Intervju Branimir Štrukelj

Menim, da bi v razpravi o sindikalnih strategijah morali upoštevati razliko med idealnimi tipi teh strategij, in dejanskimi strategijami, ki jih oblikujejo različna zgodovinska sindikalna gibanja. Richard Hyman v knjigi Understanding European Trade Unionism (2001) omenja tri idealne tipe sindikalnih strateških orientacij: prvič, sindikati lahko delujejo kot čisti ekonomski ’agenti’, ki se primarno omejujejo na zaščito neposrednih ekonomskih interesov lastnega članstva oz. na kolektivna pogajanja na (predvsem) podjetniški ravni (ekonomistični sindikati); drugič, sindikati so lahko primarno razredne organizacije; in, tretjič, sindikati lahko delujejo tudi kot so-ustvarjalci družbenega reda - ’socialni partnerji’.

Ti trije idealni tipi, pravi Hyman, tvorijo trikotnik, trojno napetost, ki je zasidrana v identiteto vsakega evropskega sindikata. Dejanski evropski sindikati so ’hibridi’. Praviloma so kombinacija dveh idealnih tipov: v Veliki Britaniji trga in razreda, v Nemčiji trga in družbenega sodelovanja oz. socialnega partnerstva, v Italiji pa socialnega partnerstva in razreda. Narava teh hibridov se v obdobjih velikih prelomov lahko spreminja. »V obdobjih spremembe in izzivov (se) lahko pojavi preusmeritev: tretja, doslej večinoma prezrta dimenzija lahko začne pridobivati na teži. To je osnovna razlaga dinamičnega značaja sindikalnih identitet in ideologij« (Hyman, 2001: 5).

Videti je, da se na veliko spremembo celotnega režima regulacije – na prehod iz ekonomije povpraševanja na ekonomijo ponudbe, ki se je sprožil v zgodnjih 80., evropski sindikati niso ustrezno odzvali. Prav ta strateška neprilagodljivost je v obdobju konca gospodarske rasti (in stopnjevanja brezposelnosti), sorazmerno močan dejavnik krize sindikatov – njihovega spontanega zdrsa / drsenja v območje ekonomističnega sindikalizma ter temu primernega trenda dolgoletne desindikalizacije v večini evropskih okolij. Primerjave pa kljub temu kažejo, da so bile v strukturno neugodnih pogojih, ki so se izoblikovali po velikem prelomu, med generalno neuspešnimi sindikalnimi strategijami najmanj neuspešne le strategije, ki so vsebovale (vsaj) izkušnjo – takšen je italijanski primer, velikih razrednih sindikalnih integracij.

Iz tega bi se dalo sklepati, da je strateška kombinacija, ki v obdobju konca rasti sindikatom (še) zagotavlja preživetje, kombinacija strategije razredne integracije in socialnega partnerstva. Brez (vsaj izkušnje) razredne integracije se socialno partnerstvo v pogojih konca rasti namreč neizogibno spreminja v ’concession bargaining’ (pogajanja o popuščanjih). Tovrstna pogajanja so z vidika članske logike nevzdržna. Logičen rezultat te nevzdržnosti je zdrs v ekonomizem in interesno pluralizacijo / fragmentacijo sindikalnega prizorišča.

Pri oblikovanju in uveljavljanju strategije razredne integracije pa obstaja nek temeljni problem. Strategija sindikalnega ekonomizma je samodejna, saj se empirično spontano reproducira in uveljavlja. Strategija socialnega partnerstva je v osnovi politična izbira, ki temelji na oceni koristi (ali vsaj percepcije koristi) in stroškov vključitve sindikatov v območje političnega odločanja. Problem z razredno integracijo pa je, da kot organska, delujoča strategija lahko nastaja le ob oknih priložnosti, kakšna so bili stavkovni valovi v Angliji in Italiji v 60. ali v Sloveniji ob začetku 90. in, mogoče še bolj izrazito, ob prelomnici sredi prejšnjega desetletja.

Ob tej drugi veliki prelomnici, v obdobju vstopa v EU in v kontekstu monetarističnega obrata, so se v Sloveniji začeli kazati znaki ’mi vs. oni’ sindikalne strategije. Ob rastočem delavskem nezadovoljstvu, ki je izviralo – podobno kot v Italiji v 60. letih, iz sistematične desetletne intenzifikacije dela (ter kombiniranja te intenzifikacije z – navkljub gospodarski rasti, sistematičnim omejevanjem rasti plač), ter eksplicitni napovedi uvedbe radikalne neo-liberalne spremembe, so se sindikati v Sloveniji dejansko prvič po osamosvojitvi poenotili. November 2005 je napovedal možnost oblikovanja močnega avtonomnega razrednega gibanja.

Problem je, da so se po teh dogodkih sindikati vključili v neekvivalentno politično menjavo, saj so odpoved uvedbe enotne davčne stopnje zamenjali za obujanje delovanja ESS in podporo politiki omejevanja inflacije. V to menjavo vprašanje privatizacije, ki je tedaj že bila v polnem zamahu, ni bilo vključeno. S tovrstnim sprejetjem prenove, med tem zamrznjene, vloge socialnih partnerjev, so se sindikati dejansko vključili v stabilizacijo razmer, ki so bile zaznamovane z masivnim dotokom poceni denarja ter (temu ustreznimi) procesi menedžerskih privatizacij in uveljavljanja megalomanskih podjetniških tržnih strategij. Ker se je položaj delavcev v obdobju te ’konjunkture’ le še dodatno slabšal, socialno-partnerska vloga sindikatov pa je ta razmerja legitimirala, je pred tem nakazana možnost razredne integracije začela razpadati. Delavci so začeli množično zapuščati sindikate. Po izbruhu krize se je potem strategija socialnega partnerstva iztekla v ’concession bargaining’ – v pogajanja o popuščanjih. Temu je ustrezal močan zdrs v ekonomizem, in njegove neizogibne implikacije: medsindikalna tekma za pridobivanje članstva ter močna interesna fragmentacija celotnega sindikalnega prizorišča. Val desindikalizacij, tudi če se bo ustavil, se bo ob tovrstnih strateških kombinacijah lahko opredmetil le v množici medsebojno konkurenčnih, ozkih, z logiko ekonomističnega sindikalizma ’artikuliranih’ interesov.

Skratka: Ob zgoraj omenjenih ’oknih priložnosti’ se sindikati lahko poenotijo na razrednem programu; ali pa ne. Če se poenotijo, bo nastalo razredno gibanje. Tovrstno gibanje, ker zagotavlja moč in možnost vstopa v ekvivalentno menjavo, kombiniranja s strategijo socialnega partnerstva sploh ne izključuje. Če pa se ne poenotijo, se bo okno priložnosti zaprlo. Preostala jim bo potem le strategija ekonomizma in/ali kombinacija tega in socialnega partnerstva, ki je, kot smo pokazali, v obdobju konca rasti in ekonomskih kriz dokaj neobetavna.

Dr. Miroslav Stanojević, Ljubljana