Zlata vredna obvezna praksa

V ceniku Psihiatrične bolnišnice Begunje piše, da mora tisti, ki si želi tam opraviti prakso, za vsako uro izobraževanja plačati deset evrov. In ko se je na izobraževanje prijavil študent bio-

psihologije, ki mora, da bi uspešno končal magistrski program, obvezno opraviti 200 ur prakse, so mu iz kadrovske službe mirno pojasnili, da je to mogoče in da je plačnik lahko sam ali pa Univerza na Primorskem oziroma Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, katere študent je.

Skupaj s stroški prevoza in malice bi ga obvezna praksa stala precej več kot 2000 evrov.

V Begunjah vsako leto prakso sicer opravlja približno sto študentov visokošolskih zdravstvenih programov, pojasnjuje direktor bolnišnice dr. Damijan Perne, nekdanji župan Kranja in poslanec stranke Zares. »Plačniki prakse so praviloma institucije, ki imajo v učni načrt vključeno obvezno prakso in s katerimi imamo sklenjene pogodbe o izvajanju te. Strošek 10 evrov se za naročnika zniža, če gre za skupino študentov, ki prakso opravljajo sočasno.« Cena se zniža na sedem evrov na praktikanta na uro.

In kako to, da morajo študenti za »zlata vredno« prakso plačati? »Drugih virov za financiranje izvajanja prakse bolnišnica nima na razpolago,« pravi Perne. »Praksa je plačljiva, ker z izvajanjem nastanejo stroški mentorskih ur in materialni stroški.«

Študent biopsihologije še zdaleč ni edini, ki je pri opravljanju obvezne prakse naletel na finančno oviro, saj Psihiatrična bolnišnica Begunje ni edina s finančnimi omejitvami.

Tudi študenti psihologije s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki imajo v programu celo 280 ur obvezne prakse, vse težje dobijo priložnost za opravljanje te v želenih ustanovah, pojasnjuje koordinatorica obvezne študijske prakse doc. dr. Eva Boštjančič s katedre za psihologijo dela in organizacije. »V večini zavodov in ustanov s področja zdravstva mentorji za mentorstvo študentov prejmejo dodatno plačilo. Ker te organizacije dodatnega denarja nimajo, niso pripravljene sprejeti študentov, če jim mentorja ne plačamo. Na fakulteti pa imamo sredstva samo za nujne stvari.«

Primera, da bi kateri od študentov za prakso plačal iz svojega žepa, Eva Boštjančič ne pozna. Velika večina študentov pa, kot pravi, prakso opravi, ne da bi za to dobila plačilo: »Izkušnje iz prakse so izjemno dragocene, saj se je za poklic težko odločiti, če ga ne doživiš. Svojim študentom zato rečem, da so lahko srečni, da jim sploh kdo odpre vrata. Daleč so časi, ko smo prakso imeli plačano, zraven pa dobili še dodatek za prevoz ali malico ...«

Fakulteti si sicer prizadevata študentom omogočiti opravljanje prakse v ustanovah in organizacijah, v katerih si ti to želijo. »A to je v današnjih finančnih razmerah težaško delo, saj lahko pogajanja trajajo tudi leto dni,« še pravi koordinatorica s Filozofske fakultete. »Zanimanje za naše študente so izrazili v vojski, zato se bomo za sodelovanje poskušali dogovoriti s pristojnimi na obrambnem ministrstvu.«