Adijo, brezplačni pravni nasvet

Prvi pravni nasvet je bil do leta 2008 način, kako smo vsi državljani lahko brez težav in hitro dobili brezplačno pravno pomoč. Brezplačni pravni nasvet zdaj lahko dobijo samo socialno ogroženi, pa še ti morajo na to v povprečju čakati od enega do dva meseca. Namesto da bi pravni institut izboljšala, naredila bolj dostopnega, vlada načrtuje ukinitev tega mehanizma za zagotavljanje pravne varnosti.

»Danes na vladi sprejemajo paket pravosodnih zakonov, ki med drugim ukinjajo prvi pravni nasvet. Gre za finalno dejanje zvitega načrta, ki se ga je leta 2008 domislil takratni minister Šturm: sprva dostop tako zakompliciramo, da prvega pravnega nasveta ne bo mogel skoraj nihče več izkoristit, nato pa ga bomo z argumentom, da ga nihče ne uporablja, preprosto ukinili,« opozarja Goran Forbici, direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS).

Od leta 2002, ko je bil prvič sprejet zakon o brezplačni pravni pomoči, za prvi pravni nasvet ni bilo nobenih administrativnih ovir. Koncesionarji, med katerimi je bil tudi Pravno-informacijski center nevladnih organizacij PIC, so imeli odprta vrata za vse, ki so potrebovali pravno pomoč, pravi direktorica PIC-a Katarina Bervar Sternad. Omejitvi sta bili zgolj dve: nasvet je lahko trajal tja do pol ure, pravniki pa niso smeli dvakrat svetovati o isti zadevi.

Leta 2007 se je računsko sodišče obregnilo ob organiziranost sistema brezplačne pravne pomoči. In čeprav ni zahtevalo, naj se zmanjša krog upravičencev, je ministrstvo za pravosodje pod vodstvom Lovra Šturma leto kasneje storilo prav to – omejilo je dostop do prvega pravnega nasveta. »Prej se je nekdo, ki se je znašel v stiski, samo oglasil pri pravnem svetovalcu in dobil nasvet, kaj lahko stori oziroma kakšne so njegove pravne možnosti, ko ga npr. je delodajalec izsiljeval z novo pogodbo o zaposlitvi ali ko so mu sredi zime na centru za socialno delo zavrnili socialno podporo, sam pa ni imel niti za drva. Od 2008 dalje pa je moral na sodišče vlagati prošnjo in prilagati ne vem koliko dokazil,« je še zapisal Forbici.

Upravičenost do brezplačnega pravnega varstva je namreč treba dokazovati na okrožnih sodiščih. Teh je enajst, kar pomeni, da je »storitev« težje dostopna, kot je bila pred spremembo zakona v letu 2008, ko so stranke preprosto poiskale najbližjega odvetnika-koncesionarja. Potem je treba počakati še na odobritev sodišča – povprečno en do dva meseca, izjemoma tudi eno leto. Poleg tega pa so nevladniki izračunali še, da je nov način organizacije nudenja prvega pravnega nasveta za državo dražji, kot je bil: od leta 2002 so koncesionarji od države prejeli 18 evrov za nasvet, sedaj pa ima država za isto stvar okrog 60 evrov stroškov.

Res pa je zakonodajalcem uspelo "privarčevati" pri številu tistih, ki se prvega pravnega nasveta poslužijo. »V letu 2012 je bilo po podatkih sodne statistike dodeljenih le 218 prvih pravnih nasvetov. Ugotavljamo, da se osebe, ki zaprosijo za brezplačno pravno pomoč, raje kot za prvi pravni nasvet odločijo za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja, ki ne zajema le kratkega pojasnila o pravnem položaju, ampak tudi proučitev pravnega položaja in seznanitev upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja, vključno s pogoji, oblikami in vsebinami pravnih sredstev in postopkov za zavarovanje njegovih pravic. Zato se pravno svetovanje po predlagani ureditvi širi in glede pogojev za dodelitev izenačuje s pogoji za dodelitev prvega pravnega nasveta, slednji pa se ukinja,« piše v predlogu zakona, ki ga predlaga ministrstvo za pravosodje.

A ministrstvo s tem pravic ne ohranja in ne izboljšuje dostopnosti brezplačne pravne pomoči. Brezplačna pravna pomoč je namreč že zdaj dostopna vsem, prvega pravnega nasveta, ki ima drugačno funkcijo in ki bi moral biti hitro dostopen, pa morda ne bo več. »Minister Goran Klemenčič zabija zadnji žebelj v krsto prvega pravnega nasveta, namesto da bi dostop do njega v teh časih, ko so deprivilegirani, ki jim je bil namenjen, še posebej na udaru in pod pritiskom, olajšal,« je še zapisal direktor CNVOS.

Nevladne organizacije niso samo proti novi spremembi na slabše, ampak predlagajo, kako bi institut brezplačnega prvega pravnega nasveta lahko izboljšali: preverja naj se samo finančni položaj prosilca, in ne več celotne družine; preverjanje naj poteka zgolj na podlagi pretekle odločbe o odmeri dohodnine; preverjanj naj več ne izvajajo okrožna sodišča, ampak izvajalci brezplačnega pravnega nasveta.

Če bi ministrstvo njihove predloge uveljavilo, bi bilo prednosti več, med katerimi predvsem poudarjajo večjo stroškovno učinkovitost sistema brezplačne pravne pomoči ob mnogo večji dostopnosti instituta, odpravo administrativnih ovir in zmanjšanje števila novih sodnih sporov.