Vprašanje učne pomoči

V zvezi z varčevalnimi ukrepi v vzgoji in izobraževanju je največje razburjenje povzročila začasna prekinitev plačevanja izvajanja učne pomoči učencem s posebnimi potrebami v osnovni šoli. Sama ukrep razumem kot začasen, dokler se finančne razmere v državi ne izboljšajo.

Pomoč otrokom s posebnimi potrebami mora biti zaradi svoje občutljivosti in populacije, ki je vanjo zajeta, deležna posebne pozornosti, še posebej, če se spreminja način financiranja.

Glede na splošno gospodarsko krizo so tudi v drugih evropskih državah upravičeno zaskrbljeni zaradi zmogljivosti in pripravljenosti družbe, da zagotavlja primeren delež sredstev za to področje izobraževanja. Enako je tudi pri nas. Učna pomoč učencem v osnovni šoli v Sloveniji, ki je opredeljena z odločbo o usmeritvi, je edinstvena praksa v Evropi. Šolski sistemi poznajo učno pomoč, vendar je do nje upravičen manjši krog učencev. V osnovni šoli so v evropskih državah (po podatkih Evropske agencije za posebne potrebe in inkluzivno izobraževanje) do take učne pomoči najpogosteje upravičeni dolgotrajno bolni otroci, ki so v bolnišnicah ali dalj časa ostajajo doma in ne morejo obiskovati šole, ter učenci z izrazitejšimi primanjkljaji na posameznih področjih učenja.

V zvezi z učno pomočjo je treba pogledati več vidikov, ne smemo poudarjati le in izključno finančnega vidika, ki je sicer sedaj najbolj izražen. Zmotno je poudarjati, da je morda glavni in izključni »krivec« za povečano število otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji ne dovolj poglobljeno delo komisij za usmerjanje, ki na podlagi celostne ocene otrokom dodeljujejo učno in drugo pomoč. Sama sicer menim, da je treba administrativne izdatke na tem področju racionalizirati.

V vseh evropskih institucijah je prisotno spoznanje, da bo otrok, ki bodo potrebovali prilagojeno izvajanje pouka za polno udeležbo v procesu izobraževanja, vsako leto več.

Vzrokov za povečan trend skupine otrok s posebnimi potrebami je več. Dejstvo je, da je v Sloveniji več otrok s posebnimi potrebami kot drugod v Evropi. EU na različnih ravneh razpravlja, kako zavreti naraščanje števila otrok s posebnimi potrebami oziroma kako zagotoviti primerne možnosti za izobraževanje teh otrok. Razprave potekajo v smeri razvijanja možnosti in strategij, ki bi zagotavljale dobro za vse otroke, torej za tiste s prepoznanimi posebnimi potrebami in tiste brez njih. Pozornost velja še skupinama otrok, ki so rizično obremenjeni z duševno boleznijo, in otrok priseljencev.

V vseh evropskih institucijah in državah je prisotno spoznanje, da je in bo otrok, ki bodo potrebovali prilagojeno izvajanje pouka za polno udeležbo v procesu izobraževanja, vsako leto več. To kažejo poročila Evropske komisije, OECD, Evropske agencije za posebne potrebe in inkluzivno izobraževanje, WHO in Unicefa.

Kot najpogostejši vzroki za povečanje skupine otrok se navajajo: nastanek novih bolezni, hiter napredek medicine in tehnologij, stresen način življenja predvsem mater, nedostopnost in pomanjkanje zgodnjih preventivnih, zdravstvenih ukrepov in pedagoških intervencij. V zadnjem času izstopa pojav revščine, in glede tega tudi Slovenija ni izjema.

Na število otrok s posebnimi potrebami v neki državi poleg tega vpliva uveljavljena definicija oziroma klasifikacija, ki se uporablja. Slovenija sodi v skupino držav, kjer je zakonsko natančno opredeljenih in z merili opisanih devet skupin otrok s posebnimi potrebami. Podobno je še na Poljskem, Madžarskem, v nekdanjih jugoslovanskih republikah, v obeh delih Belgije in še kje.

V praksi se že od nekdaj upošteva načelo: »Mlajši, ko je otrok, več pomoči naj dobi.« O sistemski ureditvi zgodnje obravnave v Sloveniji govorimo že od leta 2001, ko je bil pripravljen predlog zakona o celostni obravnavi ogroženih otrok in otrok z ovirami. Slovenija je ena redkih držav v EU (poleg Hrvaške), ki ne načrtujejo sistemskega urejanja tega področja. Zaradi te pravne vrzeli in s tem nedostopnosti storitev nekaterim družinam v oddaljenih krajih se lahko zgodi, da je otrokov primanjkljaj prepoznan pozno in zaradi oddaljenosti družine od potrebnih zdravstvenih in drugih služb otrok ni v obravnavi ali pa je ta zelo neredna.

Razlike pri obravnavi najmlajših otrok s posebnimi potrebami v mestih in na obrobju se povečujejo. Preventivni dejavniki v okviru zgodnje obravnave ne delujejo, to pa vpliva na povečan trend te skupine otrok v šolskem obdobju.

Povečano vključevanje otrok s posebnimi potrebami se je pri nas začelo v večjem obsegu kazati po letu 2000, ko smo dobili zakonsko podlago za vključevanje otrok s posebnimi potrebami v navadne osnovne šole (zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami). Lahko rečemo, da so bile šole takrat nekako »vržene« v delo z učenci s posebnimi potrebami, saj se v njih prej ni delalo načrtovano. Podobno se je zgodilo tudi drugod v EU, vendar so v tem obdobju šole v drugih državah začele dobivati večjo avtonomijo. Slovenijo je val učencev s posebnimi potrebami doletel »nepripravljeno«, zato z »zamudo« (v neugodnem gospodarskem položaju) rešujemo tudi povsem strokovna vprašanja, ki so sedaj bolj kot kdaj prej v ospredju.

Za posege v uveljavljeno šolsko prakso in ugotavljanje učinkovitosti izvajanja učne in drugih pomoči je potrebna celovita evalvacija tega področja, ki bi jo moralo ministrstvo pridobiti, preden se odloči za finančne reze, ki bodo vplivali na izvajanje učne pomoči v osnovnih šolah.

In še absurd iz prakse osnovnih šol: dopolnilnega pouka učenci tako rekoč nočejo več obiskovati (te ure pouka so element za sistematizacijo delovnih mest učiteljev), ker je vključevanje učencev v ta pouk prostovoljno. Učenci, ki bi ga najbolj potrebovali, se mu izogibajo, ker se jim zdi učenje (preveč učenja) naporno. Kadar pa učenec s posebnimi potrebami dobi učno pomoč po odločbi, ga učitelj mora in sme ’odpeljati’ k uri učne pomoči. Zgodi se tudi, da učenec učne pomoči niti ne potrebuje, vendar so pri dodelitvi vztrajali starši, da bi otrok imel boljše ocene.

Vse šolske reforme zadnjih let v Evropi se izvajajo prav zaradi naraščajočega števila otrok s posebnimi potrebami, ki potrebujejo dodatno pomoč v vrtcu in šoli. Reforme so se končale v skandinavskih državah, Estoniji, na Malti, Cipru, torej tudi v državah, ki so v EU vstopale v približno enakem obdobju kot mi.

Slovenijo je val učencev s posebnimi potrebami doletel »nepripravljeno«, zato z zamudo rešujemo tudi povsem strokovna vprašanja.

Kako se bo sistemsko urejalo izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami, ne more biti predvsem in izključno politično vprašanje. V življenju je pogosto postalo pomembnejše, katero šolo bo otrok obiskoval in končal, kot pa kakšno znanje bo dejansko pridobil in ali bo to znanje zadostovalo za samostojno, neodvisno življenje in uspešno ter učinkovito poklicno delo. Prisoten je pritisk na ocene, napredovanje, po vsej sili biti vključen v redno osnovno šolo (in ne torej v šolo s prilagojenim programom) ne glede na končni ’izkupiček’ in travme, ki jih pri tem doživlja otrok in posredno vsa družina. V zaostrenih gospodarskih razmerah je zato potreben temeljitejši premislek, kje so za otroka s posebnimi potrebami najboljše možnosti za izobraževanje in usposabljanje.

Tudi na tem področju obstajajo različni interesi. Morda je ravno sedaj priložnost, da se sistem uredi celostno, pregledneje, strokovno uravnoteženo in kadrovsko izpopolnjeno z mrežo potrebnih strokovnih storitev. Te naj bi bile enako dostopne vsem družinam in vsem otrokom v oddaljenih krajih in večjih mestih.

Nedvomno pa nas čaka veliko dela na fakultetah, ki izobražujejo bodoče učitelje. Ti naj bi bili najbolje opremljeni z znanji in s praktičnimi strategijami za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Zato bi bilo delo, kot je učna pomoč učencem zaradi primanjkljaja na učnem področju, postopoma njihova učiteljska dobra praksa in dolžnost ter bi se izvajalo na način, kot ga danes poznamo le v majhnem obsegu.