Risanje slabe države
Kako smo začeli verjeti v teze o državi kot slabem upravljavcu premoženja in kako te z nenehnim medijskim ponavljanjem in vbijanjem v glavo dobivajo status neizpodbitne resnice
Javna tribuna Ne razprodaja, temveč bolj razumno upravljanje v Ljubljani, 7. januarja 2015
© Borut Krajnc
Priznati je treba, da so pogledi poljubnega posameznika na privatizacijo državnega premoženja pogojeni s siceršnjim posameznikovim političnim in vrednostnim profilom. Grobo rečeno, levičarji naj bi bili praviloma bolj sumničavi do privatizacije, desničarji (vsaj liberalne sorte) naj bi jo toplo pozdravljali. Hkrati nas mediji, tudi glede na svojo siceršnjo politično usmeritev, opozarjajo na sporne vzgibe teh ali onih mnenjskih voditeljev, ki o privatizaciji razpravljajo v časopisnih kolumnah in na televizijskih omizjih. Nekateri pripadniki stare elite naj bi bili »prisesani« na tokove denarja iz državnih podjetij in naj bi se zato zavzemali za ohranitev obsežne državne lastnine. Po drugi strani naj bi si mladi finančniki in upravljavci premoženja obetali visoke provizije od opravljenih transakcij, zaradi katerih se splača v javnosti srdito zagovarjati tezo o potrebi po čim hitrejši prodaji vsega državnega, strateškim partnerjem ali investicijskim skladom, saj je vseeno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.