Rešili banke, sesuli gradbeništvo

Gradbeništvo je ena najpomembnejših gospodarskih panog, saj v povprečju ustvari med pet in deset odstotkov BDP-ja države in ima močne multiplikativne učinke na gospodarstvo. Vsaka resna vlada zato trepeta pred njegovim zlomom.

Evropske države gradbeništvu pomagajo na različne načine: nekatere so v obdobju krize povečale sredstva za investicije v različne gradbene projekte, druge so uvedle davčne olajšave ali pa so z dodatnimi finančnimi spodbudami ohranjale delovna mesta in odpirale nova. Nemčija je na primer že v prvih letih krize namenila 25 milijard evrov za transportno in mestno infrastrukturo ter za obnovo javnih stavb. Belgija je znižala DDV z 21 na šest odstotkov za gradbena dela v vrednosti do 50 tisoč evrov. Celo v krizi močno prizadeta Španija je leta 2010 vložila kar 17 milijard evrov v prometno infrastrukturo. Kaj pa Slovenija?

Politika je dopustila propad vseh večjih gradbenih podjetij, saj kriminala ni znala pravočasno ločiti od gospodarske panoge. Še tisto malo, kar je od gradbeništva ostalo, pa smo sesuli z državno pomočjo bankam. Evropska komisija je državno dokapitalizacijo NLB dovolila pod pogojem, da se banka prestrukturira, pri čemer so bruseljski birokrati izrecno zahtevali, da mora banka do konca leta 2017 občutno zmanjšati naložbe v gradbeni sektor.

Slovensko gradbeništvo je postalo kolateralna žrtev državne pomoči bankam. Res je bilo že pred krizo pri nas močno zlorabljeno v špekulativne namene in predimenzionirano, toda Slovenija je šla iz ene skrajnosti v drugo: zaradi objestnosti gradbenih baronov smo kaznovali vso državo. Ne le da nimamo več velikih gradbenih podjetij, domače banke so skoraj povsem zaprle pipico za kreditiranje gradbenih projektov.

Decembra 2013 je bila izdana odločba EU o dokapitalizaciji in prestrukturiranju NLB. V dodatku k tej odločbi se je morala banka zavezati, da ne bo podprla nobene naložbe v gradbeništvo, katere vrednost bi presegala pet milijonov. S precejšnjo verjetnostjo lahko domnevamo, da so tudi odločbe za druge banke v Sloveniji, ki jim je na pomoč priskočila država, narejene po enakem kopitu, da torej tak absurdno nizek limit velja tudi za NKBM, Abanko, Banko Celje in Gorenjsko banko. Pri tem pa je treba vedeti, da naložbe v gradbeništvo niso samo krediti, ampak tudi garancije, ki jih banka izda gradbenemu podjetju, ko se prijavi na javno naročilo (garancija za resnost ponudbe, dobro izvedbo in odpravo napak).

Predpostavimo, da bomo v Sloveniji nekoč spet gradili – kdo bo dela izvajal in kdo bo gradbena podjetja, ki se bodo dvignila iz pepela, še lahko spremljal z garancijami? Domače banke že ne, saj zanje velja limit, na katerega je domača politična in bankirska elita pristala pod pritiskom Bruslja. Kaj pa tuje banke in njihove podružnice? Unicredit, Banka Koper in Sberbanka imajo premajhne limite, že po dveh garancijah bi se upehale in bi potrebovale soglasje svoje centrale. Skratka, banke v Sloveniji ne morejo niti garancijsko spremljati tistega, kar je od gradbeništva ostalo. Če bo šlo tako naprej, nam bodo ceste, železnice, mostove, bolnišnice in stanovanjske soseske gradili le še tujci.