Sladka oaza

Sladkor, podobno kot nikotin, alkohol ali droge, aktivira center za ugodje v možganih. Ko se nanj navadimo, postanemo odvisni. Droge so nezakonite. Za nikotin in alkohol so uzakonjene visoke trošarine, ki kažejo na družbeno škodljivost teh snovi in s cenovnim pritiskom ljudi odvračajo od uživanja, hkrati pa kompenzirajo povišane stroške za zdravstvo, ki nastajajo zaradi njihovega uživanja. Postavljena je starostna meja za njihov nakup. Sladkor teh omejitev ne pozna. Proizvajalci živil ga lahko vtaknejo kamorkoli in kolikor jim srce poželi. In to tudi počno. S tem pa so eden glavnih generatorjev pandemije debelosti v zahodnem svetu, ta pa seveda eden glavnih in najdražjih javnozdravstvenih problemov.

Sladke pijače, ki jih je vlada želela obdavčiti, po škodljivosti izstopajo, saj je predvsem pri mladih njihov delež pri vnosu tekočin večinski, poleg tega pa v nasprotju s sladko hrano pitje sladkih pijač ne prinese občutka sitosti, čeprav lahko s kozarcem ali dvema zelo hitro zaužijemo količino kalorij, primerljivo s povprečnim obrokom. Uvedbo davka je soglasno podprla zdravniška stroka.

Na drugi strani pa je seveda živilska industrija kot po navadi opozarjala pred množičnimi odpuščanji zaradi »dodatnih obremenitev gospodarstva«. V Fructalu v lasti srbskega Nektarja so celo zagrozili s selitvijo proizvodnje, kar je prvovrstno oportunistično sprenevedanje. Davek bi namreč veljal za prav vse pijače z dodanim sladkorjem in umetnimi sladili, ne glede na to, ali so narejene v Sloveniji ali v tujini. Zelo očitno je, da si srbski lastnik želi le dobrega izgovora, da bi lahko proizvodnjo preselil v državo z »bolj konkurenčno« delovno silo.

Finančni učinki obdavčitve sladkih pijač bi bili glede na vladne izračune bolj kot ne zanemarljivi, v proračun bi prinesli okoli pet milijonov evrov. In očitno je vladajoča koalicija sklenila, da se ji za ta denar ne splača poglabljati nezadovoljstva gospodarstvenikov, tem bodo že tako ali tako predpisali nove dajatve na drugih področjih.

Poleg tega zagotovo drži, da zgolj obdavčitev sladkih pijač verjetno ne bi imela pretiranega učinka na javno zdravje, če sploh kakšnega. Sladkorni odvisniki bi si preprosto poiskali cenejše nadomestke. Vsekakor bi bilo mnogo bolj smiselno uvesti trošarine na dodani sladkor v vseh živilih, ne samo v pijačah.

Obdavčitev sladkih pijač bi bila prvi mali korak v pravo smer. Država bi z njo državljanom povedala, da so sladke pijače za zdravje potencialno škodljive in da je treba potrošnike od njih odvračati.

A to je problem, ki se pojavi ob sprejemanju velike večine slovenskih zakonov. Na dan privrejo opozorila, češ da zakon ni dovolj dodelan, da je diskriminatoren, nelogičen. To je najboljši način, da spodkoplješ zakon, ne da bi izrecno nasprotoval njegovim določilom in obveljal za nekoga, ki gleda le na svoje interese. Pa vseeno ne sprejemamo izključno idealnih zakonov.

Obdavčitev sladkih pijač bi bila prvi mali korak v pravo smer. Država bi z uvedbo dajatve državljanom jasno povedala, da so sladke pijače za zdravje potencialno škodljive in da je treba potrošnike od njih odvračati. In temu ukrepu bi morali slediti drugi. Mišljenje in navade ljudi se spreminjajo počasi. Primer je banalen, a tudi vseh žarnic nismo ukinili naenkrat in jih zamenjali s sijalkami. Šli smo skozi nekajletno prehodno obdobje. Uvedba davka na sladke pijače bi bila lahko začetek takega prehodnega obdobja.

Pa ne samo ljudje, tudi gospodarstvo potrebuje prehodna obdobja. A namesto da bi slovenska industrija uvedbo davka na nekaj, kar povzroča visoke družbene stroške, vzela kot spodbudo za spremembo poslovnega modela in razvoj novih, do zdravja bolj prijaznih izdelkov, so njeni predstavniki raje, kot vedno, jadikovali nad državo, ki da jim nalaga vedno nove obremenitve na njihov status quo.

Proizvajalci avtomobilov so danes bolj kot kadarkoli usmerjeni k nizki porabi goriva. To je po zaslugi visokih trošarin in različnih drugih dajatev postalo tako drago, da je varčnost postala izjemno pomembna pri odločitvi za nakup. Visoka poraba goriva pomeni visoke izpuste toplogrednih plinov, zato jo je smiselno omejiti. Tudi s cenovnimi pritiski. Zakaj bi bilo pri sladkih pijačah kaj drugače? In zakaj se zdi, da je ustekleničena voda na slabšem glasu kot ustekleničene sladke pijače?