Od socialnega partnerstva k razrednemu boju

Rok Kogej, Politolog in sodelavec Inštituta za delavske študije, član IDS

12. 12. 2014  |  Mladina 50  |  Komentar

»Moramo se vprašati, ali je smiselno, da se v času, ko se moramo odpovedovati socialni državi in se plače znižujejo, še gremo sindikalno partnerstvo. Je bolje, da gremo v konflikt in rečemo, da ne odstopamo in da se bomo borili za vsako ped socialne države? Smo na odločilni točki v slovenskem sindikalizmu.«
— Iz intervjuja z Branimirjem Štrukljem »Sindikati smo bili preveč kooperativni«, Mladina, 5. 12. 2014

Desetega novembra, manj kot dva meseca po potrditvi v državnem zboru, je vladi Mira Cerarja uspelo na protestnem shodu proti razprodaji državnih podjetij združiti vse sindikalne centrale zasebnega in javnega sektorja. A ker se je shoda udeležilo le nekaj sto ljudi in ker ni pridobil podpore širše javnosti, se privatizacijski postopki nadaljujejo. Tretjega decembra, mesec dni kasneje, bi se morali sindikati javnega sektorja na Gregorčičevo odpraviti drugič, tokrat proti novim rezom v plače javnih uslužbencev. A dva dneva pred napovedanim shodom je vlada s sindikati dosegla dogovor, ki reze ohranja na dosedanji ravni in jih celo za nekaj deset milijonov evrov poglablja. Morda je že res, da privatizacijske in varčevalne politike začenjajo prepraševati po vsej Evropi, z izjemo Berlina, dejansko pa gre povsod še vse po starem.

Ves ta čas so glasniki kapitala, tvorca teh in drugih neoliberalnih politik, proti sindikatom vodili medijsko gonjo. Vrh – ali dno, kakor se vzame – je ta dosegla pred dvema tednoma, ko je osrednji poslovni časopis dokazal, da je vreden rumene barve papirja, na katerem je natisnjen, in naslovni članek posvetil zgražanju nad povprečnimi plačami zaposlenih v sindikatih. Poslovne in notranjepolitične strani večine časopisov ter večerni programi domala vseh televizijskih hiš skušajo ustvariti vtis, da so sindikati skupaj z javnim sektorjem krivi za vse ekonomske in socialne probleme v državi – za gospodarsko mrtvilo in javni dolg, za brezposelne in izseljevanje mladih. Na neuspele menedžerske odkupe, ki so pomagali ustvariti omenjene luknje in zadolžiti podjetja, in proračunske reze, ki so zarezali tudi v socialne standarde in skupno povpraševanje, če damo le dva primera, bi morali kar pozabiti.

A celo Jože P. Damijan, ki je še lani sindikate tudi sam imel za »egoistične pijavke, ki z nezmanjšano dinamiko pijejo kri svojemu gostitelju, dokler ta ne shira do smrti«, danes priznava, da so »zadnji branik delavskih pravic, socialne države in gospodarske stabilnosti«. Polpretekla zgodovina Slovenije pritrjuje njegovemu današnjemu stališču. Za gradualizem, ki je našo ekonomsko in socialno izkušnjo devetdesetih let naredil znosnejšo kot v drugih tranzicijskih državah, niso odgovorni takratni oblastniki, ampak sindikati, ki so jih prisilili v kompromise. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, denimo, je narekoval veliki stavkovni val leta 1992, z marčno splošno stavko na čelu. Doktrina šoka, po kateri so neoliberalne politike takrat uvajali drugje, v Sloveniji zaradi svojevrstnih razmerij moči med delavstvom in sindikati ter kapitalom in politiko preprosto ni bila mogoča.

Kot sindikati v večini zahodnih držav po drugi svetovni vojni so se v obdobju gradualizma tudi slovenski ujeli v past institucionaliziranega dogovarjanja s kapitalom in politiko – v socialno partnerstvo. Čeprav je socialni dialog za sindikate nedvomno pomembno sredstvo vplivanja na ekonomske in socialne politike, jih večidel omejuje na obrambo že izborjenih delavskih in socialnih pravic, razmeroma tekoče pa lahko poteka le v uravnovešenih razmerjih moči. Ko so se leta 2004 z nastopom prve vlade Janeza Janše in vstopom Slovenije v Evropsko unijo ta razmerja prevesila v prid kapitala in politike, se je socialni dialog prekinil. Drugi takšni sredstvi, množično stavko in protestni shod, pa so sindikati kljub uspehom uporabljali previdno, deloma zaradi iskrene zaveze k socialnemu dialogu, deloma ker bi se lahko njihova moč izkazala za manjšo od razglašene.

In moč sindikatov je res upadla. Zgolj v letih 2003–2008 so zgubili tretjino svojega članstva, delavstvo in oni sami so vse bolj razdeljeni in fragmentirani, delavske plače in pravice pa so po prevzemu evra glavna proga mednarodne tekme za konkurenčnost. A sindikati so v zadnjem desetletju vseeno naredili pomembne, čeprav prekratke korake. V zasebnem sektorju so odpirali nova področja delovanja, kot sta migrantsko in prekarno delo, ter tako odgovarjali na obtožbe o svojem cehovstvu in samozadovoljstvu. V javnem sektorju so se povezovali in članstvo v veliki meri ohranili. Postopno pa so spreminjali tudi svojo strategijo, najočitneje z organizacijo vrste protestnih shodov od leta 2005 dalje, v kateri je vsak naslednji shod prinesel nekaj novega, denimo organizacijsko širino (2005), množičnost udeležbe (2007), govore delavcev (2009) ter povezavo s civilno družbo in mednarodni okvir (2012).

Intervju z Branimirjem Štrukljem, iz katerega je uvodni citat, bi lahko to spreminjanje sindikalne strategije pomagal dovršiti. Štrukelj namreč v tem procesu pravilno prepoznava zametek boljše alternative socialnemu partnerstvu. Ta je »razredna pozicija, kjer se sindikati zavzemajo za interese delavk in delavcev ter so pripravljeni iti v konflikte«, ali natančneje – razredni boj. Le z razredne pozicije bo sindikatom uspelo preseči meje, ki delijo delavstvo in njih, najprej mejo med zasebnim in javnim sektorjem. In le s te pozicije jim bo uspelo oblikovati dovolj široke zahteve za mobilizacijo tistega delavstva, ki svojih interesov še ne istoveti z njihovimi, zlasti mladih, prekarnih in brezposelnih. Sindikati morajo torej končno doumeti nauk obdobja gradualizma – njihov uspeh na sejah in pogajanjih je odvisen od njihove moči na delovnih mestih in ulicah.