Izgubljeni svet Mačka Murija

Iztekajoče se leto je neločljivo povezano z Mačkom Murijem. Minila so tri desetletja, odkar je Jerko Novak uglasbil in Neca Falk odpela verze iz povesti o dogajanju v Mačjem mestu. Kajetan Kovič, avtor uglasbenih verzov, je letos umrl.

Od prve izdaje Mačka Murija leta 1975 je bilo prodanih več kot sto tisoč izvodov knjige. Slovenci smo kupili tudi več kot 110 tisoč kaset in zgoščenk z napevi o Mačjem mestu, ki so prav vsi usidrani v podzavest mladih odraslih, njihovih otrok in njihovih staršev. A letos, ko mineva že šesto leto krize, branje mačje zgodbe pri mnogih izzove drugačna občutja kot pred nekaj desetletji ali tik pred krizo. Poraja nostalgijo za verjetjem, da bo vse še dobro.

Kar petina mladostnikov, ki je odraščala ob prevrtavanju kasete Maček Muri in Muca Maca, »zvončka v uri«, ki bi jih spodil na delo, ne potrebuje. Tisti, ki delo imajo, si ne morejo privoščiti »stalne mize v krčmi Pri veseli kravi«, saj večinoma ne delajo »za stalno«, ampak začasno. Ne samo, da ne morejo v restavracije, tudi v običajne trgovine gredo manjkrat: od leta 2007 je tržni delež diskontnih trgovcev poskočil s treh na dvajset odstotkov. In verjetno k diskontarjem ne gredo sami: 69 odstotkov vseh Slovencev, starih od 18 do 43 let, še vedno živi pri starših.

Ko se Muriju zljubi, na kosilo povabi Maco. »In od fine hrane sita mačjim šalam se smejita«, opiše sladko radost druženja Kovič, ki Murija nato pelje še na nogometno tekmo, Maco pa, ki dneve nasploh preživlja lenobno, na klepet k prijateljici. Koliko prostega časa imajo te mačke, ha! Medtem ko v sodobni Sloveniji tretjina delavcev nima fiksnega delovnika, petina vseh dela tudi zvečer, četrtina v soboto, 15 odstotkov tudi v nedeljo, zaradi neplačanih bolniških odsotnosti in dopusta pa jih veliko k zdravniku odhaja v prostem času … Le dogovorite se za srečanje s prijatelji, če vam uspe.

Z družbo jesti v gostilni in udeležiti se kulturne ali športne prireditve – za Kovičeve mačke nekaj samoumevnega – danes ni le luksuz za mlade. Petina vseh prebivalcev Slovenije tvega socialno izključenost. Polovica gospodinjstev si ne bi mogla privoščiti nenačrtovanega stroška v višini 600 evrov ... In da bi jim čas hitreje minil, ne morejo v mestu gledati niti »lepih trgovin«, kot to v Mačjem mestu počne Muri. Sprehod po središču prestolnice, kjer bi morala biti kupna moč največja, je sprehod mimo odkupovalnic zlata, zadnjih pribežališč najrevnejših, mimo prodajalnic hitre hrane in mini pekarn, izložb tujih izkoriščevalskih tekstilnih podjetij ali celo praznih poslovnih prostorov.

Seveda bi Mačka Murija morali brati predvsem kot vrhunsko leposlovje in ne v njem na silo iskati vzporednic z realnostjo. Pa vendar. Ali bi pravljico brali kot opomnik, da je človek nekoč lahko tudi živel in ne le životaril, če bi bilo v letu 2014 vse »v redu«? Bi verjeli, da so jo nekateri že v preteklosti dojemali izključno kot neuresničljivo fikcijo?