Privilegirani onesnaževalci

Kdor v Sloveniji porablja gorivo, plačuje tudi okoljsko dajatev za obremenjevanje okolja z izpusti ogljikovega dioksida. Plačujejo jo posamezniki in podjetja, na primer pri plačilu položnice za kurilno olje ali ob obisku bencinske črpalke. In plačujemo jo v znesku 14,4 evra na tono izpuščenega CO2.

Nekaj deset podjetjem v Sloveniji pa te dajatve ni treba plačevati. In gre prav za podjetja, ki povzročijo največje izpuste CO2. Gre za energetsko intenzivna podjetja, kot so opekarne, cementarne, železarne, papirnice, navsezadnje pa tudi termoelektrarne. Ta podjetja so v skladu z evropsko zakonodajo vključena v evropsko shemo za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov. Dovoljenja za izpuste morajo kupovati na trgu. Zdaj cena znaša okoli sedem evrov za tono CO2, enkrat manj, kot znaša slovenska okoljska dajatev.

A to še ni vse. Termoelektrarne morajo od leta 2013 vse emisijske kupone kupovati na borzi, energetsko intenzivna podjetja pa jih večino dobijo brezplačno. Tako bo vsaj še do leta 2020. Gospodinjstva ter mala in srednje velika podjetja morajo torej onesnaževanje plačati, večina največjih onesnaževalcev pa lahko zrak onesnažuje tako rekoč zastonj. Ne le to, brezplačno podeljeni emisijski kuponi jim lahko celo ostajajo in pomenijo dodaten zaslužek, če jih prodajo na trgu.

A ko je vlada predlagala, da bi zaradi tega nesorazmerja energetsko intenzivnim podjetjem naložili vsaj delno plačilo okoljske dajatve, je izbruhnil upor. Gospodarska zbornica je pripravila peticijo, direktorji potencialno prizadetih podjetij so jo podpisali, spet pa smo slišali tudi grožnje z zapiranjem delovnih mest in selitvijo proizvodnje v tujino. Gospodarska zbornica je skupaj z nekaterimi sindikati celo pripravila protestni shod.

Za takšno nesorazmerje v načelu »onesnaževalec plača«, ki velja za vrhovno načelo pri odmerjanju okoljskih davkov, sicer obstaja razumna razlaga. Evropska unija je tako ureditev sprejela, da bi zavarovala konkurenčnost domačih energetsko intenzivnih podjetij v primerjavi s podjetji iz držav, kjer je onesnaževanje obdavčeno še veliko manj, in da bi preprečila tako imenovano »uhajanje ogljika«, torej selitev takšnih podjetij v druge države.

Nepravična ureditev plačevanja stroškov onesnaževanja zraka tako ne velja zgolj v Sloveniji, temveč v vseh državah Evropske unije razen v Veliki Britaniji.

Vlada je sicer nazadnje popustila pritiskom sindikatov in energetsko intenzivna podjetja namesto s prvotno predvidenimi 30 milijoni evrov na leto dodatno obdavčila z zgolj šestimi milijoni. Preostanek se bo v proračun natekel z ukrepom, ki po besedah finančnega ministra Dušana Mramorja »zajame bistveno širšo populacijo«. Kaj to pomeni? Preprosto so za tri evre zvišali okoljsko dajatev za CO2. In namesto da bi nesorazmerje med manjšimi in velikimi onesnaževalci zmanjšali, so ga dodatno povečali.

Večina bo plačevala več, da bo lahko peščica podjetij še naprej onesnaževala tako rekoč zastonj.