Politično pogozdovanje

V času razprav o tem, kdaj in kako priznati Palestino, ni narobe, če se spomnimo, kako je nastal Izrael in kje so korenine bližnjevzhodnega konflikta. Nasilje judovskega prebivalstva nad arabskim se je začelo že pred nastankom današnje države Izrael. Po prvi svetovni vojni je Velika Britanija dobila nadzor nad takratno Palestino. Nato je ugodila nagovarjanju sionistov, naj jim dovoli priselitev. Kmalu so se začeli prvi spori med judi in avtohtonim prebivalstvom in Britanci so se odločili za umik, spore pa so prepustili v reševanje mednarodni skupnosti.

OZN je leta 1947 odločila, naj se Palestina razdeli na dve državi, judovsko (56 odstotkov ozemlja) in arabsko (42 odstotkov ozemlja), za mesto Jeruzalem pa je obveljal mednarodni režim. Petnajstega maja, ko so Britanci prepustili posle OZN, je Izrael napadlo pet arabskih držav. »Napada arabskih držav ni mogoče celovito razumeti brez upoštevanja, da je judovska skupnost v Palestini februarja 1948 začela načrtno izganjati Palestince,« je o izraelsko-palestinskem sporu zapisal poznavalec Bližnjega vzhoda Primož Šterbenc. Že »do leta 1949 so politični sionisti z ozemlja pod svojim nadzorom skupno izgnali 750 tisoč Palestincev (od skupaj 900 tisoč)«. Zasedba velikega dela ozemlja, ki bi po odločitvi OZN tudi moralo biti palestinsko, je sledila leta 1967, po šestdnevni, tretji izraelsko-arabski vojni …

Ko politiki rešujejo bližnjevzhodni spor, o etničnem čiščenju Palestine ni veliko govora. Kakor da izgona več kot polovice avtohtonih prebivalcev ne bi bilo, kakor bi polovica vseh arabskih vasi nikdar ne obstajala, kot je v knjigi Ethnic cleansing of Palestine opozori priznani izraelski zgodovinar Ilan Pappé. Kako je Izraelu to uspelo? Prikril je sledi.

Že vse od začetka priseljevanja judov v Palestino Judovski narodni sklad pogozduje nerodovitno pokrajino s cipresami. Tudi s sredstvi drugih držav je posadil že 250 milijonov dreves. Vse od prvih izgonov in pobojev Palestincev strateško pogozduje prav območja, ki so jih nekoč poseljevali avtohtoni prebivalci.

Tudi Slovenija ima v Izraelu gozd. V bližini kibuca Jifat, ki stoji na mestu etnično očiščenega Mudžajdila. Sam gozd sicer po podatkih, ki jih ima ministrstvo za zunanje zadeve, ni neposredno na kraju, kjer naj bi bilo prej stalo kakšno naselje.

V Jeruzalemskem gozdu, ki je bil posajen po zasedbi mesta leta 1967, je Nasad narodov, v katerem svetovni voditelji ob obisku bližnjega muzeja holokavsta posadijo oljko miru. Borut Pahor je to storil leta 2011. Oljko je posadil v opomin na to, da se grozote holokavsta ne smejo ponoviti. A gozd je na območju, kjer je pred dobrega pol stoletja stalo nekaj arabskih vasic. Na območju, kjer je bilo pobitih več kot sto avtohtonih prebivalcev, civilistov.

Odbor državnega zbora za zunanjo politiko je vlado pozval, naj čim prej predlaga priznanje Palestine. Morda se bo to res zgodilo, a hkrati bi morala Slovenija premisliti o odnosu, ki ga ima do Izraela. Pahor, »prijatelj Izraela«, je to že storil. Zavzel je, drugače kot leta 2011, »naklonjenost priznavanju državnosti Palestine«.