Kulturni boj

N’Toko, avtor članka »Kulturni boj, Zakaj smo iz vnašanja umetnosti v okolje naredili takšno umetnost?«, objavljenega v Mladini, 31.12.2014. omenja tudi IPF kot eno od ovir pri organiziranju kulturnih dogodkov. Kot oviro za organiziranje kulturnih dogodkov jo avtor prepozna zato, ker IPF organizatorjem pošilja položnice za „okoriščanje z avtorsko glasbo“ za nekaj sto evrov. Avtor seveda lahko ima svoja stališča, ko pa z njimi seznanja javnost, mora poznati tudi dejstva in zakonodajo, ki velja ne samo v naši državi, ampak praktično po celem svetu. Ker pavšalne navedbe neprimerno in zavajajoče prikazujejo dejstva, zahtevajo dodatna pojasnila, ki jih prikazujemo v nadaljevanju.

Področje jasno in nedvoumno ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah Slovenije (ZASP). N’Toko, avtor prispevka »Kulturni boj« zagotovo zelo dobro ve, kaj je avtorska in kaj so sorodne pravice. Prav tako smo prepričani, da kot ustvarjalec prav gotovo ne odreka pravice do nadomestila izvajalcem in proizvajalcem fonogramov, ki niso hkrati nujno tudi avtorji, in ki imajo (tudi) v primeru javne uporabe seveda vso pravico do nadomestila za svoje delo. Poleg avtorja pri nastanku zvočnega zapisa sodelujejo zlasti glasbeniki – izvajalci, pesem pa se izda na različnih nosilcih zvoka, vse to pa omogoča uporabnikom predvajanje tudi ko avtorja ni zraven, na primer v lokalu ali na neki javni prireditvi. Ali N’Toko v resnici zanika pravico vseh, ki sodelujejo pri izvajanju pesmi, ki jo je napisal in za katero zagotovo želi, da bi bila predvajanja velikokrat in na veliko različnih krajih in prireditvah?

IPF, Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, je kolektivna organizacija, torej vezni člen med uporabniki in upravičenci, med katerimi so kot nepogrešljiv člen v verigi poleg avtorjev tudi izvajalci in proizvajalci fonogramov. Morda pa si avtor prispevka sicer predstavlja kakšen drugačen način zbiranja pravičnih in primernih nadomestil? Ali bi mogoče moral sleherni organizator sklepati dogovore za uporabo glasbe z vsemi posameznimi izvajalci in založniki, katerih dela želi uporabiti? Kolektivne organizacije omogočijo uporabnikom, da na zelo enostaven način dobi dovoljenje za uporabo varovanih avtorskih del in za njihovo uporabo plača. Ali pa mogoče avtor prispevka meni, da uporabe glasbenih del na primer v lokalu ali na neki prireditvi ni treba plačati? Da torej izvajalci in proizvajalci fonogramov niso upravičeni do plačila za svoje delo?

IPF je kolektivna organizacija, ki tako kot kolektivne organizacije v drugih državah, omogoča izvajalcem in proizvajalcem fonogramov, da prejmejo plačilo za svoje delo, uporabnikom pa z zmanjševanjem birokracijo na zelo enostaven način omogoča, da legalno in proti plačilu predvajajo glasbo. Kolikšno nadomestilo bo uporabnik plačal, je odvisno od več različnih kriterijev in posploševanje na neke pavšalne zneske v resnici zamegli natančno predstavo. Kljub temu pa povejmo, da se pri povprečni prireditvi višina nadomestila začne že pri 30 EUR, seveda pod pogojem, da organizator izpolni svoje zakonske obveznosti (predčasna prijava prireditve in pravočasno posredovan spored predvajanih del).

V resnici si je težko zamisliti za uporabnike glasbe enostavnejši način njihovega poslovanja, kar dolgoletna praksa v Sloveniji in tujini nedvomno potrjujeta. Ob predpostavki, seveda, da se vsi zavedamo, da je delo glasbenikov nekaj, kar si zasluži plačilo, kot vsako drugo delo in da avtor N’Toko te pravice (so)ustvarjalcem ne odreka. Za dodatna pojasnila pa smo mu seveda vedno na voljo.