Naprej v preteklost

Prepričanje, da s povečevanjem gospodarske rasti pridobimo vsi, je dokazano zgrešena. Realnost kaže prav nasprotno sliko: 66 najbogatejših ljudi na svetu ima tolikšno premoženje kot revnejša polovica celotnega svetovnega prebivalstva. Mehiški magnat Carlos Slim, ki je z 80 milijardami dolarjev (skoraj 65 milijard evrov) premoženja na vrhu lestvice najbogatejših Zemljanov, bi lahko zapravil milijon dolarjev na dan, pa bi kljub temu potreboval 220 let, da bi izničil vse svoje bogastvo. Kaj nam koristi gospodarski napredek, če ima od njega materialno korist le peščica? Časi, ko so se v zgornji en odstotek uvrščali učitelji, so že zdavnaj mimo. Danes na vrhu dohodkovne lestvice prevladujejo investicijski bankirji, korporativni odvetniki, predsedniki skladov tveganega kapitala, finančni špekulanti. To je svet zase, svet, ki s prezirom gleda na plebejce pod sabo, svet, ki se med seboj poroča in plodi in deduje ter tako ohranja privilegiran, ekskluziven položaj.

Dolgoročni trendi v zvezi z delitvijo dohodka in bogastva kažejo, da se vračamo v kapitalizem 19. stoletja. Takrat je en odstotek prebivalstva obvladoval dvajset odstotkov letnega dohodka. V 20. stoletju, predvsem po drugi svetovni vojni, s pojavom države blaginje, je ta delež padel pod deset odstotkov, zdaj pa se predvsem v anglosaškem tipu kapitalizma, se pravi v Veliki Britaniji in ZDA, spet hitro približuje dvajsetim odstotkom.

Ekonomska neenakost je največja grožnja človeštvu, saj dokazano zmanjšuje zaupanje, solidarnost, dobrodelnost, občutek varnosti in celo življenjsko dobo, povečuje pa nestrpnost, korupcijo in kazniva dejanja. Kako zelo bolna družba smo postali, pove podatek Mreže za pravične davke (Tax Justice Network), vodilne nevladne organizacije, ki se bori proti davčnim oazam: v davčnih oazah je skritega 10 do 15 odstotkov svetovnega BDP-ja. Pred tridesetimi leti je bilo približno 15 davčnih oaz, danes jih je že več kot 85, pa tudi zunaj njih se je davčna obremenitev prepolovila, saj vse države med seboj tekmujejo, katera bo ponudila nižje davke. Naraščanje neenakosti ni od boga dano, je posledica finančne deregulacije, privatizacije, tržnega fundamentalizma in pa podrejanja političnih elit kapitalu. Če bi lahko države vse skrito premoženje obdavčile, bi se v proračune nateklo toliko denarja, da bi se javnofinančna kriza razrešila tako rekoč samodejno, brez rezanja plač in pokojnin, podaljševanja delovne dobe, krčenja socialne države in brez razprodaje državnega premoženja.

V svetu, ki utajo davkov dojema kot optimizacijo davčnih bremen, je seveda tudi popolnoma logično, da evropski komisiji od letos predseduje bivši luksemburški premier Jean-Claude Juncker, ki je iz svoje države ustvaril davčno oazo.