Koga boste pa naslednjič volili?

Vlado Miheljak se je v svoji kolumni najprej (ironično) prištel k tistim, ki da zapletenih pravnih vprašanj res ne razumejo, nato pa (resno) k tistim, ki so prepričani, „da ustavnih sodnikov ne usmerja črka zakona in ustave, ampak neka druga motivacija“, namreč politična pristranskost. Z dokazom, da res ne razume tudi bolj preprostih ustavnopravnih vprašanj, je, čeprav nehote, takoj postregel sam - s tole trditvijo: „Če ustavno sodišče ni varuh zakonitosti in ustavnosti, ampak demokracije z vsakokratno podobo, predstavo in zlorabo, je a priori politični organ.“

Mimogrede: v tej tezi je, kar ni ravno zgled korektnosti, uporabil tudi stari polemični trik „zamenjave teze“, ko polemiziraš s podtaknjeno, ne z resnično nasprotno tezo. Ta se je namreč glasila „US je varuh demokracije“ in ne „US je varuh demokracije, kakor jo razumemo in prakticiramo mi, Odbor 2014“. Kako jo razume in prakticira ta odbor Janševih gorečnežev, je zame druga od dveh sramot, ki obe „odlikujeta“ naš sedanji politični trenutek. Zakaj in v čem druga, tu ni potrebno pojasnjevati - prva pa je sramoten odnos ogromne večine antijanševskega javnega mnenja, medijev in politike do vprašanja, ali je tudi „kriminalcu“ Janši treba priznati enake ustavne pravice kot vsem drugim ali ne. Ja, druge pravice morda, gotovo pa ne te, da je lahko poslanec, čeprav je bil zakonito izvoljen!? In ko ustavno sodišče soglasno (!) potrdi, da tudi ta ustavna pravica (biti izvoljen za poslanca) velja tudi za obsojenca Janšo, dokler ne bodo razsodili o vsem, kar okrog tega še čaka na zadnjo razsodbo, se pljuvanje po ustavnem sodišču, da je s tem pokazalo svojo politično pristranskost, samo še razplamti! Halo?

Zakaj pa naj bi ustavno sodišče, če ga štejemo (tudi) za varuha demokracije, s tem „demaskirali“ kot „a priori političen organ“ (Miheljakova teza)? Že „a priori“ je (vsako) ustavno sodišče pravno-političen in ne morda apolitičen organ - in če Miheljak tega morda ne ve, je to prva od stvari, ki bi jo ob komentiranju problemov ustavnega sojenja resen komentator moral vedeti. No, pa recimo, da to ve - in da je hotel reči le, da teza o US kot varuhu demokracije razkrije US kot izključno (ali pretežno) političen organ. Enako zgrešena teza, ki jasno dokazuje ustavnopravno nevednost njenega avtorja v tej točki. Tako „po črki ustave“ kakor po njenem duhu je demokracija eden od ustavnih temeljev naše ureditve - in obramba teh temeljev je ustavnopravna, poudarjam, pravna, ne zgolj „politična“ funkcija ustavnega sodišča. Zelo podobno nevednost je nekaj dni za Miheljakom pokazal še Dnevnikov kolumnist Troha s trditvijo, da je stališče ustavnega sodišča o pomembnosti opozicije za parlamentarno demokracijo „sklicevanje na žurnalistično definicijo politike“ in ne na ustavo - na te in druge njegove teze sem odgovoril že v Dnevniku.

Enako jasen dokaz ustavnopravne nerazgledanosti je tudi široko razširjena teza, da (citiram Miheljaka) „še manj razumemo, kako lahko (skoraj brez napake) vnaprej predvidimo, kako bi/bo kakšen sodnik/sodnica o kaki materiji presodil/a“. Tega ne pojasnjujem prvič: drugod po svetu k temu stremijo, to štejejo za dobro (predvidljivost sodniških presoj) - pri nas to medijski komentatorji (enako kot laični pisci pisem bralcev) razglašajo za nekaj slabega. Taka je raven ustavnopravnega znanja pri nas.

Ves ta bes na US si bom drznil označiti kot kvazi-levičarsko zadrtost. Zakaj zadrtost, sem, upam, dovolj pojasnil že zgoraj. In zakaj kvazi-levičarska? Zato, ker zame pod levičarske ideje, ki zaslužijo to ime, ne sodi prepričanje, da je desničarskega nasprotnika treba „pobiti“ z vsemi razpoložljimi sredstvi, ki se ponudijo, pa naj bodo zakonita (in etična!) ali ne. Sapienti sat!

A naj vendarle dodam še tole. Levičarji upravičeno mislimo, da so naše ideje naprednejše (in zato boljše) od desničarskih. Tisto prvo, da so naprednejše, levičarjem (vsaj po svetu) praviloma priznavajo tudi desničarji, ki se zato (praviloma) sami označujejo za konservativce. Mislijo namreč (eni zares, eni pa iz tega kujejo dobičke), da se napredek, za kakršnega se zavzemamo levičarji, v praksi sprevrže v dejansko nazadovanje družbe (ekonomsko, politično, etično - vsakršno).

Težava je v tem, da zgodovina v zadnjih 200 in nekaj letih ni dala v celoti prav ne enim ne drugim. Zato je zadnja desetletja povsod po razvitejšem svetu približno enako levičarjev in desničarjev - vmes (tretja tretjina?) pa so še skeptiki ali ideološko neopredeljeni, ki potem na volitvah ali abstinirajo ali pa izbirajo trenutno manjše zlo. No, razmerja so seveda lahko tudi malo drugačna, a to bistva zadeve ne spremeni.

Če so za taka razmerja res „krive“ predvsem zgodovinske izkušnje človeštva (in mislim, da so), potem lahko, mislim (in tudi Miheljak je o tem že mnogokrat prepričljivo pisal), levičarji mirno priznamo, da dosežki „naših“ oblasti doslej niso bili ravno bleščeči - ne ekonomsko ne politično ne etično: od Robespierra do Stalina in Pol Pota, če omenim le te tri. „Jugoslovanski eksperiment“ je tu gotovo posebno poglavje te zgodovine - a tudi njega hudo bremeni marsikaj, česar današnji nostalgični spomini na njegove pozitivne dosežke ne morejo in ne smejo prikriti: ekonomski kolaps, politična nesvoboda, strahotni povojni poboji in še marsikaj.

Mi seveda ne pride na misel, da bi zaradi tega opustil svoja levičarska prepričanja - skušam pa svoje ideološke somišljenike prepričati (s svojo prakso, ne teoretično), da bomo za naše ideje pridobili več ljudi z načelnostjo in poštenostjo tudi do nasprotnikov kot s kvazi-levičarsko zadrtostjo.