Davek, ki ga ni bilo

Slovenija velja za eno od najmanj razslojenih evropskih držav. Kar je iluzija. Tudi Slovenija ima bogataško elito, tisti zgornji en odstotek, le da ta svojega bogastva nima akumuliranega v plačah, bančnih depozitih, vrednostnih papirjih, dragih plovilih, umetninah ali žlahtnih kovinah, temveč v nepremičninah.

Prvih 50 nepremičninskih baronov ima v povprečju v lasti po 320 nepremičnin. Pa tudi sicer je vlaganje v nepremičnine tradicionalen način varčevanja slovenskih gospodinjstev. V primerjavi z drugimi evropskimi državami imamo rekorden, skoraj 90-odstoten delež lastniških stanovanj, v veliko premožnejši Nemčiji pa je na primer ta delež za tretjino nižji. Kljub temu pa še vedno nimamo sodobnega nepremičninskega davka. Vlada Alenke Bratušek je to stanje želela spremeniti, a se je projekta uvedbe davka lotila tako nespretno, da je zakon na ustavnem sodišču padel in pod seboj pokopal tudi vlado, ki ga je želela uvesti. Vrnili smo se k zastarelemu in krivičnemu nadomestilu za uporabno stavbnega zemljišča, ki ne upošteva tržne vrednosti nepremičnin. In kaj zdaj? Naj vlada Mira Cerarja kar obupa in se uvedbi davka odpove? Absolutno ne! Pripraviti mora nov, boljši zakon, takšnega, ki ne bo padel na ustavnem sodišču. Pa ne zato, ker bi ji davek olajšal krpanje proračunske luknje. Nepremičninski davek ni čudežni vir za polnjenje državne blagajne, saj je za to preprosto premajhen. Njegova resnična vrednost je v tem, da naložbenike usmerja k smotrnejši rabi prostora. Je znamenje naložbenikom, v katere vrste nepremičninskih naložb naj vstopajo, ker so družbeno zaželene, v katere pa ne. Hkrati lahko deluje tudi kot socialni korektiv, se pravi kot orodje za zmanjševanje prepada med bogatimi in revnimi. A samo, če se pri njegovi uvedbi upošteva, da niso vsi do nepremičnin prišli na enak način. Da so jih eni podedovali, drugi pa financirali z zadolžitvijo. Če imaš 200 tisoč evrov vredno stanovanje, tvoj hipotekarni kredit pa znaša 190 tisoč evrov, neto vrednost tvojega premoženja ni 200 tisoč evrov, ampak zgolj 10 tisoč evrov, se pravi, da nisi v istem premoženjskem razredu kot nekdo, ki je 200 tisoč evrov vredno stanovanje podedoval ali pa ga je kupil brez zadolžitve. Nepremičninski davek razslojenost zmanjšuje samo, če upošteva to pomembno razliko.