Kdo nam laže?

Po ugotovitvah protikorupcijske komisije je DUTB od ustanovitve sredi marca lani pa do 31. avgusta letos, torej v dobrem letu in pol, samo za zunanje izvajalce porabila kar 12 milijonov evrov. Glavni izvršni direktor DUTB Torbjörn Månsson podatek komisije zavrača kot »čisto laž«, češ da naj bi bili za svetovalne pogodbe doslej porabili »le« 5,2 milijona evrov.

Protikorupcijska komisija vztraja: porabljenih je bilo 12 milijonov! K temu znesku KPK ne šteje samo nakazil zunanjim svetovalcem, temveč tudi nakazila vsem drugim zunanjim izvajalcem, med katere sodijo sodišča, notarji in prevajalci, pa tudi znesek, ki ga je DUTB za izvedbo računovodskih, poročevalskih in IT-storitev vodenja tveganih postavk plačala bankama NLB in NKBM. Kdo laže in zavaja?

Protikorupcijska komisija se je odločila, da poročila o delovanju DUTB ne bo v celoti javno objavila, ker so v njem nekateri zakonsko varovani podatki. Toda že to, kar je prišlo v javnost, je skrb zbujajoče. Dejstvo je, da je nadzor vlade nad DUTB premalo učinkovit, to pa paradržavni instituciji omogoča, da se je povampirila in posluje, kot da gre za zasebno podjetje: zaposluje na sumljiv način, najema drage zunanje izvajalce, sklenila je drago zavarovanje za poslovno odgovornost, ki vodilne kadre varuje pred morebitnimi odškodninskimi tožbami zaradi zgrešenih poslovnih odločitev, hkrati pa brez pojasnila v stečaj pošilja celo podjetja, ki bi ob minimalni pomoči države lahko preživela.

»Pričakujem bistveno bolj zaostren nadzor nad delom DUTB, za katerega ocenjujem, da ni bil ustrezen. In če ta nadzor ugotavlja določene nepravilnosti – podobne ali enake, kot jih je ugotovila komisija –, potem verjetno terja tudi neke ukrepe,« pravi predsednik protikorupcijske komisije Boris Štefanec. Ne smemo pozabiti, da je DUTB v stoodstotni lasti države in je že zaradi tega vse odločitve dolžna sprejemati pregledno in sledljivo, ne pa tako kot zdaj, ko se gre skrivalnice pod pretvezo varovanja davkoplačevalcev. Čas je, da vlada pokaže, kdo ima zadnjo besedo, ko gre za upravljanje milijardnega premoženja in za odločanje o usodi približno 800 slovenskih podjetij.

Finančni minister Dušan Mramor bi lahko ravnal pogumno in suvereno, tako kot je na primer njegov irski kolega Michael Noonan. Ko je vodstvo irske slabe banke NAMA irsko vlado zaprosilo za dvig bonusov, ker naj bi mu sicer ušli najboljši kadri, je Noonan prošnjo kategorično zavrnil, rekoč: »Fantje, žal ne bo šlo. Pričakujem bistveno boljše rezultate dela, preden sploh začnem razmišljati o bonusih. Če bo zaradi tega katerikoli od vodilnih želel zapustiti slabo banko, mu bom stisnil roko in mu ob slovesu zaželel vse dobro.«