Luka Mesec

»Pozno popoldne sem dobil nepopolne izide vzporednih volitev, ravno smo se vozili v Ljubljano, nekako nisem znal odreagirati,« se volilne nedelje, ko se je Združena levica nepričakovano uvrstila v parlament, spominja Luka Mesec. Pričakovali so bistveno manj, na volitve so šli zato, da bi se preizkusili in morda dobili nekaj sredstev za delovanje. Še kakšen teden pred volitvami ni v resnici nihče pričakoval, da bi se Združena levica prebila med parlamentarne stranke. »Seveda sem bil vesel, a da bi bil to moj najsrečnejši dan v življenju … niti ne. Prijeten že, takoj sem si postavil vprašanje, kaj sedaj, kako naprej. Zvečer je bila v stranki evforija, jaz pa sem vse skupaj doživel precej stresno. Na dopust nisem šel, na neki način sem se malo ustrašil nove vloge, zakopal sem se v delo, šele zdaj se počasi navajam na to funkcijo.«

Luka Mesec politiko jemlje zelo resno. Tudi celotna Združena levica jo. Proces vstopa v parlament se za koalicijo treh strank (Iniciativa za demokratični socializem, TRS, Demokratična stranka dela) ni začel nekaj tednov pred volitvami kot pri nekaterih drugih, poskusi politične rehabilitacije socializma so stari že nekaj let. Tudi Luka Mesec v politiko ni priletel po naključju. Pot ideje demokratičnega socializma je bila dobro premišljena.

Mesec se je rodil leta 1987. Mladost je preživel v Železnikih, v Selški dolini, ki ni ravno okolje, kjer bi prevladovale levičarske ideje. Tam tradicionalno zmagujejo stranke desne provenience. Na državnozborskih volitvah Mesec ni kandidiral v domačem volilnem okraju, kandidiral je v Trbovljah, v rdečih revirjih, kjer je zbral 12,1 odstotka glasov. »V političnem smislu je pri nas doma najmočnejša SLS, vsaj bila je. Železniki so kraj, kjer polovica ljudi živi v majhnem mestu, preostali so okrog po vaseh in hribih. Že v osemdesetih se je skozi kmečke zadruge organizirala kmečka zveza, zato je SLS močna v lokalnih skupnostih.« A to ne pomeni, da v Železnikih ni industrije in delavskega razreda. »Železniki so kraj, kjer se socializem ni zares končal, še zmeraj imamo socialistične tovarne, Niko, Alples, Domel. Domel je v delavski lasti, podjetja so družbeno odgovorna in močno vpeta v lokalno skupnost, v kateri nasploh obstaja ogromno samoorganizacije. Nekako samoupravljanje tukaj še vedno živi.« Luka Mesec je kot dijak tudi delal v tovarni, v Domelu je sestavljal elektromotorje, deloma tudi zaradi vzgojnih razlogov, češ, pojdi pogledat, kakšno je delo za trakom, zato da boš raje študiral.

Mesec je postal »projekt« Združene levice, obraz politične opcije, predstavnik ljudi, ki so začeli ponovno misliti o socializmu. Njegov uspeh je uspeh celotne Združene levice.

Mesečevi starši so zaposleni v tovarnah, oče Janez je trgovski potnik, mama Marjana je računovodkinja, ima še mlajšega brata in sestro, Klemna in Petro, oba študirata na ljubljanski filozofski fakulteti. So precej apolitična družina. Z njegovimi starimi starši je drugače, so bolj konservativni, po očetovi strani imajo kmetijo, kjer je prva leta življenja preživel tudi Mesec. Pravih družinskih sporov zaradi politične usmeritve stranke Združena levica ni bilo. »Priznam, na začetku je bila družina malo skeptična, morda sem se jim zdel malce skrajen, a zdaj razumejo, kaj si želimo, kaj sporočamo. Tudi stari starši me razumejo, do neke mere podpirajo. Sicer pa, tudi vsi katoliki v Slovenijo nimajo svojih predstavnikov med političnimi strankami, npr. ’krekovstva’, krščanskega socializma, ki je po mojem močno prisoten pri večini verujočih v Sloveniji, ni nikjer več.« Kasneje se je družina Luke Mesca preselila v značilno družinsko hišo v Log, naselje malo nad mestom. Ko so bile v Železnikih velike poplave, je njihova hiša ostala na suhem. Luka je kot najstnik rad divjal s skuterjem med Logom in Železniki. Sicer pa ni izstopal s kakimi ekscesi. V osnovni šoli je bil tabornik, član Rodu zelene sreče, z njimi je taboril v Gornjem Gradu, Bovcu in Tolminu.

Učna leta

Obiskoval je škofjeloško gimnazijo, najprej ga je zanimala matematika, zgodovina, potem sociologija. Učila ga je profesorica Sonja Gartner, ki se ga danes spominja kot mirnega, a vedoželjnega fanta. »Sedel je tam v zadnji kopi, vestno požiral moje besede, kaj vprašal, rekel, se včasih zaguncal na stolu. Snov ga je zanimala, kasneje jo je vzel tudi za maturo. Ni pa izstopal, ni želel kar na hitro rešiti sveta, deloval je bolj premišljeno.« Kakšnih večjih barabij Luka Mesec vsaj v srednji šoli ni povzročal. V tistem času je začel spremljati, kaj se dogaja v družbi, brati Mladino, spominja se zgodb okoli Avtonomne cone Molotov, nekdanjega skvota na Kurilniški ulici v Ljubljani. V osnovni šoli je bil še odličnjak, v srednji pa so se mu začele ocene poslabševati. Mesec je najprej vodil dijaško sekcijo pri Klubu študentov Selške doline, kasneje je postal njegov predsednik, organizirali so tečaje, športni vikend na Kolpi, predvsem pa se ukvarjali z iskanjem prostorov za mladinski center. Neuspešno. Uspešnejši so bili pri vodenju Ribogojnice na Rudnem, kjer so organizirali koncerte in ogled svetovnega prvenstva v nogometu. Uspešne so bili tudi prireditve, ki so jih pripravljali za 1. maj.

Fakulteta za družbene vede je bila logično nadaljevanje, Mesec je vpisal smer Evropske študije, in to v času, ko je te kraje že zajela histerija o tem, da je preveč družboslovcev in da so družboslovci nezaposljivi. To je bilo leta 2007, bil je čas prve Janševe vlade, visokošolskega ministra Jureta Zupana. Ko je prišel v Ljubljano, je najprej živel v Štepanjskem naselju, potem se je selil sem in tja. Na začetku se je po študentsko zabaval. S prijatelji so ustanavljali punk band Prosti radikali, Mesec se je učil bas kitare, a iz garaže niso prišli nikoli. »Prihod v Ljubljano je bil kar šok. Če si iz Železnikov, se ti zdi že Škofja Loka ’mesto’, Ljubljana je bila vedno zelo daleč. Priznam, na začetku sem bil izgubljen, a sem se hitro ujel, vključil sem se v društvo Polituss, tam sem si izgradil socialni krog.« Na študentskih bralnih krožkih so se prebijali skozi teoretične tekste, Marxov Kapital, Sonh-Rethelovo Ekonomijo in razredno strukturo nemškega fašizma, listali so po prvih letnikih Krta (zbirka Knjižnica revolucionarne teorije), brali Gramscija, organizirali poletne šole. Vseskozi so si zastavljali vprašanje političnega delovanja, aktiviranja, izstopa iz knjig.

V letu 2010 se je Mesec kalil tudi v študentski politiki, s prijatelji iz Politussa so ustanovili študentsko skupino Odprta fronta, zahtevali so demokratizacijo ŠOU-a, bili so nekakšna predhodnica Iskre, a na volitvah niso bili uspešni. V času študentskih volitev so na avto enega izmed njihovih kandidatov na veliko napisali »pizde rdeče, spizdite«, a policija storilca ni nikoli našla. Volilni neuspeh ga od politike ni odvrnil, pri Politussu so pripravili obsežno protikorupcijsko strategijo za ljubljansko študentsko organizacijo, ki pa so jo tedanji študentski poslanci sicer sprejeli, a strategija ni bila – tipično – nikoli zares implementirana. V tistem času se je Luka Mesec preživljal z mesečno štipendijo, nekaj so mu pomagali starši, delal je na občini Škofja Loka, kjer je sodeloval pri prijavah na evropske razpise …

Mesec je začel zahajati tudi v Rog, nekdanjo ljubljansko tovarno koles, kjer je nastala svobodna, samoupravna cona. Ustvarili so Fronto prekarcev, skupino, ki se je borila za pravice prekarcev ... »Dobro se spominjam tistega časa, to je bila naša prva res prava politična organizacija, ki je imela neposredne javne učinke. Ne nazadnje se je v javnosti takrat uveljavila beseda prekarnost kot oblika začasnega delovnega razmerja.« V tistem času se je Mesec prvič resno srečal z veliko, parlamentarno politiko. Vinko Gorenak je njihovo skupino obtožil, da so na majskih študentskih demonstracijah, zaradi predlaganega zakona o malem delu jih je organiziral ŠOS, v parlament metali kamenje. Skupina, ki ji je pripadal Luka Mesec, je bila del »alterfestacije«, niso se strinjali s stališči študentske organizacije, izpred parlamenta pa so odšli, še preden so v stavbo začele leteti granitne kocke. Vinka Gorenaka to ni zmotilo. Mesečevo skupino je povabil na parlamentarno sejo, kjer jim je očital, da so »ultralevičarji« in »anarhisti«. Takrat je bil Mesec drugič v življenju v parlamentu, prvič ga je obiskal na šolski ekskurziji, ko je vanj stopil tretjič, je postal poslanec.

Po aktivistični epizodi so se začele kazati razlike med krogom, zbranim okoli profesorja politologije Andreja Kurnika, in tistimi, ki so postali skeptični do koncepta multitude. Zgodil se je teoretski prelom. Če poenostavimo: prvi zagovarjajo boj brez hierarhij, z mnogoterimi skupnostmi, povezanimi v »multitudo«, v času globalnega imperija naj bi se politični sistem spreminjal od spodaj. Z direktnimi akcijami. A Mesecu se zdi, da je to premalo. »Popolna direktna demokracija, kakršno smo prakticirali v Rogu, torej direktna akcija, neprestana rotacija funkcij, nobene hierarhije ... vse to deluje v krogih 20 ljudi, potem pa se stvari zapletejo. Hierarhija je močno povezana z delitvijo dela in ne nazadnje tudi z obvladovanjem medosebnih odnosov. Če odpraviš formalne hierarhije, se pojavijo neformalne. Recimo personalna dominacija ene osebe, neformalno liderstvo …«

»Treme pred kamerami imam vedno manj. Še vedno imam največ treme v državnem zboru, ko je treba stopiti na prižnico. Tam me še vedno malo stiska.«

V bistvu je šlo za teoretske razlike. Mesec je zapustil negrijanski krog v Rogu, začel zahajati na Metelkovo, na predavanja Delavsko-punkerske univerze (DPU), kjer so Marxa brali na drugačen, na bolj političnoekonomski način. Tam se je zbral mlad marksistični kolektiv, ki so ga med drugim sestavljali Primož Krašovec, Rok Kogej, Sašo Furlan. Izmenjavali so se časi politike in časi teorije. »Po Fronti prekarcev je nastopil DPU kot čas teorije, v tem času smo predvsem študirali in razmišljali, kakšen bi bil nov politični projekt. Sodelovali smo npr. pri zasedbi filozofske fakultete in gibanju Mi smo univerza.« Kazale pa so se tudi slabosti popolnoma odprtega plenuma. Kasneje pa so jih uspehi nemške Die Linke in grške Sirize, za kateri se je zdelo, da jima je končno uspelo po 20 letih postaviti levico na noge, prepričali, da so ponovno razmislili tudi o možnostih strankarske politike. Na praznik dela, 1. maja 2013, so ustanovili Iniciativo za demokratični socializem, ki je 8. marca 2014 prerasla v stranko. Mesec je bil na kongresu izvoljen za koordinatorja. Predsednika nimajo. Mesec je zajadral tudi v tujino. Skupaj z iniciativo so po Evropi obiskovali različne levičarske konference, odšli so v Grčijo, na Portugalsko, povezali so se z nemško fundacijo Rosa Luxemburg Stiftung. Ta ga je kot še neprofesionalnega direktorja Inštituta za delavske študije odpeljala v New York, na srečanje evropskih in ameriških levičarskih organizaciji. Zaradi obiska New Yorka je Mesec manjkal tudi na prvi, inavguracijski seji parlamenta.

Vstop v parlament

Volilni uspeh Združene levice ni naključen, njihova kampanja je bila premišljena, po spletu okoliščin, ali pa tudi ne, so začeli forsirati Luko Mesca, v njem so prepoznali človeka z največjim političnim potencialom. Volilna kampanja je bila kolektivno delo, v njej so skušali leta teoretskega dela predstaviti na političen način. Mesec je postal »projekt« Združene levice, obraz politične opcije, predstavnik ljudi, ki so začeli ponovno misliti o socializmu. Njegov uspeh je uspeh celotne Združene levice.

Mesec dotlej v življenju ni rad nastopal, na šolskih prireditvah ni deklamiral Prešerna, ni hodil v dramski krožek, javni nastopi so mu bili celo zoprni. »Še nedavno sem bil proti temu, da bi nastopal v javnosti, a so me kolegi prepričali, da sem se preizkusil. Treme pred kamerami imam vedno manj. Še vedno imam največ treme v državnem zboru, ko je treba stopiti na prižnico. Tam me še vedno malo stiska.« Bi v kampanji naredil kaj drugače, bi bilo dobro, če bi Združena levica dobila kakšnega poslanca več? »Morda se bo slišalo čudno, a narobe bi bilo, če bi prehitro zrasla. Naša ekipa v parlamentu je dovolj velika za učenje, večji problem imajo stranke, ki se napihnejo kot balon, recimo Stranka Mira Cerarja. Vsak balon enkrat poči. Pred podobno težavo stoji danes španski Podemos, v devetih mesecih so zrasli na skoraj 30 odstotkov in na mah pridobili 300.000 članov. Vprašanje pa je, koliko trdna je njihova organizacija, ali imajo ljudi, ki so sposobni prevzeti vodstvene položaje, in kako se bodo znašli, ko na njih čez noč pade takšna odgovornost.« Združeni levici se lahko seveda zgodi podobno, zdaj so na začetku. »Zgraditi si moramo širšo podporo, intelektualno zaledje. Poglejte, kaj delajo v Sloveniji najbolj vplivni liberalci, imajo časopis Finance, nešteto think-tankov, ekonomsko fakulteto, vseskozi proizvajajo kadre in osmišljajo svet s svojimi ideološkimi poantami. Levico čaka še dolga pot, politika je med drugim tudi boj za interpretacijo in tukaj nam je popolnoma jasno, da tekmujemo z neskončno močnejšimi in izkušenimi organizacijami.« V družbi postaneš relevanten, ko tvoj narativ v družbi ni samo prisoten, ampak je na neki način tudi prevladujoč.

Luka Mesec je zmes osebnih lastnosti in političnega talenta, ki je v Sloveniji redek. Je vztrajen, zna poslušati, vseskozi zagovarja politični program opcije, iz katere izhaja. Je politik, ki je imel svoje politične predpostavke, matrico, domišljene, še preden je prišel v parlament. Zato je suveren. Ima še nekaj drugega, je pragmatik, je manj dogmatski, kot se zdi na prvi pogled, zaveda se pravil igre. Njegovi sopotniki pravijo, da je sposoben visoke mere samokritike, posluša druge, kar ni preveč pogosta lastnost članov slovenskega političnega razreda. Je skromen in prijeten. Mesec politiko jemlje kot izziv, morda je še neizkušen, a vedno črpa iz idealov, v katere verjame. »Do neke mere smo rehabilitirali socializem, socialistična politična pozicija je spet postala legitimna,« pravi. Ko je Mesec prišel v parlament, je zelo hitro usvojil pravila igre, svoja teoretska izhodišča prevaja v praktično politično optiko.

Vse to je zelo veliko. Zaradi vsega tega, zaradi ljudi, ki verjamejo v demokratični socializem, je Združena levica prišla v parlament. A to ni dovolj. Vsakemu političnemu projektu grozi, da v trenutku, ko prevzame oblast, izgubi notranjo živost. Majhna poslanska skupina je za Luko Mesca in Združeno levico dobro izhodišče, dobra učna vaja. »Če smo se doslej ukvarjali z abstraktnimi vprašanji, zdaj vidimo, kako deluje politika. Zdaj se ukvarjamo s konkretnimi političnimi vprašanji in parlament – ter z njim povezano politično delovanje – je odličen učni teren za širjenje obzorij in spoprijemanje s konkretnimi vprašanji,« pravi. »Čaka nas ogromno dela, v Sirizi so ugotovili, da bodo prisiljeni, če bodo na volitvah zmagali, praktično celotne zmogljivosti stranke angažirati za vodenje države, kar ni v redu. Vsi bodo delali za državo, ne bo pa nikogar več, ki bi gradil gibanje in stranko. To je slabo v smislu, da kot antikapitalist in levičar ne moreš države spreminjati samo ’od znotraj’, ampak potrebuješ tudi zunanjo pozicijo, torej stranko.«

Luka Mesec je vodja poslanske skupine Združena levica. Živi v Novih Jaršah v enosobnem, podnajemniškem stanovanju. Ko je bil mlad, ni rad hodil po domačih hribih v okolici Železnikov, recimo na Ratitovec, zdaj je drugače, ukvarja se s tekom. Pred dvema letoma je vpisal magistrski študij ekonomije. Rad gleda televizijske serije, Hišo iz kart in Borgijce. Vozi osem let star fiat stilo.

Ko je letos poleti postal poslanec, je bila to njegova prva redna služba. Njegovo ime je bilo leta 2014 najbolj iskano ime v iskalniku google.si. Na lestvicah dela družbo Severini. Star je 27 let.