Pokonci, torej

Ko poslušam in prebiram medije, vedno znova opažam, da v svojih prispevkih nimajo radi samo udarno kritičnost, ampak, da jim je tudi vse jasno kaj je prav in kaj ni. Že zdavnaj sem opazil, da tisti, ki jim ni potrebno sprejemati odločitev, bolj natančno vedo, kaj je bolj prav in koristno za našo družbo, kot nosilci odločanja. Najbolj je to vidno pri tistih, ki so že zasedali javne funkcije in so jih po določenem času zapustili, ker pri vsem svojem znanju niso uspeli uveljaviti svojih zamisli. In sedaj zopet solijo pamet tistim, ki so dolžni sprejemati odločitve. Sam bolj cenim tiste, ki vztrajajo in poizkušajo nekaj narediti, ker je to edina pot, da bomo nekoč postali bolj normalna država. Pri tem jim je dolžna pomagati tudi civilna družba, ker bo sicer vedno težje najti kompetentne in poštene politike.

Še nekaj kar se medijev tiče. Skoraj praviloma poročajo samo o slabih plateh določenih ukrepov, ne pa tudi o dobrih. Denimo, ob novi ureditvi študentskega dela poudarjajo samo to, koliko bodo študentje zaradi tega manj zaslužili, koliko bo to dražje za delodajalce in ta prekleta država zopet zbira denar za proračun oz. pokojninsko blagajno. Skoraj nič se ne sliši o tem, da je bilo študentsko delo nelojalna konkurenca rednim zaposlitvam, da se bo študentsko delo štelo v pokojninsko dobo, da bo študentska zaposlitev lahko tudi referenca za bodočo redno zaposlitev in da država zbira denar za bolj normalno financiranje tistih dejavnosti, od katerih pričakujemo državljani, da bodo normalno delovale.

Ob tem, ko v javnosti narašča nezadovoljstvo z vlado, se vse preveč pozablja, da na dogajanje vplivajo tudi mnoge druge institucije. Denimo, v politiki vlade se v veliki meri odraža ustaljena praksa v delovanju javnih služb. Kako bi se sicer lahko zgodilo, da bi vlada prišla pred sindikate s tako neživljenskim predlogom za zmanjševanje plač? To je pač lažje kot opraviti razlikovanje med tistimi, ki opravljajo svoje delo strokovno in prizadevno ter tistimi, ki predvsem čakajo na konec delovnega časa. To se lahko spremeni samo z večjo profesionalizacijo, za kar je potreben čas.

Dalje, guvernerja in Svet Banke Slovenije je potrebno vprašati, kako o njihovem deležu pri izvajanju strestnih testov naših bank, o njihovem vplivu na to, da so bili za naše banke uporabljeni drugačni kriteriji, o vplivu na izbiro institucij, ki so opravljali strestne teste in njihovo ceno, o prenosu slabih in tudi DOBRIH kreditov na slabo banko. Njihovo poročilo je potrebno dati na razpolago strokovni javnosti v oceno. To je zlasti potrebno zato, ker je potrebno preprečiti, da nas ne bo Evropska centralna banka tudi v bodoče ocenjevala po drugačnih kriterijih, ko se je to dogajalo do sedaj.

V državnem zboru so telesa, ki odobravajo naša pogajalska izhodišča do EU in drugih mednarodnih organizacij. Zakaj jih ne vprašamo, kako oni skrbijo za našo suverenost in interese ter zakaj tudi na novo komisijo EU ne poizkušajo vplivati glede njene politike do urejanja javnih financ, ki je dokazano naredila v preteklosti že dosti škode?

Najbolj nujno je pa, da vlada naloži Slovenskemu državnemu holdingu kot takojšnjo glavno skrb za povečanje donosnosti in POVEČANJE državnega premoženja ter za njegov dolgoročni razvoj. Urejanje notranjih predpisov, izdelava strategije odnosa države do posameznih vrst premoženja in morebitna prodaja premoženja naj bo na drugem mestu. Mislim, da bi moralo biti pri tem vodilo, ki ga je bodoči gospodarski minister Počivavšek uporabljal pri varovanju podjetja v Podčetrtku in sicer, poslovati tako dobro, da bo podjetje tako drago, da se ga ne bo mogel privoščiti vsak špekulant ter da vse, kar bi se dogajalo v zvezi s prodajo, se mora dogajati na, ne pa pod mizo.

Mislim, da se je bolje osredotočiti na urejanje nekaj ključnih problemov in v zvezi z njimi izvajati pritisk na vse odgovorne institucije, kot pa s protesti rušiti vlado. Prezgodaj je tudi ocenjevati ali je oz. bo predsednik vlade dober ali slab. V našem interesu je, da tej vladi damo možnost, da preživi cel mandat ter ji pomagamo z usmerjeno dobronamerno kritiko, ker sicer lahko kar pozabimo, da bomo privabili nove ljudi v politiko.