T. Piketty in socialistična strategija

Thomas Piketty ni nujno ime sovražnika delavskega razreda, kot ga obtožujejo levi kritiki. Če bo levica knjigo in njenega avtorja znala umestiti v svojo strategijo, si bo kmalu želela čim več takšnih priložnostnih tovarišev, kot sta ta dva.

Ko je aprila 2014 izšel angleški prevod Kapitala v 21. stoletju francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja in, kar je za delo ekonomske teorije in empirije nenavadno, v hipu postal prodajna uspešnica, so se ga še isti hip lotili kritiki tako z leve, socialistične, kot z desne, liberalne in konservativne strani političnega in akademskega prostora. Levi kritiki so knjigi očitali, da je v teoriji in analizi prekratka, ker se omejuje na teoretske predpostavke in na empirična orodja prevladujoče neoklasične ekonomije, in da je utopična, ker so njeni predlogi ekonomskih ukrepov politično neuresničljivi, pa četudi bi jih uresničili, s tem bistvenih protislovij kapitalizma ne bi odpravili. Desni kritiki jo obtožujejo podobnega; morda ne preprašujejo njenih predpostavk in orodij, ker uporabljajo enaka, a se ne strinjajo z njihovo rabo, v obtožbi utopičnosti pa gredo še dlje kot levi kritiki in nekateri Pikettyja celo oklicujejo za »marksista«.

Kdorkoli se je prebil vsaj skozi uvodno poglavje Kapitala v 21. stoletju ali pa je prebral kakšen izčrpnejši intervju z avtorjem, se je prepričal, da Piketty ni nikakršen marksist in da le išče rešitve, ki bi kapitalizem rešile pred sabo. Desne kritike v njegovi knjigi v resnici moti dvoje. Prvič, moti jih dokazovanje, da kapitalizem, če je prepuščen sebi, vodi k naraščajoči premoženjski in dohodkovni neenakosti ter s tem k ekonomskim, socialnim in političnim krizam, ki ga lahko celo pokončajo, in da to dokazovanje poteka po epistemoloških pravilih, ki jih sprejemajo tudi sami. In drugič, motita jih predloga svetovnega premoženjskega davka in zelo progresivne dohodnine, ki gresta proti tistemu, kar Piketty imenuje »konservativna revolucija« s konca sedemdesetih let 20. stoletja (nadaljuje se še danes), natančneje pa bi to imenovali »neoliberalna protirevolucija«. V Pikettyjevi knjigi njeni desni kritiki tako vidijo grožnjo, prvič, ideološki ter, drugič, politični in ekonomski nadvladi razreda, ki ga zastopajo, kapitalističnega razreda.

Takšno razumevanje desnih kritikov Pikettyjeve knjige bi lahko ustvarilo zmoten vtis, da njen avtor resnično stoji na drugi strani razrednega prepada, na strani delavskega razreda. Družbeni razredi so vse prej kot monolitne tvorbe in kapitalistični razred cepijo, denimo, nacionalne meje, posamični interesi (obstaja industrijski, finančni, trgovski, nepremičninski in še kakšen drug kapital, njihovi interesi pa niso vedno preprosto združljivi) in tudi ideologija. Burna razprava o Pikettyjevi knjigi je v tej luči ena od osrednjih točk ideološkega razkola znotraj kapitalističnega razreda, ki v trenutni finančni in gospodarski krizi ter po ideološkem iztrošenju varčevalnih politik in strukturnih reform (ne pa tudi po njihovem neuspehu; pravi namen teh politik in reform je utrditev politične nadvlade kapitalističnega razreda in zvišanje donosnosti njegovega kapitala, pri tem pa so bile doslej razmeroma uspešne) skuša vzpostaviti nov družbeni dogovor. Spor med Pikettyjem in njegovimi desnimi kritiki, nadaljevalci neoliberalne protirevolucije, lahko zato razumemo kvečjemu kot zakonski prepir o pravilnem ravnanju v kriznih razmerah ter nikakor ne kot ločitev in tudi ne kot napoved ločitve.

Marx v Kapitalu dokazuje, da ne na trgu ne v tovarni, fizični ali intelektualni, razmerja med udeleženci niso svobodna in enaka, kot se to morda zdi na prvi pogled.

Četudi ima Thomas Piketty na tej, dejstveni ravni morda res več skupnega z Johnom Maynardom Keynesom kot s Karlom Marxom, pa levi kritiki njegove knjige morda vendarle spregledajo njeno ideološko potencialnost ter s tem, najbrž nenamerno, pritrjujejo starima očitkoma o determinizmu in esencializmu, ki naj bi bila na levici lastna predvsem marksizmu. Skrivata se v stavi, da so teoretske, analitske in politične meje Kapitala v 21. stoletju, ki jih prepoznavajo levi kritiki in ki jih prepoznavamo tudi sami, hkrati nujno meje njegovih potencialnih ideoloških učinkov. Besedila namreč pomena ne nosijo na sebi, ampak ga pridobijo šele s kolektivnim branjem in z drugim delovanjem, vpetim v širšo zgodovino. Pa tudi ta zgodovina ni dana vnaprej, ampak jo lahko prav tako spreminjamo s kolektivnim delovanjem. Zato in ker je Pikettyjeva knjiga ključna točka omenjenega ideološkega razkola, ki je, po Marxovi formuli, da so »misli vladajočega razreda v vsakem obdobju vladajoče misli«, ideološki razkol celotne družbe, je lahko hkrati tudi Arhimedova točka radikalnejšega ideološkega premika, kot se ga je avtor namenil doseči.

Dva Kapitala

Ne le da Piketty v svojih namenih ni nikakršen revolucionar, tudi njegov Kapital v 21. stoletju nima nobene zveze z Marxovim Kapitalom, četudi se večkrat sklicuje na njegov prvi in tretji zvezek. V nekem intervjuju to potrjuje tudi Piketty sam in dodaja, da Kapitala, njegovega prvega, tretjega ali kateregakoli zvezka, v resnici ni nikoli prebral. Ker ključno razliko med svojim in Marxovim Kapitalom vidi v tem, da gre pri njegovi knjigi za empirično zgodovino kapitala, v Marxovih delih pa »ni podatkov«, mu lahko verjamemo na besedo; še več, očitno jih ni niti prelistal. Ima pa prav; ključna razlika med Kapitaloma je resnično ta, da sam kapital razume kot empirično obstoječe premoženje, kot nepremičninski kapital ter kot poslovna in finančna kapitalska sredstva (poslopja, stroji, patenti itd.) v rabi podjetij in tudi javne uprave, Marx pa kapital opredeljuje kot družbeno razmerje, ki ima sicer tudi svojo pojavno, empirično razsežnost, vendar je ta drugotnega pomena. Ta razlika ima cel kup pomembnih teoretskih, analitskih in političnih nasledkov, med drugim tudi za razumevanje družbene neenakosti.

Prvi in najpomembnejši od nasledkov razlike v opredelitvi kapitala pri Pikettyju in Marxu je, da Marx raziskovanje ekonomskih procesov nadaljuje tam, kjer se Piketty ustavi, v sferi produkcije, in se ne omejuje na sfero cirkulacije, kar je velik analitski korak. V klasični politični ekonomiji in tudi v neoklasični ekonomiji, kamor spada Piketty, je sfera produkcije zgolj mesto, kjer, prosto po Friedrichu Engelsu, združita moči (srečata se in dogovor skleneta že prej, na trgu delovne sile) »človek s cekini« in proletarec, ki ne premore drugega kot svojo delovno silo, ali, v sodobnem ekonomskem jeziku, mesto kombiniranja produkcijskih dejavnikov, ki so po končanem produkcijskem procesu poplačani od produkta glede na svoj relativni prispevek. Kot Marx sicer pravi za sfero cirkulacije, tako tudi tu »vladajo le svoboda, enakost, lastnina in Bentham«; klasični politični ekonomisti in neoklasični ekonomisti si ne morejo niti zamisliti, da bi lahko družbena neenakost in druge tegobe kapitalizma izvirali iz njegovega bistva, iz produkcije za profit.

Marx v Kapitalu dokazuje, da ne na trgu ne v tovarni, fizični ali intelektualni, razmerja med udeleženci niso svobodna in enaka, kot se to morda zdi na prvi pogled. Kapitalist v ta razmerja vstopa kot lastnik ali vsaj kot posestnik denarnega kapitala, ki z njim kupuje blaga, da bi proizvedel nova blaga, jih prodal s profitom in s tem pridobil še več denarnega kapitala (Marx ta proces povzema s splošno formulo kapitala D – B – D'). Delavec ima v lasti blago, ki ga kapitalist za produkcijo novih blag nujno potrebuje, svojo delovno silo, in ki ga mora delavec, če že nima izjemne sreče v življenju, iz eksistenčne nuje prodajati na trgu. Ko kapitalist nakupi vsa potrebna blaga, tudi delavčevo delovno silo, se začne produkcijski proces, na koncu katerega kapitalist prejme nova blaga, ki jih lahko proda s profitom, tega pa ponovno investira, delavec pa plačo ali mezdo, ki jo mora porabiti za reprodukcijo svoje delovne sile oziroma, če za trenutek opustimo ekonomske evfemizme, za plačilo najemnine, hrane, obleke in drugih neogibnih življenjskih stroškov.

Do tu je vse lepo in prav in še vedno se lahko zdi, da kapitalist in delavec iz produkcijskega procesa izstopita poplačana glede na svoj relativni prispevek, kot to velja v klasični politični ekonomiji in neoklasični ekonomiji. Vendar je po Marxu skrivnost produkcijskega procesa v posebni naravi delovne sile kot edinega blaga, ki na novo blago v tem procesu prenese več kot le svojo vrednost; doda mu presežno vrednost (opuščaj v formuli D – B – D'), ki se s prodajo novega blaga na trgu realizira kot profit. Izvir kapitalistovega profita je tako delavčevo neplačano delo, razlika v vrednosti mezde, ki jo prejme, in vrednosti, ki jo ustvari, in to je hkrati tudi izvir družbene neenakosti v kapitalizmu. Ker ima kapitalistični razred v lasti in posesti produkcijska sredstva (v grobem, ne pa povsem, tisto, kar s kapitalom razume Piketty), si lahko prilašča tudi presežno vrednost, ki jo ustvarja delavski razred. Z vsakim nadaljnjim produkcijskim ciklom kapitalistični razred tako akumulira vse več presežne vrednosti ter s tem neenakost v dostopu do produkcijskih sredstev pretvarja v naraščajočo neenakost premoženja in dohodkov.

Če smo za Marxa rekli, da raziskovanje ekonomskih procesov nadaljuje tam, kjer se Piketty ustavi, velja pri raziskovanju družbene neenakosti nasprotno. Piketty namesto na vprašanje, kako je vrednost ustvarjena in kdo jo ustvarja, ki ga, ker je neoklasični ekonomist, sploh spregleda, odgovarja na vprašanje, kaj se z vrednostjo dogaja, ko je enkrat ustvarjena, torej na distribucijsko vprašanje. Ker pa ne analizira družbenih razmerij, ki distribucijo premoženja in dohodkov vodijo, to, kot smo že rekli, analizira izključno na ravni neposredne, empirične pojavnosti. Na tej ravni je Pikettyjeva knjiga odlična, ker za širšo, nestrokovno javnost zbere in analizira empirične podatke, ki ji doslej niso bili dostopni, ne le o družbeni neenakosti, ampak tudi o, denimo, gospodarski rasti, donosnosti kapitala in inflaciji, hkrati pa prekratka, ker namesto notranjih, odvisnih razmerij med ključnimi spremenljivkami vidi zunanja, neodvisna razmerja.

Najboljši primer te kratkosti je Pikettyjeva »temeljna divergentna sila«, r > g, po kateri družbena neenakost raste, ko stopnja donosnosti kapitala (r) presega stopnjo rasti narodnega dohodka (g). Če prevzamemo Pikettyjevo opredelitev kapitala, to morda zgodovinsko celo drži, precej bolj vprašljivo pa je, ali sta stopnji donosnosti kapitala in rasti narodnega dohodka res neodvisni spremenljivki, kot to predpostavi on; po marksistični ekonomiji in tudi po splošnem mišljenju, ki pravita, da stopnja donosnosti kapitala vpliva na investicijske odločitve kapitalistov in s tem na stopnjo rasti narodnega dohodka, na primer nista. Pa četudi bi bili, Piketty za stopnjo donosnosti kapitala, denimo, ugotovi, da je v zgodovini razmeroma konstantna pri okoli 5 % na leto, kar zbuja sume o njegovi metodologiji, prihodnje stopnje rasti narodnega dohodka pa napoveduje po običajni neoklasični produkcijski funkciji, kar te sume potrjuje. In če stopnji donosnosti kapitala in rasti narodnega dohodka nista neodvisni spremenljivki ali pa se vsaj ena od njiju ne giblje po logiki, ki jima jo pripiše Piketty, zgubi njegova knjiga vso pojasnjevalno in napovedovalno moč.

Glavno vprašanje, ki ga zgodovina levici danes postavlja, ni toliko to, katera je pravilna razlaga družbene neenakosti ali kateri ekonomski ukrepi bi nas v čim bolj ravni črti pripeljal do socializma, ampak kje in kako boj za socializem sploh začeti.

Vprašanje začetka

Če raziskovanja ekonomskih procesov ne končamo v sferi cirkulacije in ga nadaljujemo v sferi produkcije, kot to naredi Marx, med drugim ugotovimo dvoje; prvič, da je neenakost premoženja in dohodkov nasledek neenakosti v dostopu do produkcijskih sredstev ter, drugič, da je stopnja donosnosti kapitala tista, ki določa stopnjo rasti narodnega dohodka. Če smo pri drugi ugotovitvi konkretnejši, to nikakor ne pomeni, da je, denimo, trenutna gospodarska in finančna kriza zgolj kriza nizke stopnje donosnosti kapitala; navsezadnje je gotovo prav to, vendar ne moremo preprosto odmisliti vseh kvantitativnih in kvalitativnih sprememb finančnega sektorja v zadnjih treh desetletjih, ki so bile sprožilec krize in tudi eden od drugotnih razlogov zanjo. Je pa danes, po sedmih letih dokapitalizacij bank in čiščenja njihovih bilanc, tudi tu jasno, da nizkih ali celo negativnih stopenj rasti bančnega kreditiranja podjetij ne moremo v celoti pojasniti s težavami na strani kreditne ponudbe in da so morda težave večje na strani kreditnega povpraševanja. Kar je smiselno; zakaj bi se v okoliščinah nizke stopnje donosnosti kapitala podjetja odločala za investicijsko zadolževanje?

Pomemben razlog, zakaj prevladujoča neoklasična ekonomija niti noče razmišljati o ekonomskih krizah kot o krizah nizke stopnje donosnosti kapitala, je, da so ukrepi, potrebni za rešitev teh kriz, politično in socialno uničujoči. Če ostanemo pri Marxu, je stopnja donosnosti kapitala (v marksistični ekonomiji jo pogosteje imenujejo profitna stopnja) na ravni empirične analize izražena z ulomkom, ki ima v števcu realizirani profit, v imenovalcu pa vsoto stroška investiranih produkcijskih sredstev in delovne sile. Stopnjo donosnosti kapitala tako lahko zvišamo z zvišanjem vrednosti števca ali z znižanjem vrednosti imenovalca. V tej krizi kapitalistični razred uporablja obe rešitvi; profit povečuje z odpravljanjem osnovnih delavskih pravic, kot je pravica do razumnega delovnega časa, podobno znižuje strošek delovne sile, kjer niso na udaru le mezde in plače, ampak tudi socialni, zdravstveni in pokojninski prispevki, strošek produkcijskih sredstev pa znižuje, denimo, z razdolževanjem podjetij in s tem z znižanjem stroška obresti, z znižanjem njihovih davčnih obremenitev ter s poceni razprodajo državnih podjetij. Tega, da pri tem trpi izključno delavski razred, najbrž ni treba posebej poudarjati.

To, da je Kapital v 21. stoletju izšel in uspel prav v trenutku, ko je intenzivnost varčevalnih politik in strukturnih reform, kar sta krovni imeni predstavljenih rešitev trenutne krize nizke stopnje donosnosti kapitala, ter njunih socialnih in političnih učinkov na vrhuncu, ni naključje. S tem nikakor ne želimo reči, da je Piketty lutka v rokah kapitalističnega razreda, ampak zgolj, da njegova knjiga dovolj prepričljivo, če že ne tudi pravilno odgovarja na nekatera vprašanja na dnevnem redu zgodovine, predvsem na vprašanje, »kdo bo plačal to krizo«, kar je še eno distribucijsko vprašanje. In prav tu se skriva ideološka funkcija, ki smo jo Pikettyjevi knjigi pripisali v uvodu; četudi gre s svojimi pozivi k svetovnemu premoženjskemu davku in k zelo progresivni dohodnini proti interesom posamičnih članov kapitalističnega razreda, z vztrajanjem pri mišljenju, analizi in reševanju družbene neenakosti z vidika distribucije varuje interese celote kapitalističnega razreda. Dopušča namreč zvišanje stopnje donosnosti kapitala ter hkratno pomiritev političnega in socialnega vrenja, ki ga to zviševanje povzroča, ne da bi terjala odpravo kapitalizma.

Ko govorimo o uresničljivosti ekonomskih ukrepov, ki jih predlaga Pikettyjeva knjiga, je nujno razumeti, da je ideologija materialna sila, ki premika ali miri tudi telesa, ne le misli. Teh ukrepov zato sploh ni treba uresničiti, da bi proizvedli zahtevane učinke; za omenjeno pomiritev so ideološka sredstva pogosto povsem dovolj. Ni namreč verjetno, da bi na svetovni ravni dosegli politično soglasje o, denimo, premoženjskem davku, ki ga potrebujemo, če se želimo izogniti begu kapitala v davčne oaze in s tem nesmiselnosti tega ukrepa (ena od rešitev bi bil nadzor kapitala, ki pa je najbrž prav tako politično neuresničljiv). Da bi Pikettyjeva knjiga izpolnila svojo ideološko funkcijo, mora v javnem prostoru »le« dovolj prepričljivo odpreti možnost hkratne rešitve ekonomske, politične in socialne krize v okviru kapitalizma ter tega s tem ponovno legitimirati. V tej luči je razprava o uresničljivosti ukrepov, ki jih knjiga predlaga, skoraj nepomembna ali vsaj drugotnega pomena. Ni pa nepomembna razprava o prizadevanju za uresničitev teh ukrepov, ki je, nasprotno, za levico lahko celo ključna.

Kot smo ugotovili v uvodu, besedila pomena ne nosijo na sebi; ne glede na namenjene ideološke učinke Pikettyjeve knjige ali na njeno ideološko funkcijo z vidika kapitalističnega razreda lahko s kolektivnim delovanjem knjiga proizvede tudi druge ideološke učinke in dobi drugo ideološko funkcijo. Pokazali smo že, denimo, da kljub bistvenim razlikam Pikettyjev Kapital v 21. stoletju in Marxov Kapital druži vsaj prepoznanje vprašanja družbene neenakosti, četudi ga vsak od njiju razume po svoje in zanj predlaga svoje ukrepe. Načeloma bi lahko levica javni prostor, ki ga je dobila Pikettyjeva knjiga, izkoristila in jo z Marxovimi deli kritizirala ter v ključnih teoretskih, analitskih in političnih vidikih dopolnila; temu je navsezadnje delno namenjen tudi ta prispevek. Žal pa ideološki boj ne poteka na ravni vsebinske razprave; tudi tu je v veljavi dejstvo, da je ideologija materialna sila in da torej ne zmaga vedno vsebinsko močnejša stran, ampak navadno tista, ki je v funkciji reprodukcije obstoječih družbenih razmerij in ki je bolje podprta z institucijami, kot so, denimo, stranke, mediji in šolstvo. Ker pa levica lastnih institucij nima ali pa so vsaj razmeroma šibke, ji ne preostane drugega kot dolgi pohod skozi že delujoče, sovražne, in še daljša gradnja lastnih institucij.

Ko govorimo o uresničljivosti ekonomskih ukrepov, ki jih predlaga Pikettyjeva knjiga, je nujno razumeti, da je ideologija materialna sila, ki premika ali miri tudi telesa, ne le misli.

In prav tu vlogo odigrajo točke ideološkega razkola, kakršna je razprava o Pikettyjevi knjigi. Četudi levici v to razpravo ne bi uspelo poseči z lastnimi teoretskimi in analitskimi stališči in predlogi ekonomskih ukrepov, vsaj ne v tolikšnem obsegu, da bi to nanjo bistveno vplivalo, lahko vseeno prevzame stališča in predloge ukrepov, ki ideološki razkol poglabljajo, kot to na primer počnejo ti iz Pikettyjeve knjige, ter jih v svojevrstni in kritični interpretaciji skuša narediti za svoje. Ta stališča in predlogi ukrepov imajo namreč veliko prednost v tem, da so po slabem letu intenzivne medijske pozornosti in ugodnih zgodovinskih razmer postali širše sprejemljivi, hkrati pa za zdaj še nimajo družbenega nosilca, kar je priložnost za levico. Da bi lahko levica to priložnost izkoristila, pa mora upoštevati razliko med teoretskim purizmom in političnim mišljenjem ter začeti tudi sama odgovarjati na vprašanja na dnevnem redu zgodovine; in glavno vprašanje, ki ga zgodovina levici danes postavlja, ni toliko to, katera je pravilna razlaga družbene neenakosti ali kateri ekonomski ukrepi bi nas v čim bolj ravni črti pripeljal do socializma, ampak kje in kako boj za socializem sploh začeti.

Priložnostni socialisti

Guglielmo Carchedi, italijanski ekonomist, je neki svoj članek, v katerem je z Marxom dokazoval, zakaj so keynesovski ukrepi spodbujanja agregatnega povpraševanja ekonomsko neučinkoviti, presenetljivo sklenil z ugotovitvijo, da to nič ne pove o njihovi politični in socialni učinkovitosti. Ne glede na to, kaj si mislimo o ekonomski učinkovitosti keynesovskih ukrepov, jih lahko sprejmemo iz dveh drugih razlogov. Prvič, če se napajajo iz profitov, velikih premoženj in visokih dohodkov, kot bi to omogočili tudi Pikettyjevi ekonomski ukrepi, lahko keynesovska redistribucija narodnega dohodka v korist mezd in socialne države ter državne investicije z namenom znižanja stopnje brezposelnosti pomagajo izboljšati socialni položaj delavskega razreda. In drugič, kot je pokazal povojni gospodarski razcvet na Zahodu v letih 1945–73, je politični pogoj takšnih ukrepov vzpostavitev močnih institucij delavskega razreda, predvsem njegovih strank, sindikatov in medijev. Kar velja za ideološki pomen besedil, tako velja tudi za socialni in politični pomen ekonomskih ukrepov; namenjeni učinki ekonomskih ukrepov štejejo manj kot kolektivno delovanje, ki jih prevzame.

Razlika, ki jo želimo poudariti, je razlika med strategijo in taktiko. Pikettyjeva teoretska in analitska stališča ter predlogi ekonomskih ukrepov so po svoji ideološki funkciji predvsem taktike v strategiji reševanja kapitalizma. Vendar moramo zato zavrniti kvečjemu strategijo, ne pa tudi njenih taktik. Če bi bila ista stališča in predlogi ukrepov kot kratkoročne taktike umeščeni v drugačno, na primer socialistično strategijo, bi lahko delavski razred politično in socialno okrepili na račun kapitalističnega razreda, v prizadevanju za njihovo uresničitev pa bi lahko delavski razred dosegel tudi skupno zavest, ki je ideološki pogoj za dosego končnega cilja socialistične strategije. In prav to bi morala biti danes naloga levice; da iz razpoložljivih stališč in predlogov ukrepov sestavi strategijo svojega novega začetka in vrnitve na položaj zgodovinske sile. Thomas Piketty tako ni nujno ime sovražnika delavskega razreda, kot ga obtožujejo levi kritiki njegove knjige. Še več, če bo levica knjigo in njenega avtorja znala umestiti v svojo strategijo, si bo kmalu želela čim več takšnih priložnostnih tovarišev, kot sta ta dva.