Najbolj brano med prazniki

Zgodba o neuspehu je članek gledališke režiserke Ivane Djilas, ki ga je na spletnih straneh Mladine med prazniki prebralo največ ljudi. Bralci članka so se s stisko avtoričine družine tako poistovetili, da so zgodbo takoj predlagali v branje prijateljem na Facebooku. Kako to, da članek ni bil označen za še eno prazno jamranje še enega »lenuha«, ki ne zna drugega kot jamrati?

Ivana Djilas v Mladini ne objavlja dolgo. Prvi njen članek, objavljen junija 2014, je spodbudilo dogajanje okrog Reneja iz okolice Nove Gorice. Fantku s prirojeno napako noge so slovenski zdravniki svetovali amputacijo. Njegova mati je našla alternativno rešitev, a zanjo ni imela denarja. Škandalozni predlog zdravnikov je izpostavila v medijih in dobrodelneži so nato prispevali dovolj denarja, da mali Rene v ZDA že uspešno okreva po operaciji (in ne amputaciji).

Režiserka je takrat napisala članek Mi drugi (nesposobni) starši>>. »Že ves čas se sprašujem, ali obstajajo v tej Sloveniji starši, ki so zaupali mnenju zdravnikov na otroški ortopediji in dovolili, da so njihovemu otroku zaradi podobne napake, kot je Renejeva, odrezali nogo. Kako bo ta mama živela s svojo »napako«? Kako bo otroku razložila: »Oprosti, nisem se spomnila telefonirati na Pop TV!« se je vprašala. In opozorila, da je »Nesreča s temi čudežnimi operacijami, da po njih malega Reneja in vse podobne otroke spet čaka slovenski zdravstveni sistem. In po operaciji se šele začne: pregledi, spremljanje, slikanje, fizioterapije, opornice, prilagojeni čevlji, bandaže, taping, pa spet pregledi, pa svetovanja, pa prilagojena kolesa, pa še fizioterapija ... in čakanje.«

Prav zaradi prvega članka so lahko bralci Zgodbe o neuspehu>> razumeli pojasnilo Ivane Djilas morebitnim kupcem njene hiše, ki jo prodaja zato, ker se je znašla v finančni stiski: »Veste, s hišo ni nič narobe, radi jo imamo, ampak umetniki, kriza, plačujeva fizioterapije za otroka.«

Dodaten razlog, da bralci režiserki zgolj verjamejo in njenih besed ne jemljejo za »še eno jamranje«, na katera danes naletimo vsepovsod, pa je verjetno članek Vojna prekarnih umetnikov in institucij>>. V njem Djilas zapiše: »Moja delovna strategija je bila: »Delaj, delaj in denar bo prišel.« … Najprej daš kaj od sebe, ni nujno, da si za vse takoj plačan, ampak zaradi tega pridejo drugi projekti. Delaš, delaš, denar pride – ne pride, spiš v najetih stanovanjih, poceni hotelih, ni pomembno, voziš se z enega konca na drugega, delaš za konec tedna, za praznike, čez poletje, za rojstne dneve. Delaš, kadar je delo, in nastaja nekaj lepega. Delaš svoje sanje. Ni pomembno, če v projekte vlagaš tudi svoj denar ali če si na neodvisni sceni zelo malo plačan, ker zraven delaš še v institucijah, ki so subvencionirane in plačajo pošteno. Vsaj so. Tako se je, ko si se enkrat navadil, dalo živeti. A kaj se je potem zgodilo? Če pustimo ob strani možnost, da sem postala dolgočasna in da nihče več noče gledati mojih predstav, ker bi bila to potem samo še ena osebna žalostna zgodba in iz nje ne bi bilo mogoče nič posplošiti, ostaja še ena možnost – postala sem predraga. Ne samo jaz, vsa moja ekipa. Postarali smo se. Nismo več »prikupni mali«, pripravljeni delati pod kakršnimikoli pogoji in s kakršnimkoli denarjem, samo da smo v bližini gledališča in vdihujemo posvečeni prah. In nismo si priskrbeli drugih služb, ki bi nam zagotavljale varnost, da bi se v »prostem času« lahko šli gledališče pod slabšimi pogoji.«

Ivana Djilas je slovensko državljanstvo prejela »zaradi posebnega interesa države«, izvemo v še enem njenem članku o krizi, v katerem prek njene osebne zgodbe bralci bolje spoznajo sedanjost: »Ves čas smo verjeli, da smo »prišli do dna« in da »ne more biti huje«. In leta so minevala. Svet je šel naprej, nas pa je puščal za sabo. Težava s krizami je, da trajajo. Življenje pa je, če si to priznamo ali ne, omejena kategorija. Kakih šest, deset ali 19 let politične in gospodarske krize (in ta naša ima šest let že za sabo), ki se bo v zgodovino zapisala kot »gospodarska kriza z začetka stoletja«, bo za nekatere ljudi pomenilo vse življenje. Ko se je kriza v Srbiji začela, je bila moja mama stara 37 let, ko se je končala (se pravi, ko smo leta 2002 poslali Miloševića v Haag), jih je imela 49 in je bila »odpisana««. Članek Kako postaneš emigrant si v celoti preberite tukaj>>