Javna tribuna proti privatizaciji: »Imamo številne oblike privatizacije. V Sloveniji jo lahko označimo s plenjenjem.«

Vlada nima več izgovorov. Po nastopih govorcev na javni tribuni proti razprodaji državnega premoženja je jasno, da mora, če hoče ohraniti lastno verodostojnost, privatizacijo ustaviti.

Ekonomist Jože Mencinger je v uvodnem nagovoru še dodatno pojasnil argumente proti privatizaciji, zapisane v njegovi peticiji proti razprodaji državnega premoženja, ki jo je podpisalo že deset tisoč ljudi. Evropska unija nima pravice ukazovati Sloveniji, kaj naj stori s svojim premoženjem, je dejal. »Če hoče vlada sklep o državnega zbora o prodaji 15 podjetij preklicati, to lahko stori, če se stranka Mira Cerarja tako odloči,« je še dejal. In se ob tem vprašal, ali kdo sploh ve, kako so bila izbrana podjetja za prodajo: »V primeru prodaje Letališča Jožeta Pučnika je odločalo 10,47-odstotka delničarjev. Ne moremo torej reči, da je šlo za odločitev, ki bi bila na ravni države.«

Za predsednika vlade Mira Cerarja so sicer zaveze vlade Alenke Bratušek tiste, zaradi katerih pri privatizaciji še vztraja, čeprav osebno misli, da je, na primer, Telekom Slovenije pomembna državna lastnina. »Politiki govorijo o zavezah po privatizaciji, ne povedo pa, ali so to politične ali pravne zaveze,« je opozoril pravnik in svetovalec ustavnega sodišča Igor Vuksanović. In takoj nato zavrnil možnosti, da bi bile zaveze pravno zavezujoče: »Ali je sprememba odločitve o privatizaciji nekaj protipravnega? Ali si vlada ne sme premisliti? Dokler ne sklenemo pogodbe za prodajo, smo svobodni.« Argumente Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ki je podala mnenje, da bi svetovalci, s katerimi je Slovenija sklenila pogodbe za pomoč pri privatizaciji, državo lahko tožili, od nje zahtevali odškodnino, če bi vlada privatizacijo ustavila, je označil za neresne. »Po obligacijskem zakoniku za škodo ob neuresničitvi pogodbenih obveznosti odgovarja tisti, ki je te opustil zaradi neresnosti. Sprememba politike glede privatizacije zaradi drugačnih političnih pogledov pa je utemeljen razlog za spremembo pogodbene volje.«

»Pravno smo sicer zavezani, da izpolnjujemo Maastrichtske kriterije in nekatere druge akte, a ti akti ne zapovedujejo, na kakšen način bomo zastavljena merila dosegli. Sami lahko izberemo pot, s katerimi bomo dosegli proračunske cilje,« je dejal v odmev Mencingerju, ki je opozoril, da diktata EU po privatizaciji dejansko ne bi smeli upoštevati. »Priporočila Evropske komisije so bila kar eksplicitna. A priporočila so samo priporočila,« je nadaljeval Vuksanović. Če iščemo pravno zavezujoče obveznosti po privatizaciji, je to izključno v odločbah Evropske komisije o državni pomoči, je zaključil: »Slovenija je v zameno za možnost državne pomoči Novi KBM obljubila, da jo bo v celoti prodala in to mora izpolniti.«

Ekonomist Bogomir Kovač je strasti v dvorani malce razvnel s trditvijo, da sta privatizacija in nacionalizacija del normalnega stanja. »Privatizacijski proces obstaja, že poteka, in ne potrebuje nobenega pospeška s strani države.« Poleg tega, je dejal Kovač, »ni nobenih ekonomskih, političnih ali moralnih argumentov, ki bi dokazovali, da je privatna ali državna lastnina slaba. Pomembna je uspešnost vodenja, upravljanja. Veliko vprašanje je, ali smo v tem hipu usposobljeni za upravljanje. Slaba banka je bila ustanovljena, da bi v čim krajšem času privatizira podjetja in pri tem ustvari dobiček. Slovenski državni holding pa je absolutno podhranjen. Vzvodov za kakovostno upravljanje podjetij torej nimamo. Prav tako nimamo strategije«.

Kako hudo je, je v primerjavi med podjetjem Fraport, ki je nedavno kupilo Letališče Jožeta Pučnika, in Slovenskim državnim holdingom izpostavil Andrej Cetinski. »Kakovost upravljanja je v največji meri odvisna od nadzornega sveta. Fraport ima v njem 20 ljudi. Polovica je predstavnikov dela, kar predpisuje nemška zakonodaja. Drugi del so predstavniki kapitala in države. Ker v Fraportu menijo, da nadzorni svet nima dovolj znanja, so si omislili še svetovalni organ s 15 člani. V njem so štirje člani uprav velikih bank, trije direktorji ekonomskih raziskovalnih inštitucij, štirje predsedniki uprav nemških združenj, ki se ukvarjajo z različnimi področji prometa (pošta), in še nekaj predstavnikov večjih podjetij, ki poslovno sodelujejo s Fraportom. To je taka koncentracija znanja, kakršnih si mi na ravni države niti predstavljati ne moremo. … Po zakonu ima naš holding petčlanski nadzorni svet. V njem ni ne duha ne sluha o predstavniku dela. Nadzorni svet imenuje komisija, ki jo imenuje finančni minister. Da zadeva malce lepše izpade v javnosti, mora sestavo potrditi vlada ali parlament. Ko človek bere to, kar smo si mi zamislili za državni holding, se ti dejansko pri srcu milo stori. Mi smo popolnoma neresna država,« je zaključil v aplavz prisotnih.

Ekonomist Ivan Ribnikar je podporo prizadevanjem proti privatizaciji izrazil prek pisma. »Želel bi vlado, ki ne bo zavajala,« je zapisal med drugim. Oglasil pa se je zato, »da ne bi morda mislili, da verjamem floskulam vlade«.

Nastopa skorajda ne bi mogel izvesti Samo Hribar Milič, predsednik in generalni direktor Gospodarske zbornice, saj so ga nekateri jezni udeleženci obsuli z žaljivkami. Nato pa je dejal, da je proti trenutni razprodaji. »Mislim, da gre za razprodajo, ki je izsiljena, ker prodajamo pod časovnim pritiskom in predvsem v ozadju ni strategije.« Zaključil pa je, da bi bil sicer za privatizacijo podjetij.

Štihova dvorana pa je kar požirala besede prvega obraza Združene levice Luke Mesca. Ta je najprej zavrnil nekatere navedbe Hribar Miliča o tem, da so banke ustvarile 3,7-milijardno luknjo: »To sicer drži, a banke luknje niso ustvarile zato, ker so bile v državni lasti, ampak zato, ker so načrtno proizvajale tajkune namesto delovnih mest. … Pretirano so se zadolžile tudi banke v privatni lasti in tudi te so nato morale reševati države.«
»Državna podjetja so samo v letu 2013 ustvarila 330 milijonov evrov dobička, in ne 200 milijonov minusa, kot ste dejali,« je še dejal predstavniku gospodarstvenikov. Podvomil je v smiselnost razprodaje: »Dolg Slovenije je 28 milijard evrov. S prodajo vsega državnega premoženja, vključno z železnicami, luko ... pa bi lahko zaslužili največ deset milijard evrov. Še vedno bi nam ostalo 18 milijard evrov dolga. In kaj bomo prodajali potem?«

Mesec se nato obregnil še ob sestavo Slovenskega državnega holdinga: »Imamo dva člana uprave in pet nadzornikov, ki jih imenujejo koalicijske stranke. Stranka Mira Cerarja je danes napovedala, kako bodo razdelili teh pet mest: tri člane bo dala SMC, enega DeSUS in enega SD. Tako bomo dobili nadzorni svet holdinga,« je dejal dvorani, ki se je nad slišanim zgrozila. »Holding ni bil ustanovljen, da bi upravljal državno premoženje, ampak zato, da bi ga razprodal,« je zaključil.

Za njim so sledili krajši nagovori tistih, ki so se prijavili k razpravi in še sami hoteli dodati kamenček v mozaik argumentov, zakaj bi morala vlada Mira Cerarja zaustaviti razprodajo podjetij v državni lasti.

Peticijo proti privatizaicji državnega premoženja lahko podpišete tukaj>>

kYtBMbRHe14