Vzemimo si nazaj slabo banko

»Veliko finančnikov, ki so pred ustanovitvijo irske slabe banke delali v državnih službah ali v finančnem sektorju, je v slabi banki videlo priložnost za zaslužek. Zavedati se morate, da je dolg obstoj slabe banke v interesu teh skupin, saj od slabe banke dobro živijo,« je že novembra lani v pogovoru za Finance opozoril irski ekonomist Brian M. Lucey, predavatelj na kolidžu Trinity v Dublinu. Na slabo banko se kot pijavke prisesajo finančni svetovalci, ocenjevalci vrednosti premoženja, odvetniki, spin doktorji in celo bivši bankirji, ki so v času debelih krav dajali kredite brez ustreznega zavarovanja. Ta armada potem leta odlično služi na račun davkoplačevalcev. Tudi zaradi njih je sanacija bančnega sistema prek slabe banke najdražja možna rešitev.

A v vseh slabih bankah – irski, španski in zdaj slovenski – je zgodba identična. Prvič: plače so nadpovprečno visoke. V slovenski slabi banki DUTB plače vodilnih presegajo najvišje plače v državi. V španski slabi banki SAREB je povprečna letna plača zaposlenega 105 tisoč evrov in tako presega povprečno plačo v kateremkoli podjetju, ki kotira na madridski borzi, je pa tudi dvakrat višja od povprečne plače v velikih španskih bankah, kot je na primer Santander. Drugič: stroški zunanjih svetovalcev so absurdno visoki. Irska slaba banka NAMA ima tristo zaposlenih, pa kljub temu najema še številne zunanje sodelavce. Že v prvih treh letih delovanja je zunanjim sodelavcem plačala 143 milijonov evrov, od tega je šlo največ za odvetnike, cenilce nepremičnin in revizorske hiše. Vodstvo irske slabe banke je že ob ustanovitvi javno priznalo, da bodo skupni stroški zunanjih sodelavcev v desetih letih delovanja slabe banke znašali 1,3 milijarde evrov ali skoraj dva odstotka vrednosti vseh nasedlih naložb, ki jih je prevzela od bank v težavah.

Tretjič: ogromno denarja gre za stroške nastanitev in potne stroške. Rekorder po prejemkih v slovenski DUTB je finski svetovalec Janne Harjunpää. Za DUTB je najprej delal prek svojega podjetja, torej kot zunanji izvajalec. Ko pa se mu je pogodba iztekla, so ga na DUTB redno zaposlili. Za 80-urni mesečni delovnik prejme 19.500 evrov bruto na mesec, upravičen je tudi do 230 tisoč evrov variabilnega dela, njegova pogodba pa naj bi celo določala, da se lahko fiksni del njegove plačila dvigne na 34.800 evrov na mesec. Obenem naj bi dobival še okoli 4000 evrov na mesec v obliki povračila potnih stroškov. Harjunpää se na delo v Slovenijo očitno vozi kar iz Finske. In vendar ni mogoče reči, da je Finec nekoristen. Naši viri pravijo, da je izjemno spreten pogajalec in da bi na primer brez njegove pomoči Cimos že šel v stečaj, to pa pomeni, da bi bilo uničenih sedem tisoč delovnih mest. Prav Finec naj bi s svojim pogajalskim talentom ključne kupce Cimosovih izdelkov prepričal, da prispevajo k ozdravitvi podjetja in tako preprečijo njegov stečaj. Visoke plače in bonusi v slabih bankah niso anomalija, pač pa splošno pravilo, nekaj, kar je tako rekoč od boga dano in v kar se nobena vlada ne upa zares vtakniti. Celo finančni minister Dušan Mramor, ki je sprva napovedoval, da bo plače vodilnih v slabi banki prepolovil, se je potegnil nazaj. Zdaj na ministrstvu snujejo novo rešitev – ta bi veljala tako za vodilne na DUTB kot tudi za vodilne v Slovenskem državnem holdingu – in sicer: plače naj bi jim omejili, vendar naj bi dopustili izjemo za tiste strokovnjake, ki so mednarodno uveljavljeni in ki za manj denarja, kot ga dobijo zdaj, ne bi hoteli delati.

In še četrta skupna točka vseh slabih bank: upravljanje prevzetega premoženja se skriva pred javnostjo, kar se utemeljuje z razlago, da bi s prehitrim razkritjem poslov škodovali davkoplačevalcem. Ta argument se zdaj zlorablja za vsako potezo, ki jo naredi DUTB. Razkriti nočejo niti, koliko znaša povprečna plača zaposlenega, ali pa, kakšna merila so upoštevali pri izbiri zunanjih svetovalcev. Vse, kar slaba banka počne, je tajno, skrivnostno, nepregledno in nedostopno.

Ko gre za obratovalne stroške, niti ni pomembno, ali je država večinska ali le manjšinska lastnica slabe banke. Španska in irska slaba banka sta v večinski zasebni lasti, medtem ko je slovenska slaba banka v stoodstotni državni lasti, a posluje tako, kot da gre za zasebno podjetje. Ker slaba banka ni klasična banka, ni pod nadzorom Banke Slovenije. Proste roke ima pri skoraj vseh pomembnih odločitvah, tudi pri najemanju pogodbenih sodelavcev, kjer je edina omejitev letni proračun. Ta privilegirani položaj je slabi banki omogočila politika.

Izvirni greh

Projekt slabe banke je nastal v času vlade Janeza Janše, ko je ministrstvo za finance vodil Janez Šušteršič. Družba za upravljanje terjatev bank je bila uradno ustanovljena marca lani. Šlo je za finalno dejanje Janševe vlade pred odhodom z oblasti. Janševa vlada je sprejela tudi politiko prejemkov slabe banke, pri čemer je slabi banki omogočila privilegiran položaj: DUTB je namreč edina institucija v stoodstotni lasti države, za katero ne veljajo plačne omejitve, ki sicer veljajo za javni sektor. Tudi pogodbe o zaposlitvi članov upravnega odbora slabe banke je podpisala takratna vlada. Po teh pogodbah vodilnim na DUTB pripada odpravnina v višini šestih povprečnih mesečnih plač. Te pogodbe je sicer mogoče razglasiti za nične, vendar pa bi prizadeti imeli pravico do odškodnine. Janševa vlada je z ustanovitvijo slabe banke ustvarila stvor, ki nas izčrpava. Septembra lani je vlada Alenke Bratušek z mesta neizvršnega direktorja upravnega odbora slabe banke razrešila Andreja Širclja, nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za finance in poslanca SDS. Šircelj je za svoj kratki postanek – ob poslanski službi – v slabi banki prejel 50 tisoč evrov odpravnine. Avgusta letos je mesto izvršnega direktorja slabe banke na primer zapustil Christopher Gwilliam. Ker ni bil razrešen, ampak je odšel sporazumno, se pravi po lastni volji, do odpravnine ni bil upravičen. A jo je kljub temu dobil, in to kar 129 tisoč evrov za pičlih sedem mesecev, ko je bil zaposlen na DUTB.

Še en problematičen strošek DUTB je izplačilo 328 tisoč evrov družbi Harrison Insurance Brokers, pri kateri je DUTB zavarovala poklicno odgovornost članov upravnega odbora in drugih zaposlenih, in to kljub temu da je ministrstvo za finance menilo, da bi si lahko člani upravnega odbora to premijo plačali sami.

Ključna težava slabe banke niso visoke plače in dragi zunanji izvajalci. To je drobiž v primerjavi z zneski, ki jih bodo domači in tuji špekulanti zaslužili s preprodajo terjatev.

Takšno zavarovanje je sicer v podjetjih dokaj običajno. Na ta način se uprave in nadzorniki podjetij obvarujejo pred plačilom odškodnine za primer, da bi jih kdo tožil zaradi strokovnih napak, ki bi jih storili pri vodenju in nadzoru podjetja. Vprašanje pa je, ali je okusno, da se na račun davkoplačevalcev za visoke vsote zavarujejo tudi vodilni v državni slabi banki. Na ministrstvu za finance so mnenja, da bi se moralo zavarovanje poklicne odgovornosti omejiti na največ 10 tisoč evrov na leto.

Ustanovitev slabe banke je bila zadnja v vrsti zgrešenih potez finančnega ministra Šušteršiča. Ploskali so ji vsi neoliberalni ekonomisti. Bolj izkušeni ekonomisti, od Jožeta Mencingerja, Velimirja Boleta do Ivana Ribnikarja, pa so svarili: slaba banka je slaba ideja, saj bo podražila sanacijo bančnega sektorja, ne bo pa zmanjšala ali odpravila kreditnega krča.

Danes vemo, da so imeli prav.

Kreditni krč se je v letu dni delovanja slabe banke celo zaostril. Ribnikar je kar naravnost dejal, da ne potrebujemo nobene agencije za sanacijo bank, a da bo to težko sprejeti, »ker je že verjetno vse usklajeno in dogovorjeno, kdo vse bo tam zaposlen«. Šušteršič je ta svarila preslišal. Pozabil je celo, da je tri leta prej tudi sam javno oporekal ustanovitvi slabe banke, saj ni verjel, da bi lahko država z odkupom slabih terjatev od poslovnih bank dosegla neto pozitivni učinek. Leta 2009 je v Dnevnikovem Objektu zapisal: »Država neupravičeno podarja, breme neuspeha pa prenaša nase. In to čeprav vloženih sredstev morda nikoli ne bo dobila nazaj.« Tri leta pozneje je bil Šušteršič vnet zagovornik slabe banke.

Janševa vlada je pri ustanovitvi slabe banke vztrajala iz zgrešenih razlogov: ne zato, da bi davkoplačevalcem prihranila denar, ampak ker je v slabi banki videla priložnost za pravičniški boj proti tajkunom. Kar je pravzaprav ironično, kajti prav slaba banka je izvrsten poligon za bogatenje tajkunov – tako domačih kot tujih. Mediji se zaletavajo samo v plače, slepi pa ostajajo za bistvo. Slabe terjatve treh ključnih slovenskih bank – NLB, NKBM in Abanke – so se na slabo banko prenesle z ogromnim popustom, v povprečju je znašal več kot 60 odstotkov, v posameznih primerih pa celo sto odstotkov, s čimer so se trgovcem s terjatvami na stežaj odprla vrata do zaslužka.

Da je prekupčevanje s terjatvami donosen posel, pove irska zgodba.

Že ob ustanovitvi irske slabe banke je bilo predvideno, da bo država manjšinska, 49-odstotna lastnica, medtem ko bo 51 odstotkov slabe banke v lasti zasebnega kapitala. Večinsko zasebno lastništvo se je irskim davkoplačevalcem ’prodalo’ kot gospodarnejša rešitev, češ da bi se sicer po pravilih evropskega statističnega urada Eurostat dolg slabe banke štel v skupni dolg države. Ko je bila vlada leta 2010 prisiljena nacionalizirati zavarovalnico Irish Life, enega od treh zasebnih lastnikov irske slabe banke, je lastniški delež države v slabi banki narasel krepko čez 49 odstotkov. Nemudoma so začeli iskati novega zasebnega vlagatelja. Oktobra 2010 je 17-odstotni delež zavarovalnice Irish Life v slabi banki kupil naložbeni sklad Walbrook Capital, ki so ga le nekaj mesecev prej ustanovili trije bivši bankirji britanske banke Barclays. Jasno, za naložbo v slabo banko se bankirji niso odločili zaradi altruizma do irske države ali irskih davkoplačevalcev, pač pa zato, ker si od posla obetajo dober zaslužek. Na prvi pogled se zdi naložba tvegana, sploh ker so se za nakup lastniškega deleža zadolžili. A ne pozabimo, da gre za bivše bankirje, ki posel obvladajo in ne bi brezglavo tvegali. Naložba jim tako rekoč jamči dobiček, ker so se slabe terjatve poslovnih bank na irsko slabo banko prenesle z ogromnim diskontom. Vodstvo slabe banke bi moralo biti popolnoma nesposobno, da mu ob ogromnem diskontu ne bi uspelo ustvariti presežka. In tu se skriva odgovor, zakaj se bankirjem splača vlagati v slabo banko.

Tudi pri nas so tendence, da se privatizira slaba banka, za to si je prizadeval nekdanji finančni minister Uroš Čufer, tudi on pod pretvezo, da bi se tako razbremenili davkoplačevalci.

Plače vodilnih na slabi banki in drage svetovalne pogodbe so problematične, o tem ni dvoma. Niso pa niti približno tako problematične kot dejstvo, da je slaba banka ušla izpod nadzora države. Politika je dopustila, da je premoženje, preneseno na slabo banko, postalo plen. Dolžnost vlade nedvomno je, da vzame vajeti v slabi banki v svoje roke. Da torej slabo banko ponovno nacionalizira.

Ministra za finance Dušana Mramorja bi moralo bolj od visokih plač zaposlenih v slabi banki skrbeti, kako slaba banka upravlja prevzeto premoženje in koliko delovnih mest bo še ostalo potem, ko bo slaba banka prenehala delovati. Višina plač ni problematična, če bo od slabe banke kakšna korist, če ji bo uspelo rešiti delovna mesta in če podjetij ne bo za bagatelo razprodala raznim špekulantom, ki jih ne zanima vlaganje v podjetja, ampak predvsem hiter zaslužek.

Vsako izgubljeno delovno mesto za državo pomeni ogromen strošek. Če propade sto delovnih mest, to državo že zaradi nadomestila za čas brezposelnosti stane skoraj pol milijona evrov v enem samem letu.

DUTB ne odloča o usodi dvajsetih ali tridesetih podjetij, v njenih rokah je usoda približno osemsto slovenskih podjetij. DUTB ima 80 zaposlenih, ki upravljajo večmilijardno premoženje. V DUTB imajo proste roke pri odločanju o tem, katera od podjetij bodo rešili, katera prodali in katera poslali v stečaj. Pri čemer slabi banki še nobene dosedanje odločitve, pa če je ta še tako vprašljiva, ni bilo treba zagovarjati ali pojasnjevati v javnosti. Ni vseeno, koliko delovnih mest bomo sploh še imeli po koncu življenjske dobe slabe banke in kdo bo takrat naš gospodar. Ali se nismo ničesar naučili iz prodaje Mercatorja?

Preden je Agrokor prevzel Mercator, je prvi mož Agrokorja Ivica Todorić zagotavljal, da slovenskih dobaviteljev tri leta ne bo izrinil s prodajnih polic. Toda že nekaj mesecev po prevzemu so slovenski dobavitelji potožili, da jih Agrokor izsiljuje: pozval naj bi jih, naj mu nakažejo desetino lanskega prometa z Mercatorjem, kar pomeni skoraj milijon evrov. Dobavitelji si tega ne morejo privoščiti, saj bi to vplivalo na njihovo poslovanje, posledično pa bi vplivalo tudi na slovenski državni proračun, saj bi dobavitelji vanj prispevali manj davka. Varuh konkurence Andrej Krašek je Agrokorju dovolil prevzem Mercatorja, pri čemer mu je pustil povsem proste roke, zaskrbljene slovenske dobavitelje pa je tolažil z naslednjo logiko: »Tudi v primeru, če bi združeno podjetje prenehalo kupovati proizvode od obstoječih dobaviteljev, bi slednji imeli za prodajo svojih proizvodov še vedno dovolj obsežno mrežo alternativnih strank, na katero bi lahko preusmerili prodajo svojih izdelkov.« Toda študija, ki jo je sam Mercator naročil še pred prevzemom, kaže prav nasprotne posledice: dobavitelji, ki bi jih Agrokor umaknil s svojih polic, bi ta udarec težko preživeli. Mercator ima okoli tretjinski tržni delež, največjega pri živilsko-prehrambenih izdelkih, se pravi na področju, kjer je Agrokor s svojimi dobavitelji najmočnejši. Največja ironija pa je, da končni zmagovalec te bitke ne bo hrvaški tajkun Todorić oz. zadolženo hrvaško trgovsko podjetje Agrokor, ampak ameriški sklad tveganega kapitala Blackstone, ki je Todoriću financiral nakup Mercatorja. Mercator pa ni edini primer, ko za kupcem stoji finančni sklad. Takšen primer je tudi Helios. Naši novi gospodarji v resnici ne bodo Hrvatje, ali Avstrijci, ali Madžari. Novi gospodarji bodo mednarodni finančni špekulanti, skladi tveganega kapitala, ki kot kobilice obirajo državo za državo in so zdaj priložnost za zaslužek zaznali v Sloveniji.

»V tej zgodbi nisem več hotel sodelovati.«

Kdo in zakaj spreminja podatke o kreditih pri DUTB?

Borut Mekina

Kljub 5,2-milijonskim začetnim sredstvom, ki jih je slaba banka (DUTB) porabila za nagrade »kompetentnim strokovnjakom«, kot se je ta mesec izrazil njen glavni izvršni direktor Torbjörn Mansson, za svoje operacije še naprej uporablja tehnologijo, kakršno uporabljajo tudi samostojni podjetniki z minimalno plačo. Izvedeli smo, da v njej več kot milijardo evrov terjatev, ki so jih na slabo banko prenesle NLB, NKBM, Abanka, Probanka in Factor banka, upravljajo kar ob pomoči Excelovih tabel. Njihovo glavno komunikacijsko orodje, prek katerega so povezani z informacijskimi sistemi omenjenih bank, pa je »remote desktop« oziroma oddaljeni način dostopa do namizja na posameznem računalniku v omrežjih bank.

Uporaba takšne tehnologije pri odpravljanju bančne luknje ni zgolj smešna, ampak pomeni tudi resno tveganje. Slaba banka (DUTB) upravlja več kot milijardo evrov vredno premoženje, pri čemer očitno nima zagotovljenega niti osnovnega nadzora nad podatki. Ker DUTB razen Excelovih tabel nima svojega informacijskega sistema, nima niti nadzora nad tem, kdo si podatke ogleduje, kdo jih kopira, kdo pošilja naokrog in tudi kdo jih spreminja ter s kakšnim namenom. Pri DUTB so to tudi posredno potrdili. Povedali so, da za zdaj zgolj dostopajo »do informacijskih sistemov bank, od koder so bile terjatve prenesene,« in dodali, da »trenutno poteka projekt konsolidacije v en informacijski sistem, ki bo zaživel v začetku naslednjega leta«.

Zelo verjetno slaba banka s tem tudi krši zakonodajo. Zagotavljanje tako imenovane »revizijske sledi« je recimo po zakonu obvezno za vse tiste, ki upravljajo zbirke osebnih in finančno občutljivih podatkov, kar DUTB nedvomno počne. V uradu informacijske pooblaščenke pojasnjujejo, da so upravljavci osebnih podatkov dolžni zagotoviti »popolno revizijsko sled«, odmik »od tega načela je možen le na podlagi ustrezne analize in obravnave tveganj«. V bančništvu takšen standard od bank zahteva Banka Slovenije, za javni sektor ga zahtevata zakon o javnih financah in urad za nadzor proračuna, pri gospodarskih družbah, kar je DUTB, pa sledljivost revizijskih podatkov priporočajo v Slovenskem inštitutu za revizijo.

Sodeč po javno objavljenih avtorskih pogodbah je bil za vzpostavitev informacijskega sistema pri slabi banki odgovoren Darjan Petrič, bivši svetovalec za razvoj informacijskih sistemov v Zavodu za zdravstveno zavarovanje in v NLB, za kar mu je slaba banka nekaj mesecev plačevala skoraj 6000 evrov bruto. S Petričem smo prav tako govorili, a je povedal, da se je dobro plačani službi pri DUTB sam odpovedal. Rekel je: »V tej zgodbi nisem več hotel sodelovati,« nato pa zavrnil pogovor o podrobnostih. Kot nam je še uspelo izvedeti, bi lahko slaba banka razmeroma hitro in z nizkimi stroški dobila v uporabo na primer informacijski sistem Probanke, ki je v procesu nadzorovane likvidacije. A naj bi vodstvo slabe banke iz neznanih razlogov nasprotovalo temu, da se uvede leta 2014. Zahtevalo je izvedbo razpisa za izbiro novega dobavitelja.

Invalidi, žrtvovani za nepremičnine

DUTB in Abanka podjetje poslala v stečaj zaradi nepremičnin

Borut Mekina

Ilirskobistriško prevozniško podjetje TIB transport je bilo edino slovensko podjetje, specializirano za prevoze nevarnih tovorov. Družbo so bivši trije lastniki dodobra izčrpali; začelo se je že v podjetju Viator & Vektor v lasti Zdenka Pavčka, ko je ta želel konsolidirati lastništvo. A kljub dolgovom je TIB transport, v katerem je bilo zaposlenih skupaj 128 delavcev, redno plačeval dobaviteljem, izplačeval je plače in plačeval davke ter vzdrževal svoje invalidsko podjetje. Čeprav je bila družba zaradi postopka prisilne poravnave omejena pri poslovanju – tudi posojil ni mogla najeti –, je na računu imela 220 tisoč evrov in še več kot milijon evrov terjatev, poleg tega je pridobivala nove posle. Kljub temu je slaba banka (DUTB) podjetje poslala v stečaj, s čimer je 128 ljudi, od tega 23 invalidov, izgubilo delo.

V Zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS) so od avgusta do oktobra letos nekajkrat pozvali vlado, slabo banko in Abanko k rešitvi položaja; z vsemi stranmi so se nekajkrat tudi pogovarjali na sestankih. Načrt je bil, da bi Abanka oziroma DUTB terjatve spremenila v kapital, nato pa bi večinski delež odkupilo nemško logistično podjetje VG Cargo iz Frankfurta. A kot so povedali v ZSSS, naj bi bil že na enem od prvih sestankov predstavnik slabe banke, bivši glavni izvršni direktor Christopher Gwilliam, dejal, da »tovrstne prevoze v Evropi opravlja še kakšen večji prevoznik«, zato naj reševanje slovenskih delovnih mest ne bi bilo tako nujno. Predstavnik nemškega logističnega podjetja se je nato tudi sešel s predstavnikom DUTB, pristojnim za podjetje TIB, Jannejem Harjunpääjo, ki pa ga pogovori niso zanimali in menda niti ni vedel podrobnosti.

Ko je nato prišel odločilni trenutek, so sicer za prisilno poravnavo in proti stečaju glasovali državna finančna uprava (FURS) in tudi državni Eko sklad in Petrol, DUTB pa je na glasovanje »pozabila«. Slaba banka v zakonitem roku na sodišče ni poslala niti izjave niti glasovnice, zaradi česar je načrt finančnega prestrukturiranja podjetja TIB padel v vodo in sodišče je moralo zaradi proceduralnih razlogov začeti postopek stečaja. Na spletni strani DUTB so v zvezi s primerom zapisali, češ da so se odločili podjetje poslati v stečaj na podlagi ocene, da je njegov »poslovni model nevzdržen«.

A kot pravi zadnji direktor podjetja TIB dr. Zlatko Jenko, naj bi bil razlog drug. Na širšem sestanku, kjer so bili prisotni tudi predstavniki DUTB, naj bi jim bil izvršni direktor za poslovanje s pravnimi osebami iz Abanke Matej Golob Matzele izrecno povedal, da banka ni zainteresirana za rešitev družbe, saj je »1,6 milijona evrov velika terjatev banke prvovrstno zavarovana z nepremičninami, vrednimi več kot 6 milijonov evrov,« pravi Jenko, zaradi česar naj bi se Abanki bolj splačal stečaj. Enako so nato razmišljali tudi v DUTB. Golob, ki smo ga prosili za pojasnilo, odgovarja, da je v pogajanjih »predstavljal stališča Abanke, ki so temeljila na ustreznih analizah,« menda pa nikoli ni dejal, da je Abanka zainteresirana za stečaj družbe. »Ker poslovodstvo družbe TIB Transport, d. d., ni predstavilo boljših alternativ rešitve, je Abanka sprejela odločitev v skladu z zakonodajo o insolventnosti,« pravi.

Ta odločitev, očitno najboljša za DUTB in Abanko, pa bo državo drago stala. Poleg tega, da bo izgubila 1,6 milijona evrov še neplačanih davkov, bo izguba proračunskih prilivov (davki, prispevki, DDV) in obremenitev proračuna (iz naslova izdatkov jamstvenega sklada, nadomestil za brezposelne in socialnih transferjev) samo prvo leto znašala okrog 11,5 milijona evrov, je izračunal Jenko. Gwilliam, ki je podjetje nazadnje dejansko poslal v stečaj, je imel približno 23 tisoč evrov mesečne plače. Po zgolj sedmih mesecih dela pri DUTB pa je prejel še približno 130 tisoč evrov odpravnine.