Prepričljiv lifting

Gostilna Repnik
Vrhpolje 186, Kamnik
Tel.: 052 300 357
Odprto od torka do petka od 10. do 22., ob sobotah od 12. do 22. in ob nedeljah od 12. do 15. ure.

Ambient:
s posodjem in prti posodobljena gostilna stare slovenske šole; iz zvočnika se oglaša veseljaški radio

Napitki:
poleg hišnih vin le nekaj buteljk – je pa res, da so te premišljeno izbrane in ugodno maržirane

Dostopnost:
veliko parkirišče, gibalno ovirane čaka vzpon prek treh stopnic

Fino:
odojek
telečja krača & rajželjc
sladoled z bučnim oljem

Ne tako fino:
kuhana konjska klobasa

Pri Repniku smo pas zrahljali po štirih rihtah in 30 evrih.

»Že dolgo niste upoštevali nobenega našega priporočila, zato razumite, da se nas lotevata malodušje in občutek odvečnosti in nepotrebnosti!« S temi dramatičnimi besedami se je končevalo pismo kamniškega odseka alpske sekcije Konzumovega informacijsko-doušniškega oddelka.

Ker je mir na terenu ena naših ključnih prioritet, smo v akcijo takoj poslali enoto za posredovanje v nujnih primerih, ta pa je potem od vstopa na prijetno škripajoč hrastov parket Repnikove oštarije na vrhpoljskem koncu Kamnika do odhoda nekaj ur kasneje zmajevala z glavo od nejevere: mar se tu res najde kdo, ki pod imenom dimljene račje prsi ne prodaja konfekcijskega izdelka, ampak prsi sam daje v salamuro, jih prekaja, skuha in postreže s slanim lešnikovim sladoledom? Je res, da v nominalno domači oštariji zmeljejo dekadentno sladkasto in kremasto pašteto iz piščančjih jeter in ji poleg skorje iz bučnih semen dodajo še prah iz bučnega olja ter parček krasnih marmelad, tudi močno ostro z gorčičnimi semeni? In ali je res mogoče, da je eht slovenska gostilna telečje krače začela pripravljati sous-vide in jih nato – skoraj na putr zmehčane in kot sadež sočne – postreže z izjemno močnim in okusnim zaftom? Ja, tudi mi smo težko verjeli – ampak vse to je še kako res! Kot je res tudi to, da mlečnega odojka najprej počasi spečejo, ga razkoščenega obtežijo in ohladijo ter nato narežejo na porcijske kremšnite in jih pred serviranjem še hrustljavo zapečejo, da sami cimprajo svašta iz razdelka klobase/salame, pri čemer se jim – v nasprotju s fletno divjačinsko in svinjsko salamo – ni posrečila edinole kuhana prekajena konjska klobasa, saj je bila vse preveč suhljato gumasta, pa še siv krancelj na obodu mojstru mesarju ne more biti ravno v čast. A je to – poleg nekako na promocijsko silo izumljene kloštrske kremšnite, ki jo po novem furajo na Kamniškem – tako rekoč edina šibkejša epizoda večerje pri Repniku.

No, mogoče bo treba počasi kevder ojačati še s kakšno dodatno etiketo in še za kanček bolj zmehčati bifteke, sicer pa lahko preprosti in znalski kelnarjevi besedi, ribanju ponovno oživljenega, na Veliki planini sesirjenega trdega sira trniča prek zelenih njokov in njegovemu vmešavanju v rižoto s potočnimi raki, oblikovanju in pripravi telečjega rajželjca s tuhinjsko filo in prelivanju bučnega olja prek oblačno lahkotnega domačega sladoleda le zaploskamo. In si obenem zaželimo, da bi se tako domišljenih liftingov ne le prostorov, ampak tudi košte in druge ponudbe lotili še kje.