Privatizacija Telekoma in drugih državnih podjetij gre naprej

Odbor za finance in monetarno politiko je razpravljal o vnovični pobudi stranke Združena levica, naj se razprodaja državnega premoženja ustavi. Ker je prodaja državnih podjetij nepoštena, nekoristna in neprostovoljna, so v Združeni levici predlagali, naj razloge proti razprodaji, ki jih je v peticiji proti razprodaji zapisal ekonomist Jože Mencinger, upošteva tudi državni zbor. Noben sklep, ki so ga predlagali, ni bil sprejet.

Luka Mesec, ki je nujno sejo odbora za finance in monetarno politiko začel, je ponovil, zakaj več kot 11.000 podpisnikov peticije meni, da bi morali privatizacijo zaustaviti. Opozoril je na dejstvo, da je v primeru prodaje Nove KBM svetovalec pri prodaji banke skupina Lazard, ki je delničar v banki OTP, najverjetnejšega kupca NKBM. »Ni čudno, da se je kupnina znižala na zgolj 150 milijonov evrov, čeprav smo v banko vložili 1,5 milijarde evrov.«

Vsi razlogi za sklic nujne seje tukaj>>

»Privatizacija ne bo rešila javnega dolga. Slovenija ima 28 milijard dolga. Če prodamo vse državno premoženje, avtoceste, ceste, železnice, bi v proračun dobili okrog 11 milijard evrov. Ostane nam torej še 17 milijard dolga. Kaj bomo prodajali potem?«

Na dolgi rok je treba odvreči idejo, da bomo dolg odplačali: »Neverjetno, kakšna zgodovinska amnezija se dogaja v Evropi. Ko sta imela Nemčija in Francija po drugi svetovni vojni 200 odstotkov javnega dolga, nihče ni govoril, da bi moralo ta dolg odplačati prebivalstvo z varčevalnimi ukrepi. Ti dolgovi so bili odpisani ali pa razvrednoteni s kombinacijo inflacije in gospodarske rasti. Danes pa se za razliko od tega zahteva, da države poplačajo dolgove brez inflacije in v razmerah recesije. To je nemogoče in absurdno,« je Mesec citiral trenutno najbolj vplivnega ekonomista Thomasa Pikettyja.

Privatizacija teče zato, ker naj bi bila podjetja v državni lasti manj učinkovita od podjetij v privatni lasti: »Ko se govori o učinkovitosti podjetij, se govori samo o dobičkonosnosti. Ni nujno, da je najbolj dobičkonosno podjetje tudi najbolj učinkovito za družbo. Telekom bo do konca leta odpustil 550 zaposlenih, kot je Helios pred prihodom tujega lastnika odpustil 155 zaposlenih. Država bo tako trojno oškodovana: vplačil v socialne blagajne bo manj, odpuščeni bodo prejemali nadomestilo za brezposelnost, država pa ne bo imela koristi od dobičkov podjetja, saj se bodo ti zlivali v tujino.«

Opozoril je še, da je premier Miro Cerar za RTv Slovenija dejal, da državna podjetja obvladuje hobotnica, ki ima lovke v upravnih odborih in nadzornih svetih. »Če ne vemo, kdo so ti ljudje, kako sploh lahko vemo, da se jih bomo s prodajo premoženja rešili?« je dejal Mesec. »Če ima podatke, naj proti tem ljudem sproži postopke, ne pa da proda državno premoženje.«

»Ustavitev privatizacije je v splošnem interesu prebivalstva te države,« je zaključil.

»Ali so naše zaveze pravno zavezujoče ali ne, je brez zveze«

Minister za finance dr. Dušan Mramor je dejal, da bi ustavitev privatizacije pomenila velik udarec verodostojnosti Slovenije, kar bi botrovalo ponovnemu poslabšanju gospodarskega položaja države. »Takoj ko sem bil izvoljen za ministra, sem moral v Washington na Mednarodni finančni sklad in Svetovno banko, kjer sem, po domače, »fehtal«, da bi nas dodatno financirali. V teh razgovorih jih je zanimalo: ali bo imela Slovenija politično stabilnost, ali bo privatizirala neučinkovita podjetja, kaj bo s proračunom – ali bo primanjkljaj nizek. To jih je zanimalo zato, ker so ti faktorji ključni za to, ali bodo denar dobili nazaj ali ne.«

Seznam 15 podjetij za privatizacijo je bil po njegovih besedah podan zato, »da so bili investitorji pripravljeni refinancirati dolgove. To je bil z njihove strani pogoj. In če mislite, da nam danes teh investitorjev ni treba upoštevati, se zelo motite.« Prav zato so obrestne mere – oz. pribitki na obrestne mere – zadolževanja Slovenije padle, »ker nam zoper verjamejo, ker se držimo svojih zavez«.

»Kar Evropska komisija zapiše, ni obvezujoče, a če imajo na drugi strani palico, s katero lahko zahtevajo kazen za Slovenijo ali prekinitev financiranja s strani evropskega proračuna, ali financiranja s strani Evropske investicijske banke, je to, ali je to pravno obvezujoče ali ne, popolnoma brez zveze,« je dejal Mramor.

»Razumeti morate vlogo vseh mednarodnih institucij in organizacij. Vsaka ocenjuje Slovenijo, in to z vidika, ali bo sposobna biti kreditno sposobna v prihodnosti ali ne. Vse te institucije imam v pisarni vsak drug teden – ena za drugo opravljajo inšpekcije in stalno izdajajo svoja poročila. Zadnja je bila bonitetna agencija, ki napiše, kaj pričakuje in v katerem primeru bo bonitetna ocena izboljšana ali poslabšana. Vse te organizacije imajo kot eno ključnih zadev nadaljevanje privatizacije teh 15 podjetij.«

Ideje Združene levice, da bi lahko »dragi dolg« zamenjali za cenejšega, ker so pribitki na obresti slovenskih obveznic zdaj izjemno nizki, je Mramor zavrnil kot neresne. »Morali bi imeti odpoklicne obveznice, ki jih lahko poplačaš po nominalni vrednosti, da bi to imelo učinek, a mi nismo izdali takih, ker to ni običajno. Mi bi morali zamenjati obveznice tako, da bi odkupili že izdane, ki pa se prodajajo bistveno dražje. Ta zamenjava ni možna.«

To je že tretja seja z istim dnevnim redom, je nadaljeval Mramor: »Zadnja razprava je bila enaka kot danes in je bilo glasovanje 16 proti zaustavitvi in dva za zaustavitev privatizacije. Po tistem odboru, ko je bilo jasno izraženo, da Slovenija nadaljuje postopke – po tistem smo takoj videli posledice na finančnih trgih –, so obresti, koliko pribitka plačujemo na obresti na desetletne državne obveznice, krepko padle. Poslali smo jasno sporočilo, da mislimo resno.« »Vse ostale razprave niso relevantne v tem trenutku, zelo hitro nas lahko pripeljejo v situacijo, v kateri smo bili,« je še dejal minister za finance.

Tudi ekonomist Mojmir Mrak je proti ustavitvi privatizacije, »a ne zato, ker se ne bi strinjal z zapisanim v peticiji«. »Mi smo dali spisek podjetij. Ne vem, kaj je logika razprodaje prav teh podjetij, a spisek je nastal v suvereni državi in bil potrjen s strani institucije, ki je ključna. Če se bo to spreminjalo, bo to vplivalo na kredibilnost države … Zakaj te peticije ni bilo dve leti nazaj?«

Mrak se je sicer strinjal s tistimi, ki pravijo, da je upravljanje najpomembnejše. »Zato ne vidim razlogov za pripravo novih spiskov za privatizacijo. Rad bi videl, da bi bila privatizacija eden od načinov doseganjaciljev državne gospodarske strategije. Preden tega nimamo, pa spiska ni možno narediti.«

S podjetji, ki jih prodajamo, ni nič narobe

Ekonomist dr. Jože Mencinger je opozoril, da se priporočila Evropske komisije spreminjajo iz meseca v mesec. »Nekaj, kar so trdili, da je črno, je lahko čez nekaj časa belo.«

Glede neverodostojnosti se je vprašal, kje je tu verodostojnost do ljudi. Opozoril je, da je »državni zbor leta 2013 sprejel odločitev o privatizaciji pod pritiskom, saj se je grozilo s prihodom t.i. trojke. In če je odločitev avtonomno sprejel, jo lahko tudi avtonomno prekliče«. Takrat je bilo slikanje stanja namerno slabo, je nadaljeval ekonomist: »Če sem jaz kupec, bom poskušal dokazati, da mora lastnik nekaj poceni prodati. Sen proti prodaji, v kateri posredniki, ki imajo od tega koristi, določajo ceno.«

S podjetji, ki jih prodajamo, ni nič narobe, je še dejal. »Zanima me, po kakšnem kriteriju je bilo izbranih teh 15 podjetij.« In opozoril, da je »o vseh zadevah treba premisliti, kaj se bo dogajalo dolgoročno: če bomo vsa podjetja prodali, bomo mi samo še delovna sila tu.«

Tit Turnšek, predsednik Zveze združenj borcev NOB, ki je tudi podpisala peticijo, je poudaril, da bi morali pri sedanjih odločitvah razmišljati tudi o prihodnosti. »Razumemo, da bi bila zaustavitev privatizacije kratkoročno lahko škodljiva. A skrbi nas dolgoročne posledice te prodaje, ko se bo standard še bolj znižal, ko bo še več ljudi pod pragom revščine. Nekega dne se to neha. Ekonomija je samo del, podsistem širšega socialnega sistema, in ko v tem socialnem sistemu zavre …«

Morali bi se vprašati tudi, kaj je kredibilnost, je nadaljeval: »Kredibilnost do evropske unije, kredibilnost do Angele Merkel … to je za nas kredibilnost. Nimamo pa kredibilnosti do ljudi. Kje pa je ta kredibilnost? Zato mislimo, da se morajo zadeve ustaviti. Zato velja zelo temeljit razmislek, kako ohraniti tisto, kar je nujno.«

»Ali moramo biti kredibilni do tistih, ki niso kredibilni?« je "odmeval" Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov. »Recimo kredibilnost bonitetnih agencij: Kitajci in Rusi so ustanovili lastno bonitetno agencijo, ker ne zaupajo sedaj obstoječim agencijam.« Opozoril je tudi na konflikte interesov, na katere je v primeru Nove KBM opozoril že Mesec: »Podjetje Citigroup svetuje pri prodaji Telekoma, pri čemer je korporativni pogajalec za nemški telekom, ki je najverjetnejši kupec. Kaj se bo zgodilo, ko bo zaradi konflikta interesov tudi kupnina nižja?«

Drago Pavšelj iz 4. skupine Združene levice je povzel, da »sta bila danes najbolj pogosto uporabljena termina sta »kredibilnost« in »korporativno upravljanje«. Kako lahko govorimo o kredibilnosti tistih, ki so pripravili spisek teh 15 podjetij, če v ozadju ni nobene študije. Kje lahko govorimo o kredibilnosti do državljanov? Švicarji so napravili študije, ki imajo več sto strani, preden so se odločili, da svojega telekoma ne bodo prodali.«

Privatizacija je svetovni nazor

Luka Omladič, filozof, ki je bil na seji prisoten na povabilo Združene levice, je poudaril, da gre pri sedanji težnji po privatizaciji za svetovni nazor. »Odločamo se o tem, kakšna naj bo država, kakšno naj bo lastništvo.« Opozoril je na etični problem privatizacije: »Kakšen bi bil odziv mlade gospodarice, ko bi njen oče gospodar kmetije to prodal, da bi se poplačal dolg? Bi bila vesela? Ob tem, da obstajajo drugačne obravnave tega dolga.«

Pravnik Matej Jemec iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo je prisotne spomnil na to, da bi državna podjetja lahko prodali oz. v upravljanje dali zaposlenim. »Trenutna prodaja poteka v interesu špekulativnega kapitala, edini kriterij pa je cena.«

Kapitulacija slovenskega političnega sloja

Rok Kogej, predstavnik programskega odbora Inštituta za delavske študije, je svoj nastop začel malce provokativno: »Glede na to, da je veliko mojih predhodnikov navedlo reference, ki naj bi jim pomagale pri kredibilnosti tega, kar govorijo, naj opozorim, da ne jaz ne moji kolegi nimamo nobenih takih negativnih referenc. Nismo se družili s predstavniki mednarodnih finančnih institucij, nimamo dolgoletnih izkušenj v različnih bankah, ki so jih v času krize reševale države, pa nimamo službe preblizu Bruslja, pa tudi od Bruslja nismo prevzeli slabih manir, kar nekateri evropski poslanci, ki so danes že dobili besedo (nastopila je Romana Tomc).«

»Prodaja 15 podjetij resnično ni "ne poštena, ne prostovoljna in ne koristna", zato jo lahko razumemo zgolj kot kapitulacijo slovenskega političnega sloja pred mednarodnimi kapitalskimi lobiji in njihovimi domačimi pajdaši,« je nadaljeval.

»Na Inštitutu za delavske študije smo prepričani, da je prodaja državnih podjetij dvojno škodljiva – kot razprodaja in kot privatizacija. Kot razprodaja je škodljiva, ker država strateško pomembna podjetja zgublja pod vsako razumno ceno, prevzemajo pa jih lastniki, ki jim ni mar za drugo kot lasten dobiček. Zato bodo trpeli zaposleni v teh podjetjih, državni proračun in zmožnost države za odločanje o svoji prihodnosti. Prodaja državnih podjetij pa je škodljiva tudi kot privatizacija, ker to prihodnost omejuje na kapitalizem. Državno lastništvo samo po sebi resda ni nujno boljše od zasebnega, zato pa je edina pot do družbenega lastništva, ki je gotovo boljše od obeh.«

Razprave, kot je današnja, nižajo cene delnic

V razpravo so se vključili tudi poslanci. Jani Möderndorfer iz ZaAB je predlagateljem razprave in zagovornikom državne lastnine očital, da ščitijo obstoječe stanje na področju upravljanja državnih podjetij. Opozoril je na menjavanje nadzornih svetov vsakič, ko se je zamenjala vlada. Pozval je predlagatelje, zakaj o privatizaciji govorijo kot o razprodaji, saj ne bodo prodana vsa državna podjetja.

Zavrnil ga je Mesec, ki je dejal, da se je civilna iniciativa zavzela »za soupravljanje, za etične banke, za različno upravljanje od sedanjega. Opozorili smo tudi na to, da večina podjetij dosega tretjino vrednosti podjetij pred krizo, zato pravimo, da gre za razprodajo, in ne zgolj za privatizacijo«. Pojasnil je tudi, zakaj pobude o spremembi sklepa o privatizaciji šele zdaj: »Če smo bili takrat v recesiji, smo zdaj v trendu rasti, če smo bili takrat pod grožnjo trojke, zdaj Slovenija ni več med rizičnimi državami, obrestne mere pa so trikrat nižje kot pred letom in pol.« Civilna iniciativa, je povzel predgovornike, želi sporočiti, da »še vedno živimo v demokratični družbi. Čeprav smo ob tem slišali očitek, da razprave, kot je današnja, nižajo cene delnic. Jaz bolj nedemokratičnega argumenta v tem državnem zboru še nisem slišal.«

Möderndorferja je sindikalist Lukič mimogrede spomnil, da je vlada Alenke Bratušek pred volitvami sprejela sklep o začasni zaustavitvi privatizacije.

Podjetja za privatizacijo res izbrana naključno

Sekretar na ministrstvu za finance Metod Dragonja je priznal, da je »spisek podjetij za prodajo res sporadičen. Bil je sprejet brez metodologije. Telekom je na spisku verjetno zato, ker je ena od družb, ki lahko da od prodaje določene javnofinančne učinke. Pri ostalih firmah takih učinkov ni. Opozorila, ki so bila dana glede infrastrukture in glede pomembnosti infrastrukture bomo na vladi še enkrat proučili«. Ustavitev potopkov bi pomenila potencialno škodo za Slovenijo, je še ponovil.

Povedal je, da je strateški dokument o državnem lastništvu že pripravljen in so v njem tudi kriteriji, ki določajo, kaj je strateška lasntina. »Vlada bo organizirala javno razpravo o dokumentu po tem, ko bo ta prediskutiran tudi v poslanskih skupinah. Najprej pa bo opravljena strokovna reecenzija strategije.«

Seja se je zaključila z zavrnitvijo vseh treh sklepov, ki jih je Združena levica predlagala v sprejem poslancem. Sklep, naj vlada sprejme Sklep o prenehanju veljavnosti sklepa o prodaji državnega premoženja in ga posreduje v sprejem državnemu zboru, je bil zavrnjen z 19 glasovi proti in dvema za.

Sklep, naj odbor za finance in monetarno politiko predlaga ministrstvu za finance, naj v pripravo strategije za upravljanje z državnim premoženjem demokratično vključi strokovno javnost, predstavnike zaposlenih delavcev v državnih podjetjih in druge zainteresirane javnosti, je bil zavrnjen 18 glasovi proti in tremi za. »Temu se je zavezal sekretar Dragonja, njegova beseda šteje, zato potrditev tega sklepa ni potrebna,« je poslanec Tilen Božič dejal, zakaj iz SMC sklepa niso podprli.

O sklepu, da odbor za finance in monetarno politiko ugotavlja, da javnost večinsko nasprotuje privatizaciji, niso glasovali, saj interpretacija anket ni v pristojnosti odbora za finance.