Vsaj nekaj namesto nič

Najprej sem hotel napisati nekaj, čemur bi dal sarkastičen naslov Small State Survival Kit. Mogoče bi vsebina zanimala še kakšnega Erasmusovega študenta na počitnicah v Sloveniji, še posebej, če je doma, recimo, iz Latvije ali Makedonije. Pa sem se ustrašil, da bodo slovenisti planili po meni, da ne maram maternega jezika. V resnici ga imam rad, le on mene ne – čemu bi me sicer napadal iz TV-prenosa nogometa z neobrezanko »najneizkušenejši« ali iz analize izkoriščanja delavcev s pripeljanko »metikulozno«?

Hotel sem še n-tič opozoriti sodržavljanke s sodržavljani vred, da je šla erozija slovenske države predaleč in se spodobi vprašati, ali nam ni postala že prehudo breme. Streznil sem se: to že veste in temu ustrezno ste reagirali. Dovolj mladi se izseljujejo, prestari in drugi premalo perspektivni si za čase, ki so prišli nad nas, popravljamo toplotno izolacijo in spravljamo v red zanemarjene zelenjavne vrtove. Jamrarija pa je žanr, ki se ga bralstvo dokazano naveliča že po n – 1 prebranih primerkih.

Vzel sem se torej skupaj in bom ravnal, kakor so nas učili v socializmu, pa nismo hoteli poslušati: bodi konstruktiven, kritika mora tudi graditi, ne samo rušiti, predlagaj kaj! Okej, prav, naj bo … Preden pa se spustim v to nehvaležno podzvrst vmes med pridigo in navodilom za uporabo, naj za vsak primer povem zgodbo, h kateri se lahko vrnete, če vas bo nadaljevanje preveč dolgočasilo. Zgodba je stara, a kaj, ko ne vem nobene nove, ki bi se lahko kosala z njo.

V šoli se učijo o basni. Učiteljica snov razloži in vpraša, ali v razredu kdo pozna kakšno basen. Po krajšem obotavljanju vzdigne roko Janezek in pove zgodbo:

»Bilo je zelo mrzlo. Sredi kolovoza je onemogel vrabček začel zmrzovati. Po poti je prišla krava in se podelala nanj. Toplota je vrabčka ogrela, spet se je začel premikati, pomolil je glavo ven in veselo začivkal. Pa ga je slišala lisica, ki je pritekla mimo, ga zgrabila in požrla.«

»Janezek, povedal si grdobijo,« se ujezi učiteljica, »sploh pa mora basen vsebovati kakšen nauk. V tvoji zgodbi ga ni.«

»Seveda je!« vzklike Janezek.

»Res? Kje pa in kakšen?«

»Kar trije nauki so,« se pohvali Janezek. »Prvi nauk: ni vsak tvoj sovražnik, ki se nate podela. Drugi nauk: ni vsak tvoj prijatelj, ki te iz dreka potegne. In tretji, glavni: če si že v dreku, vsaj ne čivkaj!«

Prepuščam vaši domišljiji, kako se ta ljubki košček koprolalije nanaša na tegobe slovenskih oblasti in nas z njimi. Gremo mi po svoje in bomo konstruktivni!

Dejanski družbeni učinki politike, ki z »varčevanjem« vnaša družbene konflikte v delovne kolektive, so demoralizacija delavcev, zdravstvene težave, slabo delo.

Prvi set (set se sliši bolj poslovno kakor niz) predlogov za ukrepe meri na to, kako bi lahko vlada in ministrstva znižali stroške lastnega delovanja, namesto da mrtvičijo delovanje šol, bolnišnic, socialnega skrbstva in umetnikov. Pri proračunu je namreč smiselno in bi se dalo največ privarčevati tam, kjer je zapravljanje največje.

Dovolj znamenj kaže, da so bile glavni teren zapravljanja države injekcije, ki so jih vlade v preteklih desetih letih dajale gospodarstvu. Vsekakor bi Slovenija s tem, da bi se bila izognila »investicijam«, kakršni sta bili državna poroštva za TEŠ 6 in »sanacija« bank, privarčevala neprimerno več, kakor pa »prišpara« s sesanjem krvi javnemu sektorju. Predlagam torej, naj vlada naroči izdelavo analize (ne)uspešnosti spodbud gospodarstvu in naj ustrezne ustanove najdejo odgovorne in kaznujejo krivce. Seveda bi bilo tako početje treba opustiti ali pa ga vsaj radikalno omejiti.

Predvsem bi bilo treba ugotoviti osebne in poslovne povezave med tistimi »v politiki«, ki so zagotovili sprejetje škodljivih »pomoči«, in tistimi, ki so se s tem že okoristili ali pa bi se lahko v prihodnje. Govori se namreč, da je v masi obresti na posojila, ki jih mora Slovenija odplačati leta 2015, tudi 400 milijonov, katerih upniki so slovenski državljani. To bi pomenilo, da prebrisani finančni mešetarji izčrpavajo lastno državo in državljane. Nič nenavadnega: ko bo enkrat državno premoženje (pod dejansko ceno) prodano in privatizirano, bodo prav ti lahko prevzeli funkcije njegovih solastnikov ali vsaj menedžerjev. Za bistveno večjo plačo ali vsaj za verjetnejše profite kakor zdaj. V Sloveniji še nikoli ni bilo tako perspektivno biti kompradorska buržoazija.

Kaj pa lahko naredijo za uspešnejše poslovanje ministrstva pri sebi? Odgovoril bom po ovinku – tako, da opišem ustaljen način delovanja in da navedem zgled razmetavanja denarja. Ko dobi ministrstvo novega ministra, ima ta (ali pa njegov sekretar, to ni pomembno) nekaj zamisli, ki jih hoče uresničiti. V ta namen zaposli par novih sodelavcev in vrže denar v projekt. Ko je ta narejen na pol, se pokažejo težave z uresničljivostjo. Ministra zaposlijo druge reči. Če ne pade kmalu on, pade morda vlada. Projekta je konec, zaposleni ostanejo. Novi minister ima nove zamisli, nove sodelavce in nove projekte. Moteče delavce pri prejšnjem projektu parkirajo kam, kjer so neopazni. Zadeva se lahko ponovi poljubnokrat in to na kateremkoli ministrstvu. – Nauk te basni: denar, delovna vnema in zaposlovanje so usmerjeni v ukvarjanje uradništva s samim seboj, namesto da bi bilo servis družbenega področja, za katero je pristojno.

Zdaj pa še zgled iz izkušnje. Pred leti sem se neprevidno dal imenovati v komisijo, ki je na ministrstvu za kulturo tisto leto odločala, kako razporediti denar, rezerviran za »uravnoteževanje medijev« po velikem briljantnem zakonu, ki ga je spesnila prva Janševa vlada.

Ta način podpore medijem, od ideje prek postopka do rezultatov, je bil in je še zmeraj metanje denarja z lopato v peč. Že misel, da je v vsaki občini treba zagotoviti enakomerno zastopanost levih in desnih v medijskem poročanju, nima nobene zveze z dejanskimi potrebami ljudi – kaj bi morali vedeti, da bi lahko kvalitetno odločali o življenju v svojem okolju. Cele pokrajine v Sloveniji so skoraj brez svojih medijev, drugod je lokalnih medijev preveč. Razlika med tistimi, ki »so v javnem interesu«, in »zasebnimi« izraža le spretnost prvih v boju za status, ne pove pa ničesar o kvaliteti medija. V majhnih občinah praviloma odloča županova klika, »levo« in »desno« tam nista uporabni oznaki. »Poročanje« je pri radiu v takih razmerah branje obvestil in reklam plus samogovori oblastnikov v obliki intervjuja.

Mediji bi po še vedno veljavnem zakonu smeli prejeti podporo samo za nove projekte, ne za redno delovanje. Iz predloženih dokumentov ni razvidno, ali gre res za posebne, nove načrte. Upravičen je sum, da kot »lastne projekte« najraje ponujajo kaj, kar že delajo, za kar so že plačani ali celo že dobivajo javna sredstva. Še več: zlasti radii so npr. redno prosili za denar za »projekte informiranja«, katerih vsebina so bile vesti, ki jim jih je dostavljala npr. STA, ali obvestila (reklame) lokalnih podjetij ali organizatorjev prireditev. Mediji so se po zakonu o »uravnoteževanju medijev« navadili prejemati redke, a slastne bonuse. Zato se tudi vsako leto po javnem oznanjenju, kako je bil denar razdeljen, oglasi vrišč o krivičnih odločitvah, ki pa se takoj poleže do naslednjega leta, ko se ponovi.

Če bi hotela komisija, ki odloča o razdelitvi teh sredstev, preizkusiti, kakšna je realnost za »projekti«, o katerih odloča, bi potrebovala detektivsko službo, bistveno dražjo od vrednosti razdeljenih sredstev. Komisiji bi bilo v pomoč, če bi s sodelovanjem med različnimi ministrstvi uradniki do takrat, ko bi začela delati, lahko ugotovili dejanski status »projektov« in preverili računovodske izkaze o njih. A tudi v tem primeru bi bilo treba žrtvovati preveč energije uradnikov v primerjavi z vrednostjo razdeljenih sredstev. Zalomi pa se vsakič tudi pri preverjanju, kako so bila sredstva porabljena. V ta namen ministrstvo predvidi nekaj sredstev, da na razpisu izbere strokovnjake, ki naj bi preverili, ali so bila sredstva porabljena v namen, za katerega so bila zaprošena. Zanimivo je, da se zaradi tega organa ne dobitniki sredstev ne osmoljenci ne vznemirjajo. To ni posledica njegovega brezhibnega dela. Mogoče bi bilo dvomiti o kompetencah izbranih in o njihovi nepristranskosti. Predvsem pa je tistim, ki smo kdaj sodelovali v uravnoteževalni komediji, kristalno jasno, da je fizično nemogoče, da bi izbrani strokovnjaki res preverili porabo sredstev. Premislimo: pol ducata ljudi bi moralo leto dni poslušati, gledati oziroma brati nekaj sto radiev, televizij in tiskanih publikacij, pri tem pa še preverjati, recimo, komu in za kaj so izplačali honorarje. Če naj se tistemu, ki to »preverjanje« izvaja, to splača, potem kontrolno poročilo ne more biti drugega kakor domišljijski spis. In to dobro vedo vsi vpleteni: »kontrolor«, ministrstvo, komisija in mediji – tisti, ki so kaj dobili, in tisti, ki niso.

»Moja« komisija tisto leto ni bila zadovoljna z obetano vsebino prispelih vlog, še manj pa z verodostojnostjo predložene dokumentacije. Po vsiljeni metodologiji smo prispele vloge pretežno ocenili slabo. Ministrstvo nam je opravljeno delo dvakrat vrnilo, da smo ocene popravili navzgor, češ da je rezervirani denar neizogibno treba porabiti v predpisani namen. Veliko so ga torej dobili »projekti«, ki si tega niso zaslužili. Člani komisije smo delali poleti in tisto leto nismo imeli počitnic. Ali se je splačalo? To bi bilo treba vprašati tiste, ki so privolili v članstvo v komisiji več kakor enkrat. Ni jih veliko.

Prepričani smo lahko, da je zakon o uravnoteževanju medijev samo en primer iracionalnega trošenja javnega denarja in zanesljivo ni med finančno najzahtevnejšimi. Dobitniki so se ga navadili kot nekakšne vsakoletne področne tombole.

Del publike je medtem iz mojega pisanja že potegnil sklep: ja, seveda, saj smo vedeli, da imajo ministrstva še velike notranje rezerve. Računovodje, financarji in davkoplačevalci bi iz tega sklepa takoj potegnili še drugega, usodnejšega: torej jim vzemimo, se bodo že znašli.

Iracionalnega trošenja denarja ni mogoče izkoreniniti s prepovedmi, z jemanjem še teh sredstev, ki jih dobivamo, ali s pridigami o pravih vrednotah.

Za družbo bi bilo to pogubno. Moja poanta je drugje: denar ostaja pri državnem servisu, ki denar izplačuje, ali pa se razdeljuje po podedovanem ključu, glede katerega bolj ali manj velja tiho soglasje v tistem delu družbe, ki ga sestavljajo dejanski in potencialni dobitniki. Tudi tisti, ki letos niso prejeli ničesar, upajo, da bodo srečnejše roke prihodnjič. Bojijo se, da jim bo vzeto celo to upanje, če se bo preveč na široko razvedelo, kako gre ta posel. Za gospodarnejšo porabo sredstev bi bilo res treba zmanjšati stroške ministrstva kot servisa in več denarja nameniti dejavnostim, za katere naj bi ministrstvo skrbelo. Vendar pa je očitno tudi, da med slednjimi na nobenem področju javnega financiranja ni soglasja, kako naj se denar porazdeli, niti ni način porabe tak, da bi ga družba lahko imela za optimalnega.

Naj prevedem to v nekoliko bolj sociološko problematiko: posledica dolgih let krčenja sredstev za dejavnosti v javnem interesu so zaostreni notranji spori v javnem sektorju. Zaradi krčenja se vedno bolj ukvarjamo sami s seboj, z bojem za status ali vsaj za preživetje. Na fakultetah si razbijamo glave, kako bi skrčili študijske programe, ne da bi ti izgubili vsak smisel, pri čemer moramo predvsem poskrbeti, da bodo zaposleni imeli preveč ali premalo ur. Vsebina programov in usode vseh potencialnih asistentov, učiteljev in drugih, ki jim dela ne moremo plačati, so drugotnega pomena – čeprav so brez njih programi bistveno slabši, če že ne zastareli in vsebinsko nelogični.

Tudi pri dobitnikih sredstev je poraba javnega denarja negospodarna. Naj še tu opišem droben zgled iz lastne izkušnje. Pred leti je bil eden izmed varčevalnih izumov na univerzi skrčenje sredstev za malico. Zdaj vsak mesec okoli 15. dobim opozorilo, da moram po e-pošti poslati računovodstvu izpolnjen formular, kjer bom za vsak dan od prejšnjega 20. v mesecu do prihodnjega v prazne rubrike vnesel, ali sem, recimo, v sredo, 22. oktobra, opravljal delo »na fakulteti« (v tem primeru sem za tisti dan upravičen do povračila stroškov za malico) ali »izven fakultete« (v tem primeru tisti dan do tega nisem upravičen).

Glede na dejanske okoliščine učiteljskega dela na univerzi je formular popolnoma nesmiseln. Lačni postanemo ne glede na to, kje delamo in ali smo preživeli dan na simpoziju ali na predavanjih. Veliko večino dejanskega delovnega časa porabim za študij, raziskovanje in pripravo predavanj in vse to praviloma »izven fakultete«. A formular je formular in da bi upošteval, da v petek nimam rednih obveznosti na faksu, petke praviloma vpišem pod »izven«. Za dneve, ko obveznosti imam, vpišem »na fakulteti«. Rubrike ne zanima, da imam v sredo predavanje zjutraj in bom že pred poldnem doma, v četrtek pa potrebujem kosilo, ker bom na fakulteti od zgodnjega jutra do popoldneva.

Učitelji vpisujejo podatke po svoji vesti. Najbolj zagreti za tistih nekaj fičnikov so po tej logiki vsak dan »na fakulteti«, pa četudi so na konferenci v tujini. Tajništva fakultet dobrohotno opozarjajo anonimne izpolnjevalce formularja, naj ne vpisujejo vanj, da so opravljali delo »na fakulteti« tiste dni, ko je iz drugih dokumentov razvidno, da so bili na kolektivnem dopustu. Na ministrstvu ali na računskem sodišču bi nemara iz tega sklepali na nevestno delo na univerzi in od tod iskra hitro preskoči v splošno prepričanje o hudem zapravljanju v javnem sektorju.

Krčenje sredstev zahteva od vodstev fakultet ustvarjalno izmišljanje pravil, kako naj se uklanjamo tem posegom, da bo škoda omejena. Formularje izpolnjujemo, da dobimo vsaj nekaj namesto nič. In o teh nesmislih se ne govori zaradi upravičenega strahu, da nam bodo vzeli še to, kar imamo, če bomo povedali, da so nesmisli. Zanesljivo je takih in večjih nesmislov dovolj v vsem javnem sektorju, v zasebnem pa so še večji.

Predvsem je treba javno povedati, da iracionalnega trošenja denarja ni mogoče izkoreniniti s prepovedmi, z jemanjem še teh sredstev, ki jih dobivamo, ali s pridigami o pravih vrednotah. Iracionalno trošenje sredstev je vsako leto bolj posledica državnega »varčevanja«, ne pa razlog, zakaj naj bi država denar vzela.

Prav tako javno pa je treba povedati, da tiho strinjanje z vedno bolj represivnimi notranjimi ukrepi v delovnih kolektivih v resnici ne more ohraniti statusa quo v njih. Kolektivi se notranje razkrajajo in razslojujejo glede na mesto zaposlenega v hierarhiji in glede na pripadnost tej ali oni interesni skupini. Seveda so tisti oblastniki, v katerih interesu je, da so podložniki tiho in ubogajo, tega veseli. Oblast ima mir, če se podložniki žrejo med seboj.

Dejanski družbeni učinki politike, ki z »varčevanjem« vnaša družbene konflikte v delovne kolektive, so demoralizacija delavcev, zdravstvene težave, slabo delo. Razsipnejšo politiko bi si težko zamislili. Obenem pa je jasno, da morajo družbene spremembe priti od spodaj. Začeti se morajo s spreminjanjem odnosov v kolektivih samih: z medsebojno solidarnostjo in z doslednim zavračanjem vsiljenih ukrepov oblasti. Te ukrepe je treba z notranjimi ukrepi v kolektivih nevtralizirati, kolikor je mogoče, ne pa jih vpeljevati v medsebojne odnose kot ojačevalnike notranjih sporov.

Posledica dolgih let krčenja sredstev za dejavnosti v javnem interesu so zaostreni notranji spori v javnem sektorju.

Če se takšnole besedilo konča s »treba je«, je to politična različica happy enda. Mene pa je že takrat, ko so se enim tod okoli začele uresničevati tisočletne sanje, preganjala misel na dogodke, ki jih je v Judovski vojni pred skoraj dva tisoč leti opisal Flavij Jožef. Judje, izvoljeno ljudstvo, so se uprli Rimljanom. Medtem ko so Rimljani v letih 66–70 oblegali Jeruzalem, so se Judje v obleganem mestu na smrt spopadali med seboj in na eni izmed dveh obleganih strani, ki sta se vzajemno pobijali, so se razdelili na dvoje in se začeli bojevati še med seboj. Rimljani so Jeruzalem osvojili in požgali, Judje pa so se razselili po svetu.

Ne verjamem, da se zgodovina ponavlja. Iz zgodovine se ne naučimo niti tega, da se iz zgodovine nihče nikoli ničesar ne nauči. Kaj je nauk Jožefove zgodbe, se morate zato odločiti sami. Zase vem, da ne bi rad pripadal izvoljenemu ljudstvu. Tisočletne sanje slabo prenašajo bujenje.