržci, figure, ki poosebljajo grozečo državo, liki, ki bi skvarili vladavino s svojimi individualnimi lastnostmi, marveč široko razsejana odsotnost individualnih lastnosti, odsotnost suverenih odločitev, ali še huje, odsotnost odločitev nasploh.

Zgodovina pripovedništva uči, da je junaštvo zmožnost ohranjati svojo osebno celovitost ne glede na pritisk okoliščin, ne glede na spremembe in rošade družbenih vlog, ne glede na to, kam nas postavi življenje, pa naj bo z nami usmiljeno ali neusmiljeno. Da je pogum izrazito individualen posel, ki od posameznika zahteva, da tvori lastne zaključke in iz njih izvaja lastna (četudi kolektivna) dejanja. In če nam v danem zgodovinskem trenutku česa primanjkuje, nam primanjkuje poguma. Primanjkuje nam poguma ravnati drugače, kot ravnamo vedno. Poguma tvoriti politične stranke, ki se ne bi razlikovale zgolj deklarativno. Poguma participirati v državnem upravljanju in ostati ljudje.

To bi bilo lahko zvenelo kot poziv h kraljmatjaževstvu, pa ni. Ena lastovka namreč še ne prinese pomladi in brez kritične mase je ne glede na mite in legende, ki pričajo o nasprotnem, korenita družbena sprememba zelo težko dosegljiva. Ne potrebujemo namreč enega zglednega človeka, popolnega viteza ali vodje, potrebujemo celo kopico slehernikov, ki bodo sposobni vsakič znova, ne glede na to, ali bodo v tej zgodbi nastopali kot volivci ali kot oblast, ravnati premišljeno in vsaj poskušali kljubovati inerciji in prisili najpreprostejše možne izbire.

Kajti prav naša inercija je tisti mehanizem, ki nam že dobrih dvajset let onemogoča, da bi kot država polno zaživeli, in daje zgodbi o naši državnosti tragikomično konturo. Kronski dragulj v zgodbi o inertnosti je bržkone zgodba o vstopu v Evropsko skupnost. Vsa ta prizadevanja za neodvisnost, vsa prisila, ki smo jo čutili, ker smo bili vedno integrirani v nadnacionalne bivanjske strukture, ta želja biti na svojem, biti samemu sebi gospodar, s svojo usodo ravnati po lastni presoji in za svoje odločitve ne odgovarjati nikomur – zdaj pa tole. Komaj smo se ločili od rajnke Jugoslavije, že smo se integrirali v nastajajočo novo Evropo in vsi mehanizmi, ki so nas prej dušili, so nenadoma postali sprejemljivi, če ne kar pričakovani. Do Evropske unije se vztrajno vedemo kot poslušen otrok do gospodovalnega starša, ali še huje: kot nekdo, ki se mu zdi prezahtevno oblikovati lastna stališče, želje in načrte in komaj čaka, da predlogi pridejo od zunaj, od višje inštance. Kot bi komaj čakali svojo samostojnost, nato pa ugotovili, da je samostojnost nekaj, kar se s trudom ustvarja vsakič sproti, in sklenili, da takega napora pa vendarle nismo zmožni.

Drugi primer je odnos, ki smo ga vzgojili in ga včasih še vedno gojimo do nečesa, čemur radi pravimo kapitalizem. Odnos do koncepta, ki smo ga ne do konca domišljenega vzeli za svojega bolj ad hoc kot ne, ker je nosil nejasen predznak nečesa sodobnega, naprednega, nečesa, kar moramo zgolj posnemati, pa smo z eno nogo praktično že v svetli prihodnosti. Po tem vzgibu se še danes, dobrih dvajset let kasneje, upogiba sveženj politično-ekonomskih odločitev pa tudi osebnostnih drž, katerih smisel in cilj nista v prvi vrsti kaj doseči, temveč prej zbujati vtis, da smo moderni ljudje in da nas nihče nima pravice ozmerjati z Balkanci. Karkoli že naj bi ta kapitalizem bil, prej obrambni mehanizem, postavljan v bran naši negotovosti in šibki nacionalni samopodobi, kot dejanski cilj, h kateremu naj bi stremeli.

Kot bi komaj čakali svojo samostojnost, nato pa ugotovili, da je samostojnost nekaj, kar se s trudom ustvarja vsakič sproti, in sklenili, da takega napora pa vendarle nismo zmožni.

Vendar sta ti dve zgodbi samo odmev neke druge: zgodbe o tem, kako se nam je nehalo ljubiti misliti in delovati politično. Zgodbe o tem, kako praktično vse politične stranke, kar jih premoremo, niti niso toliko politične stranke kot interesna združenja ljudi, ki drug drugemu pridejo prav, pa zgodbe o volivcih, ki sicer kažejo provizoričen interes za politično dogajanje, a zgolj takrat, kadar je podano v tabloidni različici in ni hrana ničemur drugemu kot našim nizkim strastem. Kot bi vsi skupaj – tako politiki, kot volilno telo – nekega dne preprosto obupali nad tem, da bi bila država živ organizem, ki se vsakič na novo obnavlja in s pomočjo vseh udeleženih išče najboljše možne načine za naše kakovostno sobivanje. Kot bi se nas vseh polotil nekakšen zatohel cinizem, ki se ga ne znamo otresti.

»Kajti ciniki niso neumni, in tu in tam vsekakor vidijo Nič, k čemur vse to vodi,« je zapisal nemški filozof Peter Sloterdijk. »Njihov duševni aparat je med tem dovolj elastičen, da si vase lahko vgradi trajen dvom o lastnem početju kot dejavniku preživetja. Vedo, kaj delajo, vendar to počnejo zato, ker samoprisila in samoohranitev govorita kratkoročno isti jezik in jim sugerirata, da tako mora biti. … Tako ima novi integralni cinizem o sebi celo razumljiv občutek, da je žrtev in da se žrtvuje.« Pa tudi: »Psihološko lahko sodobnega cinika vidimo kot skrajnega melanholika, ki lahko obvladuje svoje simptome in ostane deloma delovno sposoben.«

Vstajniško obdobje leta 2012 je prineslo obet upanja, ker se je vsaj za trenutek zazdelo, da so ti vedenjski vzorci premostljivi in da bomo z malo dobre volje, ambicije in postavanja po mrazu kmalu lahko poskušali zaživeti kot bolj smiselno urejena in bolj smiselno urejajoča se skupnost. Pa se je izkazalo, da je veselje prenagljeno in da so med tem, ko smo preživeli nekaj kakovostnih ur na cesti, malo pomenkovali, napisali kakšen člančič in ustanovili kakšno stranko, stvari ostale nespremenjene.

In to je tisto, kar utruja. Ta občutek, da je vsaka sprememba zgolj provizorična in vsak odpor zgolj zaigran, ker nas je preveč strah, da bi naredili korak naprej, kljub temu pa potrebujemo občutek, da se nekaj dogaja.

Verjamem, da je strah pred spremembo organski in da na njem ni nič zunajserijskega. Da je smiselno biti preudaren in premišljen in se stvari lotevati zlagoma in da so hlastne spremembe res lahko uničujoče. Vendar verjamem tudi, ni edini način, na katerega lahko za ta strah poprimemo ta, da se bolezensko oklepamo utečenih vlog ter vedenjskih in diskurzivnih obrazcev, ki nam že desetletja dokazano kvarijo naš državljanski vsakdan.

Strah, je učila moja gimnazijska učiteljica slovenščine, ko je predavala o Kocbeku, je odsotnost poguma. Pa ni res. Strah je poligon, na katerem pogum šele vznika. Zato bi nas ravno brezup situacije, ki jo naseljujemo, moral motivirati k temu, da prelomimo z desetletja utrjevanimi vzorci, ne glede na to, da nas je tega groza. In zato ne potrebujemo še enega vala novih obrazov, ki bodo v neskončnost ponavljali stare napake. Potrebujemo človeku podobne osebnosti, ki bodo pripravljene s čim začeti od začetka.