Čokoladice in papirčki

Kajti kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Kdor z zasebnim ni zadovoljen, državnega vreden ni.

Nekoč nekje pred davnimi desetletji, ko je bila avtorica teh vrstic še smrkav pionirček v novi FLRJ, se je v šoli na novoletni jelki bleščalo nekaj bleščečih okraskov, še bolj pa so se nam malim bleščale lačne oči. Ker smo mislili, da so v lesketavih zlatih in srebrnih staniolskih ovitkih piškoti ali pa celo koščki tiste čudovite reči iz unra paketov, prave črne čokoladice. Pa smo vedeli, da se teh obeskov ne smemo dotakniti, kaj šele, da bi si jih drznili sneti z jelkinih vej. Ampak takrat še smrkava avtorica teh vrstic je bila že takrat avtorica sramotnega dejanja za vso šolo, na skrivaj je ukradla prelep srebrn obesek, zbežala z njim na samo in ga odvila …

Notri je bilo srce, izrezano iz lepenke.

Potem je mala zločinka morala pred vsem razredom priznati, da je storila nekaj, s čimer je osramotila pionirsko čast. Vso šolo je osramotila. Vso federativno ljudsko republiko je osramotila, in če bi veliki maršal Tito to zvedel, bi mi prav gotovo strgal z bluzice značko pionirske organizacije.

Pa to še ni bilo vse. Doma sem zvedela, da si je moj angel varuh s perutjo zakril oči. Brezjanski materi Mariji je iz oči kanila solza. Sosedova Urška je klicala čez plot »tatica, tatica«. Moja mučeniška mama je – ah, tega se raje ne spominjam.

Potem enkrat mi je sveti Miklavž prinesel pravo čokoladico. Tudi zavito v bleščeč srebrn papir. Kajti sveti Miklavž je bil grozno bogat, vse na njem se je bleščalo od zlata in srebra, in ker sem bila menda pridna, mi je prinesel čokoladico. In s tem jasno pokazal, da ima srce, ki ni iz kartona. Saj ne rečem, da čokoladica ni bila božansko dobra, ampak jaz vseeno nisem hotela zmoliti zahvalne molitvice.

Pa kaj govorim? Kaj nakladam, Anja? Tudi ti nisi hotela zmoliti zahvalne molitvice, ko je veliki dobrodelnik v drobčkano davčno oazico tvojega Društva pisateljev – Društva pesnikov, kot ga je imenovala na vso moč razgledana kulturna ministrica, ko je torej v naročje Društva vrgel dobrodelno čokoladico, si osramotila tako Društvo kot celotno slovensko kulturno srenjo. In tudi posameznim kolegom si povzročila nepopravljivo škodo. Dobrodelni bogatun je užaljeno odšel. Za kazen ne bo prebral tvoje zbirke – pa bi jo mogoče, če ne bi bila ti tako nesramna, vendarle kdaj vsaj odprl in prebral vsaj eno tvojo pesem. In bi se na slavnostni podelitvi s teboj fotografiral in mogoče tudi rekel, da ga veseli, ker te je osebno spoznal, ker da pišeš prav luštne pesmice …

Zdaj pa imaš. Zaradi tebe ne bo več čokoladic. Podpredsednica Odbora za kulturo ne bo več svinjala samo po mojem imenu, ampak tudi po tvojem, kar navadi se. Zdaj je prepozno za pojasnjevanje, objasnjevanje, dokazovanje, o, še za kesanje je prepozno. Mar ne veš, da je neodtujljiva pravica vsakega slovenceljskega buteljna, da ostane butelj in da ničesar ne razume, in Odbor za peticije in enake možnosti za buteljne ne bo dovolil kršenja buteljnovih pravic in tudi Frankensteinova nevesta ne bo na tvoji strani. Oplela si.

Zdaj pa imaš. Zaradi tebe ne bo več čokoladic. Podpredsednica Odbora za kulturo ne bo več svinjala samo po mojem imenu, ampak tudi po tvojem, kar navadi se.

Upam, da ti ne rojijo po glavi kakšne nore misli. Namreč, da bi se v tihi noči splazila v bogataševo spalnico in mu iz vreče pod posteljo ukradla kakšno čokoladico. On si je svoje čokoladice prislužil s trdim delom, varčevanjem in spoštovanjem zakonov, ne pa z lenuharjenjem, kar počno umetniki, ki ne delajo nič, razen iz kruha drek, zaradi lepšega pa sem ter tja nakracajo kakšno pesem ali roman ali ničemur podobno sliko ali se zvirajo na odru. V njegovi vreči so čokoladice, ki so neodtujljive in samo njegove. Če boš pridna in spoštljiva do lastnikov dragocenih vreč, če boš potrpežljivo čakala in se nehala norčevati iz belega kruha, boš morda dočakala, da ti bo kakšen tvoj stanovski kolega odstopil bleščeč papirček, v katerega bo zavita čokoladica, ki jo bo kljub vsemu hvaležno sprejel od kakšnega drugega bogatuna. Lahko boš zbirala pisane papirčke od sladkarij, ki jih bodo prejeli drugi, bolj pridni od tebe. Lahko boš morda iz njih ustvarila kakšno lepo instalacijo – in če je ne boš mogla prodati, ti bo pa vsaj doma razveseljevala oko in srce. Mogoče bo z njo celo okrašen oder v Hramu kulture ob eni izmed čudovitih proslav osmega februarja, ko praznuje slovenski narod smrt svojega največjega pesnika. Mogoče se bo barvno ujemala s pisanimi papirčki, ki bodo izletavali iz ust slavnostnega govornika ali govornice, u, kako bo to lepo. Vsaj na ta praznični dan pozabi, da je ta svet takšen in da je takšen tudi ta kupček govna, ki se imenuje samostojni, neodvisni, socialni, demokratični, suvereni in tako naprej kupček govna, in imajo eni pač cele gore čokoladic – eni pa so hvaležni že za pisane papirčke. Le glej, je rekla moja nona, bo vojska pa še tega ne bo. Namreč za take, kot si ti. Potem boš pa spoznala, domišljavka, kaj je v resnici vesa v zgibi, pa še zgiba v vesi, a ne?

Kajti kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Kdor z zasebnim ni zadovoljen, državnega vreden ni. Golob, ja. Kukavičje jajce, ne pa golob!