Predsednikova modrost

Pričenja se sodni proces proti novinarki Anuški Delić, ki je v člankih razkrila dokumente Sove o povezanosti skrajne, militantne, desnice in opozicijske SDS. Njeno pisanje je sovpadalo z vstajništvom pred parlamentom, kjer je militantna desničarska skupina, izvrstno trenirana, poskušala zlorabiti in razbiti vstajniške demonstracije z izvrstno trenirano akcijo. Nekako v istem času so prebivalci Blok opazili vaje uniformirane skupine mladcev; pripovedovali so, da so njihove vaje pogoste in da na uniformah ne nosijo nikakršnih identifikacijskih oznak. Podatkov in pričevanj o nenavadnem delovanju je bilo kar nekaj, višek pa doseglo s proslavo v Kočevski Reki, kjer je bila postrojena paravojaška, politična formacija, za katero je upravičeno soditi o njeni povezanosti (in financiranju) s politično stranko SDS.

Dogodki kar silijo k primerjavam z dogodki v Nemčiji leta 1933, v letu vzpona Hitlerjeve nacional socialistične stranke s podporo jurišniških enot, ki so ustrahovale civilno prebivalstvo, ki so skrbele za varnost svojega vodje in bile pravzaprav nelegalna paravojaška formacija. Takratni nemški predsednik ostareli in nemočni Paul von Hindenburg na Hitlerjevo jurišanje na oblast ni reagiral, tudi zaradi tega, ker je imel Hitler ne majhno podporo nemškega kapitala.

Podobno nemočno kot takratni nemški predsednik deluje tudi Borut Pahor, ki se ne zna (ali ne more) distancirati od Janeza Janše in njegove SDS. Še več, v imenu tako imenovanega uravnoteženja se udeležuje SDSovskih manifestacijah, nazadnje na zboru v Kočevski Reki, ko so predstavniki SDS celo potvorili zgodovinsko fotografijo in iz nje odstranili rdečo zvezdo na čepicah takrat postrojene vojaške enote.

No, takšnih zgodovinskih potvorb smo s strani stranke SDS že vajeni.

Priznati je treba, da je stranka SDS imenitno organizirana, zagotovo najbolj učinkovito med vsem strankami na Slovenskem. Imajo vse potrebne službe, vključno z bogatim dokumentacijskim arhivom, za katerega so pridobivali relevatne podatke iz arhivov obeh slovenskih obveščevalnih služb v časih, ko so bili na čelu teh služb strankarski privrženci. Prav zbrani podatki so osnova za izsiljevanje tako svojih somišljenikov kot političnih nasprotnikov. Tudi grožnje s silo jim niso tuje, nekateri so se tako ’prostovoljno’ umaknili – na primer Iz parlamentarne komisije, ki je raziskovala orožarsko afero.

Težko je verjeti, da o delovanju strankinih udov nihče ne bi nič vedel, vedeli so in vedo, toda nihče si ne upa ukrepati. Tudi Borut Pahor, ki se je znova okitil z lovoriko najbolj priljubljenega Slovenca leta 2014, sodi med tiste, ki vedo, pa ne povedo, kaj šele, da bi zmogel toliko poguma, da bi povedal svoje stališče. Največ, kar zmore, je, da prizna, da se včasih stališča državljana Pahorja morda razlikujejo od stališč predsednika Pahorja.

Samo ugibam lahko, zakaj predsednik Borut Pahor ne zmore pokončnosti in poguma; lahko je pač tako omleden frazer, druga možnost pa je, da je Pahor morda predsednik, ki ga izsiljujejo in da zaradi tega deluje tako neprimerno in omledno.

Vsekakor bi veljalo razmišljati o pobudi za odpoklic. Borut Pahor je vrhovni poveljnik in kot tak nima kaj iskati na postroju strankarske paravojaške formacije.