Zgodba o neuspehu

Članek z zgoraj navedenim naslovom se me je resnično dotaknil na več ravneh. Avtorica Ivana Djilas zelo dobro opisuje razmere in dogajanje v naši državi, kam naš sistem in s tem posledično razvoj države in posameznika v njej pelje. Človeka kar strese ob tako realistično, skoraj že brutalno, opisani osebni pripovedi nekoga, ki je živel življenje, v katerega ga praktično subtilno silijo vsa družbena pričakovanja. To kaže na dvoličnost našega družbeno-političnega sistema in pokaže na vse naše sistemske pomanjkljivosti in hibe. Kako ne-varno je postalo naše okolje, ki posameznika najprej izkoristi za vse potenciale in sposobnosti kar jih premore, ožema in ožema ter na koncu ožame, nato pa odvrže kot neuporaben iztrošen proizvod, ki mu ne služi dovolj. Za vogalom je novi sveži mladi objekt(i), ki je pripravljen ponoviti zgodbo s (tragičnim) koncem, dokler ponovno ne prestopi roba, v katerega je bil ves čas nevidno prisiljen. In tako se zgoba ponavlja in ponavlja, samo da je v korist spodbujanja gospodarske rasti (t.i. kapitala), kar se s pridom zagotavlja s pomočjo raznih metod kot so fleksibilizacija delovne sile, krčenje javnega sektorja, večanja normativov, iskanja bolj učinkovitih in profitabilnih načinov dela, ki bi prinesel še več zaslužka na zaposlenega ipd., vse v službi kapitala in njegovih lastnikov. Brezkompromisno in brezsramno, čeprav še vedno odeto v tančico pretveze za namen varčevanja za skupno dobro, ki pa se na koncu vedno sprevže v vse večjo neenakost med ljudmi in bojem posameznikov za vsakdanje preživetje, ohranjanje dostojanstva v teh življenjskih razmerah, kjer so vsakdanji izzivi postali osebni strah pred izgubo oz. iskanjem nove službe, materialnimi posledicami tega, izogibanje praga revščine, nehumanimi razmerami za življenje njihovih otrok, ki so največje žrtve tega sistema ter socialno-psihološke posledice, ki na koncu koncev to brutalnost življenja v takšnih okoliščinah zreducira na osebno raven, kot je opisala avtorica. To »dodano vrednost« sistema na koncu nosi posameznik, ki je skozi objektivizacijo kapitalističnega sistema postal socialno izključen objekt, katerega nihče ne potrebuje, ker ni več učinkovit ali vsaj zadosti profitabilen, da bi lahko maksimalno služil sistemu. Postane kolateralna škoda katero mora sistem izločiti, da se lahko naprej poganja, kot je to v njegovem kapitalističnem interesu. Posameznika in posledično njegove družine napolnijo številni dvomi o njegovi pravilnosti, sposobnosti, učinkovitosti, biti zadosti dober ipd., kaj za vraga slabega je naredil, da se mu je vse to zgodilo. Občutek sramu ga načenja in začenja se utapljati v vseh slabšalnih in manjvrednostnih občutkih, ki postanejo del njegove samopodobe in doživljanja samega sebe skozi prizmo (ne)uspeha. Vse to človeka postopoma popolnoma onesposobi in dehumanizira, kar je končna stopnja človekovega dostojnega življenja, ki mu omogoča normalno delovanje. Posledice tega lahko vedno pogosteje vidimo v naši okolici v obliki vseh tragičnih zgodb, stisk, trpljenja, samomorov, umorov. Brutalno in grozljivo, kar nam ta zgodba pravzaprav želi sporočiti.

Ta osebna pripoved je ravno zato tako zelo dobra, ker nam vsem nastavlja ogledalo v kakšnem svetu živimo. Do kakšnih skrajnih človeka nedostojnih razmer smo priplavali. Empatija, solidarnost, poštenost, ipd. so postale težko dosegljive oz. nezaželene lastnosti, ki motijo proces rasti.

Na čisto osebni ravni pa doživljam to Zgodbo o neuspehu popolnoma nasprotno njenemu naslovu – Zgodbo o pogumu. Spoštovana Ivana Djilas je s to izpovedjo izkazala velik pogum, ki ga zelo očitno premore in kateri jo je v življenju, kljub najbrž ne vedno rožnatim razmeram, pripeljal in gnal naprej za dosego boljšega in lepšega življenjskega okolja zase in za svojo družino, kar je najbolj naravna želja vsakega človeka. To je zgodba o pogumu zato, ker je v tej težki situaciji poleg izjemno veliko le-tega, potrebnega prav tako tudi veliko osebne refleksije, moči, lucidnosti za kar človek potrebuje veliko osebnih pozitivnih virov. To je zgodba o želji po svobodi, zgodba o pozitivnem gledanju na življenje, o upanju in želji za boljši in lepši jutri, ki ga želimo deliti s svojimi najbližnjimi. In to je človeško, humano, naravno. Rezultat te in še mnogo podobnih človeških zgodb tako ni osebni neuspeh, amapak neuspeh države, sistema, širšega družbenga okolja, ki je usmerjen na izkoriščanje – narave, človeka, okolja. In to je žal naša realnost in ogledalo, ki nam ga tako lepo, samorefleksivno pokaže avtorica Ivana Djilas. In zato sem ji hvaležna. S tem, ko je delila svojo zgodbo z vsemi nami, nam je omogočila tudi premislek o pomembnih stvareh, ki nas obdajajo, o naši socialno-psihološki resničnosti in hkrati o samem sebi, kar človek potrebuje, da je zmožen globlje samorefleksije ter s pomočjo tega lahko in želi prispevati k skupnemu dobremu. To nam vsem daje priložnost, da rastemo in postajamo boljši ljudje z najbolj humanimi lastnostmi kot je sočutnost, dobrosrčnost, dobronamernost in pripravljenost pomagati. Hvala za to možnost. Z vso svojo sočutnostjo in dobrosrčnostjo vam želim, da vam dedek Mraz izpolni vašo željo in vam omogoči novo lepo življenje. Vse dobro na vaši novi poti.