Mirna Roka

Gostilna Bujol
Verdijeva ulica 10, Izola
Tel.: 041 799 490
Odprto od srede do nedelje od 11. do 23. ure.

Ambient:
prijetna kamnita krčmica s številnimi ribarskimi & retro parafernalijami; pretežno neškodljiva pop-rock muzika

Napitki:
polno malvazij in drugih večinoma istrskih buteljk, skoraj vse na kozarec, prijazne marže

Dostopnost:
parkira se, kjer je v Izoli legalno; gibalno ovirane čaka do krčme še spust po treh stopnicah

Fino:
slan file v vloženi pikantni papriki
hobotnica v solati
polenovka na belo

Ne tako fino:
čokoladna torta z malinovim želejem

Za morsko kosilo imejte v žepu kakšnih 25 evrov.

»Vam bom že pokazal novoletne zaobljube! Šli boste in jedli, kot se za vas spodobi in od vas pričakuje!« je na ponovoletnem kolegiju Konzumovega sindikata inšpektorskih delavcev na za trebuhe se držeče izvidnike rohnel vrhovni planer. Z dolgotrajnimi pogajanji si je nato dežurna ekipa izposlovala domnevno prehransko lažji cilj, za lučaj kamna od izolskega morja odmaknjeno in živelj iz taistega morja kuhajočo krčmo Bujol.

S kredo popisana tabla pred njo je obljubljala marsikaj, na masivne mize položen plastificiran jedilnik in pogled na številne razstavljene buteljke pa še več. Še najmanj zgovoren je bil natakar. Pri naročanju nas je začel vztrajno in odločno bremzati, še preden smo sploh prišli do glavnih jedi, kar mu precej zamerimo – pa niti ne zato, ker porcije sploh niso tako velike, ampak predvsem zato, ker v Bujolu res obvladujejo nespakljivo morsko kuharijo. Otvoritvene klasike – hobotnica v solati, polenovka na belo in slani sardoni – se takole zapisane slišijo približno tako zanimivo kot Cerarjev govor, a so v živo vsaka zase doterana perfekcija: sardoni so za ostro-kisel presek zarolani v ostro, malo okroglo papriko, polenovka kremasta in okusna, sočno, mehko in kompaktno hobotnico pa je očitno pripravljala skrbna roka, ki je naredila vse potrebno, da ni skvarila primarnih mehkužčevih okusov. Podobno zadržane obdelave je bil deležen tudi na vroči plošči pečen morski list, katerega glavni adut je bila frišnoba, ne bi pa imeli nič proti, če bi ona roka zraven nacimprala še kakšen nežen zosek. Če namreč hoče, roka res zna: skledo bobičev je po učbeniško odišavila z ravno dovolj svinjine, da je ta pokazala svoj karakter, ni pa pregazila koruzne sladkobe; vongol ni mrcvarila s česnom ali kakšno podobno agresijo (bi pa lahko – bodisi s povretjem bodisi s ščepom drobtin – malo zgostila njih izpuščeni sok), korektna manj-je-več poglavja iz Bujolovega jedilnika pa so tudi s tartufato ali rdečo salso omačeni široki rezanci in ocvrti lignji, ki jih roka – redko videna, a všečna praksa – pred friganjem pusti nerazrezane.

Seveda bi bilo fino, če bi pri Bujolu narihtali več kot le eno sladico; fino bi bilo tudi, če čokoladnega biskvita v njej z namakanjem ne bi čisto razčofotali in če bi bila roka zadržana pri dodajanju želatine v maline. Ampak cukr in kofe sta tu tako ali tako fakultativni disciplini, v osnovnih dejavnostih, ribji in vinotoški, pa Bujol ne razočara.