»Mračna« Nizozemska

Slovenska razprava o evtanaziji, ki jo je sprožil primer v ljubljanskem kliničnem centru, je hitro zašla v slepo ulico. Spet se je namreč zataknilo pri Komisiji za medicinsko etiko, katere novi predsednik dr. Božidar Voljč zvesto sledi naukom pokojnega dolgoletnega predsednika Jožeta Trontlja in svari pred domnevno strašljivimi posledicami, ki bi jih zakonska regulacija evtanazije lahko prinesla. »Povsod, kjer se te prakse uveljavljajo, so se pokazale zlorabe. Ko daš nekomu moč, da odloča, ali bo nekdo živel ali ne, so odločitve in zlorabe vse lažje. Iz Nizozemske, ki prednjači po evtanaziji, prihajajo šokantni podatki. Zlorab je več kot uradnih evtanazij,« je na primer izjavil za časnik Delo.

Kako je ob takih šokantnih navedbah sploh mogoče, da nizozemska javnost v veliki večini podpira evtanazijo?

Dolgoletne izkušnje

Razprava o evtanaziji na Nizozemskem poteka že desetletja, sprožil pa jo je primer zdravnice, ki je ustregla večkrat izraženi želji svoje matere in ji skrajšala življenje. Sodišče jo je sicer obsodilo za umor, a ji je naložilo le kratko pogojno kazen, hkrati pa so sodniki v sodbi zapisali, da zdravniku ni treba vedno ohranjati bolnika pri življenju v nasprotju z njegovo voljo, ko ga doleti nesmiselno trpljenje. In s tem razbili tabu.

Leta 1984 se je o evtanaziji prvič izreklo tudi nizozemsko ustavno sodišče. Zdravnika, ki je pomagal umreti 95-letniku, trpečemu zaradi izgubljanja sposobnosti vida, sluha in govora in s tem dostojanstva, so oprostili obtožb. Kot so presodili, je bil zdravnik soočen s konfliktom dolžnosti, da bolniku ne škoduje, na drugi strani pa dolžnosti, da prepreči bolnikovo trpljenje.

»Ko zdravnikovo osnovno poslanstvo, zdravljenje po njegovih najboljših močeh, ni več mogoče, ga lahko bolnik prosi, da mu po najboljših močeh pomaga tako, da mu pomaga umreti,« pojasnjuje Bregje Onwuteaka Philipsen, strokovnjakinja za ukrepanje ob koncu življenja z amsterdamskega Inštituta za raziskave v zdravstvu in negi (EMGO).

Veliko večino evtanazij na Nizozemskem opravijo družinski zdravniki, ki po navadi bolnika poznajo že zelo dolgo časa in imajo z njim vzpostavljen tesen odnos.

Regulacija

Nizozemska je leta 2002 kot prva na svetu sprejela zakon, ki ureja področje evtanazije. Evtanazije niso legalizirali, pod določenimi strogimi pogoji so jo dekriminalizirali. »Vedeli smo, da se to dogaja, zato je bolje, da se dogaja na reguliran in transparenten način,« odločitev utemeljuje Philipsenova.

Zakon določa, da se postopek vedno začne na prošnjo bolnika, zdravnik pa lahko prošnji ugodi, ko se prepriča, da je bolnikova želja prostovoljna in dobro premišljena, da je bolnikovo trpljenje brezupno in nevzdržno, da je bolnik v celoti obveščen o njegovem stanju in prognozi in da se je pred tem posvetoval še z najmanj enim neodvisnim zdravnikom.

Zdravnikom prošnje bolnika, tudi če so izpolnjeni vsi pogoji, ni treba upoštevati. »Evtanazija ni pravica,« pojasnjuje Philipsenova. Približno 15 odstotkov nizozemskih zdravnikov ne bi v nobenem primeru ugodilo prošnji za evtanazijo. Približno 60 odstotkov zdravnikov je prošnji že ugodilo.

Vsak primer evtanazije mora prijaviti revizijski komisiji, ki nato preveri, ali je bilo zakonskim pogojem zadoščeno. Če ugotovi potencialne kršitve, zadevo prevzamejo organi pregona. Vsako leto je nekaj takih primerov.

Eden najbolj znanih je primerov, ki je postavil na preizkušnjo meje dopustnosti evtanazije, je smrt upokojenega politika Edwarda Brongersmaja leta 1998. Trpel je zaradi inkontinence, omotice in težav z gibanjem, zdravnika pa je za pomoč pri smrti zaprosil preprosto zato, ker se je naveličal življenja. Sodišče je zdravnika sicer spoznalo za krivega, a mu ni prisodilo kazni, češ da je ravnal iz sočutja do bolnika. A od sprejetja zakona se po besedah Philipsenove tožilstvo še v niti enem primeru ni odločilo za vložitev obtožnice.

Zlorabe?

Od leta 1990 Nizozemska vsakih pet let med zdravniki izvede raziskavo o njihovem ravnanju ob koncu življenja. In prva raziskava, »zloglasno« Remmelinkovo poročilo, na katero se sklicuje Božidar Voljč, je dejansko pokazala na precej skrb zbujajoče stanje, saj so zdravniki več kot tisoč bolnikom pospešili smrt brez njihove izrecne prošnje. »Visok delež evtanazije brez izrecne prošnje bolnika, ki ga je ugotovilo Remmelinkovo poročilo, je povzročil veliko skrbi,« priznava Philipsenova. »Odkar smo evtanazijo začeli regulirati, se je ta delež precej zmanjšal.« Pa tudi sicer, poudarja, gre v veliki večini takih primerov za končanje brezupnega trpljenja v zadnjih dneh življenja s pomočjo visokih odmerkov morfija, ko bolnik ni več pri zavesti, zdravnik pa se je z njim ali s svojci že predhodno pogovarjal o tej možnosti. Je to zloraba? Ali usmiljenje?

Vedeti je treba, da veliko večino evtanazij na Nizozemskem opravijo družinski zdravniki, ki po navadi bolnika poznajo že zelo dolgo časa in imajo z njim vzpostavljen tesen odnos. Seveda je preprosto reči, da že en sam primer zlorabe, neupoštevanja strogih pogojev za upravičenost evtanazije, diskreditira celotno prakso. A skrajševanje življenja brez privolitve bolnika se ne dogaja zgolj v državah, v katerih je evtanazija zakonsko regulirana. Očitno se to dogaja tudi v Sloveniji. »V vsaki državi, v kateri so izvedli raziskavo, so ugotovili, da se dogajajo primeri končanja življenja brez izrecne vnaprejšnje prošnje bolnika,« pravi Philipsenova. »Nam je te primere s pomočjo regulacije uspelo omejiti.« Delež primerov končanja življenja brez predhodne privolitve bolnika se je na Nizozemskem po sprejetju zakona prepolovil.

Nizozemski podatki ne potrjujejo strahu pred širitvijo zlorab po uzakonitvi evtanazije. Delež povzročitev smrti brez izrecne prošnje bolnika se z leti ni povečal, temveč zmanjšal.

Alternativa

Slovenski zdravniki alternativo dopustitvi evtanazije vidijo v izboljšani paliativni oskrbi, vključno s paliativno sedacijo, z zdravili spodbujen globok spanec kot zadnjim zatočiščem. In Bregje Philipsen se strinja, da lahko dostopnost te možnosti nekatere bolnike odvrne od prošnje za evtanazijo. A ne vseh. »Paliativna sedacija je primerna zgolj za tiste bolnike, ki imajo zelo kratko pričakovano življenjsko dobo. Za evtanazijo pa velikokrat zaprosijo bolniki, ki imajo pred sabo še kak mesec ali dva življenja, včasih celo več.«

Paliativna sedacija je zadnje sredstvo pri lajšanju bolečin. A bolniki za evtanazijo zaprosijo zaradi različnih simptomov, ne nujno zaradi neznosne bolečine. »Trpiš lahko na več načinov, ne samo zaradi bolečine. Lahko zaradi priklenjenosti na posteljo, popolne izgube avtonomije, dostojanstva.«

Ena pomembnejših dilem, s katero se še vedno soočajo nizozemski zdravniki, je ocena nevzdržnosti bolnikovega trpljenja. Trpljenje je namreč izrazito subjektivna kategorija, kar nekdo brez težav prenaša, je lahko za drugega neznosno. Na eni strani so tisti, ki trdijo, da mora biti ocena neznosnosti trpljenja zaradi tega prepuščena izključno bolniku, na drugi pa zdravniki še vedno velikokrat zavrnejo bolnikovo prošnjo za evtanazijo prav zato, ker se jim njihovo trpljenje ne zdi neznosno.

Strah pred odgovornostjo

Še en zlovešč scenarij, pred katerim nas svari Božidar Voljč, je povečana uporaba evtanazije pri ranljivih skupinah populacije. Slovenska družba se hitro stara, zato po njegovem obstaja pomislek, da se ne bi pri tej šibki populaciji pravica do smrti sprevrgla v dolžnost smrti.

Nizozemske raziskave tega ne potrjujejo. Delež smrti brez izrecne prošnje bolnika se z leti ni povečal, temveč zmanjšal. Prav tako pa ni nikakršne razlike v pogostnosti evtanazije pri ranljivih skupinah v primerjavi s splošno populacijo. »Menim, da je Nizozemska pokazala, da je evtanazijo mogoče uspešno regulirati,« ugotavlja Bregje Philipsen. »Ni pa nujno, da je naš model mogoče prenesti na katerikoli državo. Nizozemska je specifična.« Zdravstveni sistem, v katerem pomembno vlogo igrajo družinski zdravniki, zagotavlja, da zdravniki v veliki večini primerov do obisti poznajo bolnika, ki jih prosi za pomoč pri umiranju. Brezplačno javno zdravstvo pa je zagotovilo, da nihče ne bo prosil za evtanazijo samo zato, da bi zmanjšal stroške zdravniške oskrbe.

Nasprotovanje evtanaziji med slovenskimi zdravniki kaže predvsem na pomanjkanje samozavesti in strah pred odgovornostjo za sprejemanje težkih odločitev. Zlorabe so seveda možne, a tudi nožev nismo prepovedali, ker ji nekateri zlorabijo za umore. Zlorabe se preprečujejo z regulacijo in transparentnostjo, ne pa z moraliziranjem.