Kako države izkoriščajo krize

O vzrokih za vsaj v Evropi še trajajočo veliko recesijo se je že precej pisalo in govorilo. Najbrž še več, kot se piše in govori o mogočih poteh iz krize. V javnosti pa ni pogosto zaslediti analiz motivacije za različne državne odzive in politike in premisleka o velikih – tudi strateških in geopolitičnih – težnjah in usmeritvah, ki se skrivajo za suhoparnimi sporočili tipa: »Angela Merkel je poudarila potrebo po vzdržni javnofinančni politiki sredozemskih držav.«

Zakaj države ravnajo, kakor ravnajo? Zakaj včasih zastopajo stališča, ki jih je ekonomska stroka pretežno zavrnila, večji del prebivalstva pa jih odločno odklanja? Morda se je v Sloveniji udomačila teza, da ni več javnih in državnih interesov, da so le še interesi posameznikov, a velike in močne države svoje interese še naprej uveljavljajo z velikim uspehom. Tudi s promocijo politik samomorilskega varčevanja za vsako ceno in pospešenega doseganja »evropskih« meja za primanjkljaj in javni dolg. Dobro, včasih je mogoče za floskulami o večnem prijateljstvu in sodelovanju, za zaklinjanjem o pomoči pri boljšem upravljanju državnega premoženja zelo jasno ugledati dolgo roko vplivne države, ki si želi doseči ta ali oni kratkoročni cilj (kot pri nemškem hlastanju za Aerodromom Ljubljana in Telekomom). Tiste manj očitne srednjeročne in dolgoročne težnje pa je sposoben razkrinkati le pronicljiv komentator – na primer odlični grški ekonomist Janis Varufakis, pisec knjig Globalni Minotaver in Sodobna politična ekonomija (2011). Svetovno ekonomsko zgodovino je mogoče razlagati tudi tako, kot to počne Varufakis. Kakor da ne gre za slepo delovanje nekakšnih nevidnih rok trga, pač pa za kompleksno in zapleteno součinkovanje strateških odločitev javnih in zasebnih akterjev.

Za razumevanje odziva Nemčije (»evropskega hegemona«) na trajajočo gospodarsko krizo je zelo koristen pogled v preteklost, pogled v krizo na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je tedanjega »globalnega hegemona«, Združene države Amerike, prisilila v strateški razmislek, kako ohraniti vodilni položaj v svetu.

Čas po drugi svetovni vojni

Varufakis začne zgodbo v ruševinah povojne Evrope. ZDA, ki so se izognile neposrednemu divjanju vojne, hitro prevzamejo vodilno vlogo pri upravljanju svetovnega kapitalističnega gospodarstva. Za to imajo formalno oporo v sporazumu iz Bretton Woodsa iz leta 1944, po katerem je svetovni monetarni sistem temeljil na zlatu, predvsem pa na zaupanju v dolar, ki je bil po fiksnem tečaju zamenljiv v zlato, druge države pa so valute s fiksnimi tečaji vezale nanj. Dolar je postal valuta globalne trgovine, ZDA pa so (tako kot Nemčija danes) ustvarjale velike trgovinske presežke, ki so jih financirale predvsem z izvozom kapitala v svoje trgovinske partnerice (posojila, kapitalske naložbe, gospodarska pomoč). ZDA so igrale inteligentno vlogo »benevolentnega hegemona«. Velik kos pogače globalnega gospodarstva so strateško prepustile poraženima nasprotnicama iz druge svetovne vojne z močno industrijsko tradicijo in izšolanim prebivalstvom: Nemčiji in Japonski. V krčevitem spopadu s komunistično alternativo se namreč ni bilo mogoče zanašati na trajno vitalnost le enega gospodarskega središča, četudi so bile to mogočne ZDA. Amerika je v letih 1948–1951 gospodarsko stabilizirala zahodno Evropo z 12,5 milijarde dolarjev težkim Marshallovim načrtom, ki so mu sledili visoka rast evropske proizvodnje, politična stabilizacija s pomiritvijo sindikatov in nastanek stabilnega povpraševanja okrevajočega evropskega srednjega sloja po ameriških in evropskih industrijskih izdelkih. Ker so ZDA gospodarsko pomoč pogojevale z odstranitvijo meddržavnih trgovinskih ovir in nastankom nove ekonomske integracije, so imele nezanemarljiv vpliv na nastanek Evropske skupnosti za premog in jeklo, predhodnice Evropske gospodarske skupnosti in s tem današnje Evropske unije.

Pritiski Bruslja, naj se v državah obrobja privatizira, ustvarjajo čudovite priložnosti za nemške kupce, ki imajo dostop do posojil po rekordno nizkih obrestnih merah.

ZDA so varovankama, Nemčiji in Japonski, pomožnima stebroma svetovnega kapitalizma, zagotavljale visoko raven efektivnega povpraševanja in drugačno podporo (ustvaritev območij marke in jena, zagotavljanje začetne likvidnosti za zagon industrij, gradnja političnih institucij ...). ZDA so zaradi spodbujanja svojega izvoza v ti državi, pa tudi zaradi zagotavljanja njunega statusa zaveznic kreditirale Nemčijo in Japonsko, poleg tega so jima s svojim vplivom zagotavljale poceni surovine in odprt ameriški trg skupaj z dostopom do ogromnih ameriških vojaških javnih naročil. Ta simbioza gospodarja globalnega kapitalizma in njegovih vazalov se lepo ujema s časom »zlatih dni kapitalizma«, visoke gospodarske rasti, tehnološkega napredka, socialne države, polne zaposlenosti in politične stabilnosti. Varufakis preprosto povzame: kapitalizmu se je godilo najbolje, ko je bila tedaj najmočnejša država dovolj modra, da je bila – zaradi strateških koristi – pripravljena na obsežno redistribucijo svojih presežkov, česar tržni mehanizmi sami po sebi ne bi mogli zagotoviti. Do leta 1972 so ZDA izgubile skoraj 20 odstotkov deleža v svetovnem BDP, Nemčija je svoj delež povečala za 18 odstotkov, Japonska pa kar za 156,7 odstotka. To je bila cena, ki so jo bile ZDA pripravljene plačati.

»Naftna kriza«

Ampak. Vedno je kak »ampak«, vseh lepih stvari pa je enkrat konec. Omenjena zlata doba se je končala nekje po letu 1970, ko se je v razvitem svetu začela najhujša gospodarska kriza po drugi svetovni vojni. ZDA preprosto niso mogle več vzdrževati osrednje vloge v sistemu, kakor je bilo zamišljeno. To pa zato, ker so iz države presežkov postale država primanjkljajev – trgovinskih in javnofinančnih. Od sredine šestdesetih let so naraščali ogromni stroški vietnamske vojne in vzpostavljanja ameriške socialne države kot odgovora na silovite rasne napetosti, ki so v nekaterih velemestih spominjale na državljansko vojno. Ameriški javni dolg se je začel nevzdržno večati, imetniki ameriških obveznic (torej efektivno dolarjev) pa so se začeli zavedati, da ZDA preprosto nimajo dovolj zlatih rezerv, da bi izpolnile obljubo o menjavi dolarjev v zlato po fiksni ceni 35 dolarjev za unčo. Tiskanje denarja je pripeljalo do visoke inflacije.

Najprej je počilo na monetarnem področju. Od avgusta 1971 dolar ni bil več konvertibilen za zlato. Nato se je začela znana zgodba z visoko rastjo cen nafte in drugih pomembnih surovin, rastjo brezposelnosti in stag-

flacijo (sobivanje visoke inflacije in nizke gospodarske rasti ter nizka stopnja zaposlenosti). Varufakis tu razvije dve provokativni tezi: čeprav je kriza udarila vse države, je ZDA udarila razmeroma manj kot druge, zato se je s trajanjem krize boljšal relativni položaj ZDA v svetovnem gospodarstvu in zato ZDA ni bilo veliko do tega, da bi se kriza hitro končala, še več, s svojimi politikami so jo nekaj časa namenoma vzdrževale in spodbujale.

Taka stališča nosijo v sebi latentno nevarnost, da se spremenijo v primitivno teorijo zarote. Po mojem se Varufakis tej nevarnosti dobro izogne s kakovostnimi in prepričljivimi utemeljitvami svojih izhodišč ter z navajanjem verodostojnih virov. Pronicljivo pokaže, kako ZDA sploh niso izkoristile velikega političnega vpliva na države proizvajalke, da te ne bi zviševale cen nafte v okviru kartela OPEC. Genialnost Nixonove strategije, ki je zagotovila ohranitev ameriške globalne moči in ravni ameriške porabe, je bila v tem: namesto rezanja obeh ameriških primanjkljajev (proračunskega in trgovinskega) je z inteligentnim upravljanjem krize dosegel, da je ves svet postal financer obeh omenjenih primanjkljajev. V času krize namreč denar vedno beži v centralno valuto svetovnega finančnega sistema, v najvarnejše naložbe (v konkretnem primeru v ameriške državne obveznice in depozite v ameriških bankah); to Američanom omogoči vzdrževanje nenehno naraščajočih presežkov uvoza nad izvozom ter minusov v državnem proračunu (tudi zaradi velikodušnih davčnih odpustkov najbogatejšim Američanom). Če so cene nafte visoke, lahko to škodi ameriškemu potrošniku, a nikakor ne Wall Streetu, kamor so se stekale reke petrodolarjev. ZDA so se globalno najbolj okoristile s tem: veliko povpraševanje po dolarju in zaradi tega po dolžniških papirjih ameriške države in bank, ker je dolar svetovna rezervna valuta in valuta svetovne trgovine; naraščanje stroškov energije je bolj škodilo Nemčiji in Japonski, ki nista imeli svojih virov nafte; ameriška vojaška dominacija, ki jo je omogočila velika državna potrošnja v ta namen; zvišanje ameriške profitabilnosti zaradi zamrznitve realnih plač in udarca po sindikatih.

O koncu krize bomo smeli Evropejci začeti razmišljati šele, ko se bo v naših državah, tudi tistih najmočnejših, ustalilo razumevanje, da smo v tej godlji skupaj.

Nekatere poteze ZDA so samo poslabšale razmere v svetovnem gospodarskem sistemu (kot na primer orjaško zvišanje dolarskih obrestnih mer začetek sedemdesetih let, ki je med drugim prikladno »lomilo« komunistične Jugoslavijo, Poljsko in Romunijo). Tedanji predsednik centralne banke Volcker je pozneje kar na glas govoril o strategiji »nadzorovane dezintegracije svetovnega gospodarstva«, ki je dejansko spodbudila nastanek velikih in naraščajočih blagovno-trgovinskih in kapitalskih asimetrij v korist ZDA, da se je lahko na račun Japonske in Nemčije po vietnamski vojni ponovno vzpostavila ameriška hegemonija. BDP se je zmanjšal povsod; v Evropi in na Japonskem pa bolj kot v ZDA.

Nemški odziv na veliko recesijo

A vrnimo se nekoliko: govorili smo med drugim tudi o modrem ameriškem upravljanju svetovnega kapitalističnega gospodarstva po drugi svetovni vojni. Ameriška moč je bila groba in surova na bojiščih tretjega sveta, do ključnih zaveznikov pa je (vsaj sprva) Amerika nastopala partnersko, v rokavicah; da bi ohranila trajno naklonjenost, je bila pripravljena prepustiti lepe deleže tržnih položajev in gospodarske moči.

In kako – če že ne na svetovnem, pa na evropskem gospodarskem odru – danes nastopa tokratna glavna igralka, Nemčija? No, prejkone smo priča stereotipni tevtonski togosti, bojevitosti in zagledanosti v svoj prav. Ni kaj preveč diplomatskega občutka, je pa toliko več vztrajanja pri javnofinančnem zategovanju, kaznovanju dolžniških grešnikov in predpisovanju enega samega gospodarskega recepta za vse države evroobmočja. Recept ne deluje, zato se deleži javnih dolgov v BDP ne zmanjšujejo bistveno, gospodarska rast pa je anemična, smo na samem robu deflacijske pasti. Ni povsem jasno niti, kaj želi Nemčija doseči z razmeroma agresivnim nastopom do Rusije, kar lahko pripelje le do hudega političnega zaostrovanja z vsemi spremljajočimi povratnimi posledicami za gospodarsko rast.

Če se vrnem k Varufakisu in njegovemu opisu, kako so ZDA naftno krizo v sedemdesetih letih izkoristile za krepitev svojega relativnega položaja v razmerju do tekmic, se vprašam: kaj če je to tisto, kar danes počne Nemčija? Da, tudi tu ne smemo zaiti v poenostavljene teorije zarot. Menda sicer ni resnična floskula, da imajo Kitajci isto pismenko za besedi »kriza« in »priložnost«, sam pa se vseeno sprašujem, ali ni velika germanska velesila v sedanji krizi ugledala priložnosti za doseganje prevlade znotraj Evropske unije? Na to kaže več indicev. Nemške banke so bile pomembne prejemnice sredstev finančne pomoči, ki so jih prejele nekatere šibke evropske države, zlasti Grčija. Močni pritiski Bruslja, naj se v državah obrobja privatizira državno premoženje po likvidacijskih cenah, posredno ustvarjajo čudovite priložnosti za nemške kupce, ki imajo dostop do posojil po rekordno nizkih obrestnih merah. Mladi španski, italijanski in portugalski inženirji, izšolani v javnih izobraževalnih ustanovah svojih držav, se izseljujejo v Nemčijo, da bi našli službe v tamkajšnjih podjetjih.

O koncu krize bomo smeli Evropejci začeti razmišljati šele, ko se bo v naših državah, tudi tistih najmočnejših, ustalilo razumevanje, da smo v tej godlji skupaj. In da bomo tudi iz nje prišli le skupaj – ali pa sploh ne. Kot partnerji in prijatelji. Ne kot gospodarji in vazali.