14. kongres ZKJ

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

23. 1. 2015  |  Mladina 4  |  Komentar

Demokratizacija Slovenije in njeno postopno oddaljevanje od Jugoslavije sta bila zapletena, tudi protislovna procesa. V večini medijev, zaradi tega pa tudi v javnosti, je danes to pozabljeno. Prevladuje politično skonstruiran in mitiziran pogled, v katerem obstajajo samo »totalitarna« komunistična oblast in demokratična opozicija pa »junaki« in »izdajalci«. Zunanjega sveta ni, Jugoslavija ni federacija, v katero so Slovenci vstopili prostovoljno in v njej dosegli državnost. Je zgolj sovražna država, ki je na neki zgodovinski točki napadla Slovenijo, ker se je ta hotela osamosvojiti.

V resnici je k demokratizaciji Slovenije (in tudi Jugoslavije!), ki je bila sprva v ospredju, potem pa podrejena cilju vzpostavitve nacionalne države, in k osamosvojitvi prispevalo več dejavnikov. V grobem bi jih lahko razdelili v pet skupin: alternativna glasbena in druga kulturna gibanja; civilnodružbena gibanja; t. i. meščanska opozicija iz kroga Nove revije in iz heterogenega pisateljskega društva; kritični tisk (zlasti Mladina) in reformirana ZKS ter z njo povezane druge družbenopolitične organizacije (SZDL, v bolj specifični vlogi nekje med oblastjo in opozicijo tudi ZSMS).

ZKS je v postitovsko obdobje vstopila še zelo monolitna (največ članov, 126.737, je imela leta 1983), s svojim časopisom (Komunist), marksističnim centrom, politično šolo, občinsko in medobčinsko mrežo ter osnovnimi organizacijami v vsakem podjetju in ustanovi. Že dolgo pa ni bila več delavska stranka, pač pa stranka srednjega razreda: uradnikov, učiteljev in drugih, ki so članstvo povezovali s kariero. Do leta 1982 jo je popolnoma obvladoval France Popit, prek nje pa tudi Slovenijo. Kriza je prinesla spremembe; Popita je zamenjal Andrej Marinc. V času, ko je bil predsednik, so bila že opazna nekatera pomembna znamenja »odjuge«, zlasti kar zadeva zmanjševanje represivnih ukrepov oblasti in odnos do preteklosti, pa tudi do medijev; tem je bila dopuščena večja svoboda kritike. Več je bilo tudi znotrajpartijske demokracije. Marinc je nasprotoval predlogu, naj bi ga nasledil kdo iz njegove ali starejše generacije (računali so na Marjana Orožna, nekateri tudi na Staneta Dolanca), in je za naslednika izbral Kučana. Ta je bil sprejemljiv za obe strani: ni bil politična neznanka in imel je podporo pri nekaterih vplivnih politikih starejše generacije, ki so se zavedali, da se niso več zmožni spoprijeti s spremenjenimi razmerami v Jugoslaviji in z izzivi nastajajoče civilne družbe v Sloveniji, reformnega voditelja pa je v njem zaznala tudi mlada, »tehnokratska« struja v ZKS.

Kučan je bil za predsednika predsedstva CK ZKS izvoljen na 10. kongresu, ki je bil od 17. do 19. aprila 1986 v Ljubljani. V sklepnem govoru se je zavzel za temeljito reformo in demokratizacijo ZK, pa tudi Slovenije in Jugoslavije. Izrekel se je proti povprečnosti, katere vzrok je videl v uspavanosti Slovencev z življenjem v Jugoslaviji. Po njegovem je bila prihodnost v tehnološkem razvoju, primerljivem s tistim v svetu.

Slovenska delegacija je iz Centra Sava odšla v hotel Intercontinental. Računala je tudi z možnostjo, da bi ji s policijo ali z vojsko preprečili odhod ali da bi pripravili množični miting.

Kučan je spremembe vpeljeval zavestno, a previdno, z velikim posluhom za zavezništva. Moral je držati več front, zlasti v začetnem obdobju bi se reforme lahko hitro končale. Vpliv ZK je postajal vse šibkejši, članstvo se je začelo zmanjševati, ZK so zapustili številni vplivni intelektualci. Poleg notranje, strankarske bitke sta postala pomembna tudi odnos do nastajajoče opozicije in do »trojčka«, ki so ga sestavljali jugoslovanski center, Srbija in JLA. Heterogena opozicija je Kučanu in slovenskemu vodstvu očitala, da preprečuje uresničitev njenih zahtev. Na drugi strani so bili Jugoslavija in srbska gonja proti Slovencem in slovenskim zahtevam ter prepričanje zveznega vodstva, da je Kučan protagonist nacionalističnega gibanja, ki želi Slovenijo odcepiti od Jugoslavije. V sozvočju s tem so bili stalni poskusi vodstva JLA, da bi v Sloveniji uvedlo izredne razmere.

Aprila 1988 je imela ZKS programsko konferenco. Na njej se je opredelila za gospodarsko in politično reformo ter za reformo ZK in iskala odgovor na celovito krizo jugoslovanske države. S prenovo naj bi dosegli »socializem po meri ljudi«. Prenovo partije so razumeli kot »najpomembnejši sprožilec demokratizacije celotne družbe« in kot zgodovinsko nujnost. Wall Street Journal je v tistem času za Kučana zapisal, da je »verjetno najnaprednejši komunist na svetu«.

ZKS je začela uporabljati geslo »sestop z oblasti«, ki je nato v perspektivi omogočil miren in konsenzualen prehod iz enostrankarskega sistema v večstrankarskega. Pri opoziciji je sicer sprva naletel na posmeh ali pa napačno interpretacijo, da se bo ZK kar umaknila in ji prepustila oblast, ne pa v konkurenci z drugimi na volitvah tekmovala zanjo.

Previdno ravnanje pri reformni politiki in »sestopanju z oblasti« je Kučanu narekoval tudi pritisk starejših komunistov, ki so v dopuščanju ustanavljanja t. i. zvez (predhodnic strank) videli opuščanje revolucionarnih načel, čeprav, kot se je izrazil France Popit, niso hoteli igrati vloge »zdravih sil«. Program je napisal le dr. Vojan Rus, a zanj na seji CK ZKS ni dobil podpore.

Pol, nasproten starejšim komunistom, je bila najmlajša generacija »mladokomunistov«, ki je za vzpon skušala izkoristiti še vedno visok politični kapital, ki sta ga imela ZKS in zlasti Kučan. Njeni predstavniki so se ob pomanjkanju vplivnejših imen postopoma selili iz strokovnih služb v politične organe. Bilo jim je predvsem za kariero. V resnici bi bili lahko v katerikoli stranki, še najraje v ZSMS-LDS, a je bila ta že sicer prepolna podobnih političnih ambicioznežev.

Dilema, ali je glede na položaj partije v družbi treba najprej demokratizirati partijo ali pa je najprej treba demokratizirati družbo, kar naj bi ustvarilo pritisk na partijo – to je zagovarjal del opozicije –, se je iztekla v obeh sočasnih procesih.

Kučan je za svojega naslednika v ZKS predlagal dr. Cirila Ribičiča, ki mu je povsem zaupal. Ribičič je imel zaradi dela v ustavni komisiji izkušnje z Beogradom in je bil tam znan, a ne tako izpostavljen kot Kučan. Ribičičev protikandidat je bil Boris Muževič, izvršni sekretar predsedstva CK ZKJ (v Beogradu so ga pretepli policisti, kar je nazorno kazalo, kam gredo razmere).

Ribičič je bil za predsednika izbran na 11. kongresu ZKS 22. in 23. decembra 1989. Kongres se je začel brez petja internacionale, rumena zvezda na modri podlagi je zamenjala rdečo in sprejet je bil program Za evropsko kakovost življenja (kasneje sintetiziran v predvolilni program Evropa zdaj!). Ohranili pa so staro ime in kasneje z njim šli na volitve, z utemeljitvijo, da se nimajo česa sramovati, čeprav je bil protikomunizem v Sloveniji tedaj zelo močan, nanj pa so vplivali tudi zunanji dogodki (npr. krvava revolucija v Romuniji prav v času kongresa). Ribičiča se je oprijel vzdevek »prenovitelj«. Za priljubljenim Kučanom je prevzel zelo težko breme. Čakal ga je 14. kongres ZKJ, volitve (na katerih je ZKS kot posamična stranka dobila relativno večino) in stečaj velikega strankarskega aparata.

Milošević je kasneje očital »praktičnim« Slovencem, da so vnaprej odpovedali hotel za eno noč, da bi prihranili, vendar to ni res.

Na 14. kongres ZKJ je slovenska delegacija v vsebinskem smislu odšla že kot predstavnica socialdemokratske stranke. Slovenski predstavniki so se pred tem v zveznih partijskih organih vztrajno upirali sklicu izrednega kongresa in zahtevali preoblikovanje ZKJ v zvezo samostojnih organizacij ter s tem opustitev t. i. demokratičnega centralizma. Posledica tega je bila, da je bil kongres v letu, ko bi moral biti tudi sicer, vendar s pridevnikom izredni, da bi pokazal na kritične razmere v partiji in jugoslovanski družbi. Kongres je potekal od 20. do 22. januarja 1990 v Centru Sava v Beogradu. Delegati ZKS so na slovenskem kongresu dobili pooblastilo, da tudi za ceno dokončnega razhoda branijo slovenske reformne dosežke in načelna stališča. ZKS je pripravila predlog demokratičnih reform za celotno Jugoslavijo. Ta je zadeval zagotovitev človekovih pravic, večstrankarstvo, odpravo verbalnega delikta in prekinitev političnih sodnih procesov, ureditev razmer na Kosovu ob spoštovanju jugoslovanske ustave, neposredne volitve ter reformo federacije in ZKJ kot zveze samostojnih subjektov. Vsi njeni predlogi so bili zavrnjeni v sovražnem ozračju.

Odhod je s prijavljenim nastopom o programu kongresa oznanil dr. Ciril Ribičič, ki je med drugim dejal: »Za slovenske delegate se 14. kongres končuje. Večkrat smo poskusili spremeniti tok kongresa. Spomnil bi vas na včerajšnjo izjavo in na predlog, ki ga je dala naša delegacija. Že po do sedaj sprejetih odločitvah nam je delegatom iz Slovenije postalo jasno, da ne le da se ne želi sprejeti naša pobuda za preobrazbo Zveze komunistov Jugoslavije v zvezo samostojnih republiških organizacij, ki se svobodno povezujejo v Zvezo komunistov Jugoslavije, ampak se ne želi sprejeti niti tisti minimum, ki bi v prehodnem obdobju do sprejetja novega programa in statuta zagotavljal osnovno avtonomnost, samostojnost in enakopravnost naše republiške organizacije.« Nato je dodal, da je na plenarnem zasedanju večkrat prišlo do preglasovanja, tudi ko je bila proti celotna slovenska delegacija, in da je prepričan, da je to »najboljši način za razbijanje Zveze komunistov Jugoslavije. Preglasovani smo bili o tako bistvenih vprašanjih, ki zadevajo naše sprejete programske dokumente, kot so zavzemanje za Evropo zdaj, za človekove pravice in svoboščine, v zvezi s federativno ureditvijo – celo pri najosnovnejših načelih federativne ureditve Jugoslavije –, da ne naštevam naprej. Jasno, moti nas včasih tudi netolerantnost v dialogu. Zato ocenjujem, da je ta dokument, v katerega smo polagali največje upe, daleč pod pričakovanji in za reformno usmerjenimi levimi strankami v socialističnih državah, pa tudi za programskimi opredelitvami demokratičnih, jugoslovanskih, socialistično usmerjenih sil v Jugoslaviji in v posameznih republikah. Nobenega dvoma ni, da odločitve, ki jih je sprejel kongres, ne zadostijo niti minimumu tistega, kar je na ekonomskem področju in glede političnih reform ter preobrazbe ZKJ sprejel 11. kongres ZKS … Zato predlagam, da vsi delegati iz Zveze komunistov Slovenije, ki se strinjajo, da so, žal, nastale razmere, da zapustimo 14. kongres ZKJ, to tudi storijo, ker ne želimo biti soodgovorni za agonijo Zveze komunistov Jugoslavije, v katero jih vodijo sedanje vsiljevanje volje in nosilci teh vsiljevanj. Hvala.« (Prevod iz magnetograma Božo Repe)

Trenutek odhoda je bil načrtovan skrbno, v odvisnosti od dogajanja na kongresu. Milošević je kasneje očital »praktičnim« Slovencem, da so vnaprej odpovedali hotel za eno noč, da bi prihranili, čeprav to ni res.

Značilnost časa so bili stalni poskusi vodstva JLA, da bi uvedlo izredne razmere v Sloveniji.

Vinko Hafner iz starejše generacije je imel sprva glede odhoda pomisleke, vendar ga je potek kongresa prepričal, da ni druge rešitve. »Mladokomunisti« so v skrbi za kariere hoteli oditi že prej, kar naprej so nestrpno pritiskali na Kučana in Ribičiča: »Gremo, gremo, kaj nam bodo pa doma rekli?« Kučan in Ribičič sta vztrajala, da je treba izbrati pravi trenutek, da bi bilo opazno, za kaj se Slovenci zavzemajo. Delegacija je potem iz Centra Sava odšla v hotel Intercontinental, tam je sklicala tiskovno konferenco in novinarjem pojasnila svojo odločitev. Računala je tudi z možnostjo, da bi ji s policijo ali z vojsko preprečili odhod ali pripravili množični miting. Zgodilo se ni nič od tega in delegacija je v senci kongresne zmede mirno odpotovala iz Beograda.

Po slovenskem odhodu je Milošević predlagal, naj kongres nadaljuje delo in izvoli nov CK. To so zavrnili hrvaški delegati. Ivica Račan je v njihovem imenu predlagal, da kongres prekinejo, republiške organizacije pa skličejo sestanke in se dogovorijo, kako pripraviti nadaljevanje, ko bodo stvari za to dozorele. Milošević je pravilno ugotovil, da bi bilo s tem konec ZKJ. Tudi hrvaški delegati so kongres zapustili in nadaljevanja ni bilo.

Od treh stebrov, ki so držali skupaj Jugoslavijo – Josip Broz - Tito (vrhovni vojaški poveljnik, predsednik države in predsednik ZKJ), enotna ZKJ in JLA – je tako ostala le še JLA.