Intervju: Dr. Miro Cerar

Ogorčenje zaradi razprodaje državnega premoženja in v njem tudi infrastrukturnih in uspešnih podjetij, narašča v javnosti vedno bolj. K temu je te dni pripomogla ne samo peticija »Preprečite razprodajo«, podpisana od uglednih posameznikov in več tisoč državljanov, ampak tudi – po moji oceni – precejšnje sprenevedanje, ki si ga je v intervjuju, objavljenem v Mladini privoščil predsednik vlade dr.Cerar. Pa pojdimo po vrsti.

Predsednik pravi, da načelno ni zato, da se taka podjetja, kot je Telekom, prodajajo. Toda pravi, da postopkov ne moremo ustaviti, ker bi s tem izgubili kredibilnost. In pravi, da če država (toda konkretno kdo v njej?) enkrat da neke izrecne obljube in te obljube potrdi v državnem zboru, mora predsednik vlade to spoštovati.

Toda: obljube, dane ustno in brez ustreznih pogodb s kupci ali njihovimi vladami so v pravnem smislu glede konkretnega kupoprodajnega odnosa še pred podpisano pogodbo nezavezujoče in imajo kvečjemu moralno veljavo. Prav nihče ne more terjati odškodnine zgolj na podlagi takšnih ali drugačnih obljub, danih preden je veljavna kupoprodajna pogodba sklenjena. Zato vztrajanje, da odpoved ni možna, navaja na to, da so naši vladajoči le podpisali nekaj pravnofinančno obvezujočega, za kar javnost ne ve in kar je bilo storjeno še brez ustreznih pooblastil (Sicer pa ste, g. predsednik, po vaših besedah obljubo prodaje Telekoma potrdili tudi Merklovi). Simptomatično je tudi vaše navajanje, da ste mnoge stvari izvedeli šele po prevzemu mandata, da pa nimate razloga, da ne bi bila vaša dejanja transparentna brez oznak o zaupnosti. Zato ponovno predlagam, da objavite prav vse, kar se nanaša na sprejetje t.i. obljub, kdo, kdaj in kako jih je dal ter kakšne konkretne, dejanske in iztožljive pravne in finančne obveznosti nastanejo, če teh obljub ne izpolnimo! In na direktno vprašanje, kakšne so obveznosti, ki preprečujejo umik obljube in na pripombo, da so te nezakonite, ste se odgovoru izognili in dejali, da naj se z eventualnimi nezakonitostmi pri tem ukvarjajo pristojne institucije (ali je katera že dobila prijavo vsaj na podlagi suma?). V nadaljevanju še pravite, da bi oziroma boste tudi vse, ki v postopkih te prodaje počnejo nezakonitosti, prijavili. V kontekstu še pripominjate, da se ne smete zaleteti, da mora biti nepravilnost res ugotovljena itd. Ta, velikokrat uporabljena mantra o »pristojnih institucijah« pa pomeni v bistvu le prelaganje odgovornosti.

In še o sklepu državnega zbora o seznamu 15 podjetij za prodajo. Z zavračanjem predloga nekaterih poslancev, da zbor ta sklep prekliče, je bila vaša stranka odločilna, da je sklep ostal v veljavi. Če bi bili vi kot ustanovitelj in vodja stranke SMC resno proti tej prodaji, bi ta preklic vsaj tiho podprli (in s tem dobili napram EU tudi trden alibi). Državni zbor je v svoji zgodovini preklical in spremenil nič koliko slabih zakonov, zato s stališča možnih postopkov in prakse to ne bi bila prav nikakršna izjema.

Pri tematiki nacionalnega interesa navajate, da so to najprej pravna država, slovenstvo, narod, jezik in še okolje; o nacionalnem ekonomskem interesu pa nič. Ali morda menite, da ta ne obstaja, da je lahko naša ekonomija taka, kot jo narekujejo vsakokratni interesi večjih, močnejših od nas ? In dalje pravite, da je privatizacija odziv na dejstvo, da smo majhni, obubožani, brez ugleda in ekonomske moči. To je v veliki meri res. Toda pri tem mi nehote prihaja na misel verz še iz Koseskijevih časov: »Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti«...

K temu ni kaj dodati. Za to kaotično privatizacijo smo predvsem krivi sami; to je dejstvo. Ampak dejstvo je tudi to, da takšni vazalski odvisnosti očitno nočemo nasprotovati v nobenem segmentu in tega niti ne poskušamo. Pač pa se vanjo čedalje bolj pogrezamo in ni nas malo, ki smo za našo suverenost in nacionalno identiteto upravičeno zaskrbljeni...!