Strah pred ustavnih sodiščem

Ustavno sodišče je v precepu. Ali izreči nezaupnico pravni stroki in sodni veji oblasti, ki na vseh stopnjah ugotavlja, da dokazi, četudi indični, nedvoumno utemeljujejo ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno ali naj ugotovi, da so predpisi o pasivni volilni pravici glede varovanja človekovih pravic pomanjkljivi in podariti legitimiteto volilnim rezultatom.

Četudi nimamo enakih niti podobnih etičnih vrednot in interesov, četudi so mnogi s katerimi sobivamo naši kulturni, politični in celo verski in vojaški nasprotniki, jim moramo dopuščati vse tiste pravice ki jih imamo zapisane v ustavi, ki veljajo obče za vse in na katerih temelji človeška civilizacija.

Politika, ki je uspel(a) v temeljih spremeniti družbeni ustroj nastal iz upora proti tistim, ki so si hoteli prilastiti našo domovino, podrediti njene prebivalce, uničiti vse, ki jim niso bili lojalni, ter živeti od tuje dodane vrednosti (po Marksu »presežne vrednosti«), ne zasluži naših simpatij, podpore, spoštovanja in tolerantnosti. Politika, ki govori o skrbi za ljudi, v dejanjih pa skrbi le zase in interese svojih pajdašev, ni naša politika in kot kaže tudi ne politika prebujajoče vstajniške generacije.

Kako slediti prvemu politiku Države, ki javnosti razlaga svoj pogled na nesprejemljivost, da kaznjenci opravljajo zakonodajno funkcijo a hkrati opravičuje legitimnostjo njihove izvolitve v zakonodajni parlament s tem, da so ljudje, ki so vedeli da volijo zapornika, ta paradoks zavestno legitimirali. Zato pretreseno ljudstvo, vsaj tisti njegov del, ki ni skregan z logiko zdrave pameti, v strahu spremlja, kako bo družbeno postavo glede vprašanja ali lahko pravnomočno kaznovan posameznik nepristransko izvaja funkcijo v zakonodajnem telesu, ki je najvišja stopnja od treh vej oblasti, razumel najvišji pravni organ – Ustavno sodišče.

Ali je zaradi nedorečenosti postave, ki so jo sprejeli prav legitimno izvoljeni predstavniki ljudstva, v imenu prava možno pristati, da zakonodajno vejo oblasti izvajajo tisti, ki se v praksi obnašajo proti zakonom, ki jih sprejemajo ?

Kako pa bi delovalo zakonodajno telo, če bi večino poslancev tvorili pravnomočno obsojeni legitimno izvoljeni državljani ?

Zelo verjetno bi delovali v svojem interesu. Postave bi sprejemali ter spreminjali tako, da bi se znebili svojega madeža in kazni. Ob tem bi na račun davkoplačevalcev še legitimno uveljavljali visoke odškodnine in lustrirali sodnike.

Morebitna odločitev vrhovnih varuhov družbene ureditve, da je to možno, bi pomenila dokončno izgubo zaupanja v državo utemeljeno na pravu.

To pa ne izključuje pravice kateregakoli posameznika, četudi z njim večina ne deli istih prepričanj, pogledov na preteklost in prihodnost, da je pravno korektno obravnavan in da najvišji organ, če ugotovi take kršitve, zagotovi ponovni pravosodni postopek.

Če so zakoni slabi in omogočajo, da so ljudje krivično obsojeni ali če omogočajo, da se kdo roki pravice izogne zaradi procesnih pomanjkljivosti vključno z zastaranjem, je treba take postave izpopolniti, tiste, ki jih sprejemajo pa zamenjati.

Potrebno pa se je vprašati kake poslance imamo in katera politika nam jih je podtaknila na volitvah, da sprejemajo take zakone.