Osamosvojitev z napako

Zgodilo se je tisto, česar si SDS ni želela. Nova Slovenija, ki si je že pred letom dodala pristavek krščanski demokrati, je imela na Vrhniki kongres. Bil naj bi prelomen, na njem sta si stala nasproti dva pogleda na strankino prihodnost. Prvega je predstavljala Ljudmila Novak, predsednica NSi, ki je v stranko pripeljala »mlade fante«, da bi jo odprli in ji odvzeli pridih konservativne zatohlosti. Drugi pol je predstavljal Aleš Hojs, nekdanji minister za obrambo, ki je Novakovi očital, da se je preveč oddaljila od SDS in slovenske pomladi, ker se pač osamosvojitev od totalitarizma v simbolnem pomenu v Sloveniji še vedno ni končala. Nazadnje je zmagala Ljudmila Novak, Hojs je zbral nekaj manj kot tretjino glasov, Novakova pa je ostala predsednica NSi. Boj je bil neizprosen, bilo je nekaj specialne vojne, nekateri posamezniki iz SDS naj bi pred kongresom klicali lokalne odbore NSi in člane prepričevali, da Ljudmila Novak in njena skupina ne zagovarjajo »katoliških vrednot«.

Je NSi res pripravljena na prihodnost, kakor je zapisano v strankinih geslih, ali pa so se na kongresu dokončno oddaljili od »svojega poslanstva«? Ne eno ne drugo. Matej Tonin, predsednik poslanske skupine NSi, mlad, ambiciozen politik, ki se je prvi resno postavil po robu zahtevam Janeza Janše, ima prav, ko trdi, da je bila »Nova Slovenija do sedaj stranka, ki se je večji del ukvarjala predvsem z odpiranjem bolečih zgodovinskih tem,« in da je zdaj prišel čas, da se obrne v prihodnost, da postane odprta in da začne sprejemati tudi politični prostor, kjer vladajo razlike.

Ta prihodnost naj bi bil novi gospodarski program. A ravno tam, kjer ima Tonin prav, se moti. Tako opevani gospodarski program NSi so sestavili ljudje, ki verjamejo v vladavino trga. Ljudje, ki so prepričani, da država omejuje osebno, podjetniško, gospodarsko svobodo posameznika. Ki so prepričani, da imamo previsoke davke, da država preveč regulira družbene odnose, da je skratka preobsežna, premočna, nekonkurenčna. Ni naključje, da je pri oblikovanju gospodarskega programa NSi sodeloval Rado Pezdir, ni naključje, da sta na vrhniškem kongresu kot posebna gosta nastopila nekdanji finančni minister Janez Šušteršič in sociolog Urban Vehovar. Šušteršič je velik zagovornik privatizacije, uvajanja socialne kapice, linearnega varčevanja, avtor neustavnega in finančno popolnoma zgrešenega zakona o uravnoteževanju javnih financah. Vlado Miheljak je recimo za gospodarski program NSi pred tedni zapisal, da je to stranko nekdo preprosto grdo nategnil. »To se hitro vidi, ko Ljudmila Novak in njen podmladek (Tonin, Vrtovec …), potem ko je v evropskih in svetovnih merilih že zdavnaj doživela fiasko, navdušeno prodajata mantre neoliberalne politike v najbolj nerafinirani, surovi obliki. In hkrati Ljudmila Novak prostodušno opleta s pojmom socialnotržnega gospodarstva, ki je nekakšen zaščitni znak nemških krščanskih demokratov.« Gre za popolnoma nezdružljivi politični agendi.

SDS je užaljena, piše o poganjkih Foruma 21, pa četudi je gospodarski program NSi podoben tistemu, ki ga je poskušala uveljaviti prva Janševa vlada.

Neizmeren liberalni kapitalizem je že nekajkrat kritiziral tudi papež Frančišek, o njem je govoril nedavno umeščeni ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. NSi se je seveda odločila za politično modro potezo, v resnici ne samo zaradi svojega premisleka, ko se je distancirala od posameznikov znotraj katoliške cerkve, ki so želeli nekoncilsko vplivati na strankarsko politiko. Cerkev na Slovenskem se od nebrzdane vere v finančni kapitalizem obrača nazaj k »evangeljskim vrednotam«. NSi tega premika še ni sposobna narediti.

Na Vrhniki se je torej NSi oddaljila od SDS, ki je, jezna, užaljena, ki piše o poganjkih Foruma 21, virantovcih, sitih in lačnih vranah. Pa četudi je program NSi zelo podoben tistemu, ki ga je prva Janševa vlada poskušala uveljaviti na začetku mandata. Dimitrij Rupel, še vedno član SDS, že nekaj tednov poziva, naj se strasti na desnici umirijo. Stranke na desnici ali desno od sredine naj bi bile uspešne, če bodo enotne v različnosti. Prišel naj bi čas, kot pravi Matej Tonin, za »konec uniformiranosti«. Konec, kot meni Lojze Peterle, »črno-belosti, rdeče-belosti. Vsiljevaje polarizacije ob vsaki priliki je nasilje nad resnico.«

Temeljni paradoks odnosa SDS do vseh drugih pomladno-sorodnih strank ni v tem, da se je v senci velike SDS topila moč njej podobnih. Tako delujejo monopolisti, izginjanje majhnih in preveč podobnih je v politiki nekaj vsakdanjega. Temeljni paradoks je v tem, da SDS, pravzaprav njen predsednik, ideološko ni stranka klasične politične desnice. Pač pa stranka, ki je prepoznala, da je na t. i. »desni« lahko uspešnejša kot na levi. Se še spomnite, da se je SDS(S) v devetdesetih letih včlanjevala v socialistično internacionalo? Nobena ideologija, čista preračunljivost jo je vodila. In ni levica ugrabila Janše in ga strpala v zapor, Janša je ugrabil desnico in njeno politično agendo izkoristil za svoj politični kredo. Partnerji so bili dobrodošli, dokler so mu sledili. Ko so se začeli osamosvajati, so postali nevarni. NSi je takšno politiko po slabi izkušnji iz časov Andreja Bajuka (za zdaj) prepoznala.