Gospodarji mišic

Strahospoštovanje je najboljši izraz za občutek, ki te spreletava, ko se usedeš nasproti Marka Strnada. Pogled na ramena, primerljiva z velikostjo avtomobilskega odbijača, in goro mišic, ki so jasno vidne tudi pod debelim puloverjem, v povezavi s popolnoma pobrito glavo sproži podzavestni samoobrambni refleks – tega človeka ni dobro izzivati.

Sogovornik se takšnega učinka svoje pojave na ljudi seveda zaveda. In nekako mu celo ugaja. Ob omembi njegove »veličine« se mu zasvetijo oči. »Ko sem bil otrok, sem bil vedno nekako težji od vrstnikov, v srednji šoli pa je to postalo neprijetno,« govori o razlogih, zakaj se je začel ukvarjati s fitnesom. »Sprva je bila motivacija zgolj v pridobitvi neke normalne teže in postave.« A to mu je odprlo vrata v nov svet. »Takrat sem spoznal danes žal že pokojnega bodibilderja Gregorja Komana. Ogromen je bil. In to me je navdušilo.« Želja po vedno večjem telesu se je začela stopnjevati. »Vse do jemanja nekaterih substanc, dovoljenih in nedovoljenih.«

Adonisov kompleks

Fitnes je ena najbolj priljubljenih oblik rekreacije med mladostniki, tistimi v poznih najstniških letih in med mladimi odraslimi. Ponuja idealen odgovor na težave s samopodobo, ki so v tem obdobju vse prej kot redke. Res je tudi, da mladi v tem starostnem obdobju tako rekoč nimajo druge možnosti. Fitnes je ena redkih rekreativnih športnih dejavnosti, ki so jim na voljo. Večina športov se pri tej starosti osredotoči na tekmovalne selekcije, možnosti za rekreativno vadbo so slabo dostopne.

Jure Cor je, ko je bil še najstnik, postal mladinski svetovni prvak v akrobatskem rock’n’rollu. Ko je ples opustil, je imelo pomanjkanje intenzivne telesne vadbe seveda posledice. »V dobrem letu sem z 72 prišel na več kot 100 kilogramov. Zato sem se odločil za fitnes.« Danes je osebni trener. Njegov osrednji moto pa kljub temu ostaja iskreno preprost. »Treniram zato, ker hočem, da sem na plaži videti dobro.«

Težko je razumeti, da kdo ni zadovoljen s postavo, ki mu jo 99 odstotkov drugih zavida. Toda pri obiskovalcih fitnesa je ta pojav precej izrazit.

A kljub temu s telesom ni popolnoma zadovoljen. »Ne poznam človeka, ki bi bil popolnoma zadovoljen s svojo postavo,« se brani. Težko je razumeti, da kdo ni zadovoljen s postavo, ki mu jo 99 odstotkov drugih zavida. A pri obiskovalcih fitnesa je ta pojav precej izrazit, večinoma sicer v razmeroma blagi obliki. Zanj obstaja celo izraz – bigoreksija ali megareksija –, nekakšno nasprotje anoreksije.

»Lahko bi rekel, da je ukvarjanje s fitnesom pri meni neke vrste odvisnost,« v zvezi s tem priznava Marko Strnad. »Nikoli doslej še nisem bil povsem zadovoljen z videzom svojega telesa. Kje vedno opaziš premalo ali preveč.«

Prav to je eden od dejavnikov, zaradi katerih neki delež obiskovalcev fitnesa začne posegati po prepovedanih substancah. Drugi je neučakanost. Hitrost napredka je eden glavnih dejavnikov, ki bolj izkušenemu opazovalcu povedo, kdaj kdo uporablja doping. Še izkušenejši znajo to razbrati celo iz oblike mišic.

Sproščeni črni trg

Rekreativni doping v Sloveniji dolga leta ni bil nezakonit. »Večina stvari, ki sem jih uporabljal, v Sloveniji takrat še ni bila prepovedana,« pravi Marko Strnad. Ker je bila ponudba pri nas kljub temu revna, je bilo treba substance kupovati drugje. »Ogromno smo hodili v Italijo, nekatere stvari pa smo naročali tudi iz Kitajske, Turčije ali Španije.« Ko je Italija uvedla stroge omejitve, se je zelo hitro razvil srbski trg. »Ko je bilo treba biti previden, kaj naročaš po pošti, smo začeli uporabljati poštne predale v Avstriji.«

Navsezadnje naj bi bil prav Slovenec med največjimi svetovnimi razpečevalci prepovedanih snovi v športu. Mihaela Karnerja je ameriški Urad za boj proti drogam (DEA) na podlagi posebnega predsedniškega ukaza uvrstil na seznam »narkobaronov«. Ob pomoči več sto spletnih strani in mreže sodelavcev v več deset državah naj bi bil od leta 2000 zaslužil nekaj deset milijonov evrov, večino operacij pa naj bi bil vodil s poštnim nabiralnikom v Celovcu. Leta 2012 je avstrijsko sodišče v zadnjem trenutku preprečilo njegovo izročitev ZDA. Karner je plačal varščino in pobegnil v Slovenijo, od koder, kot navaja DEA, še naprej vodi operacije. Obtožbe proti sebi označuje za ameriško propagando in se predstavlja kot trgovec z zdravili, ki kljubuje mafijskim monopolom velikih farmacevtskih družb.

Leta 2008 je bil v Sloveniji sprejet nov kazenski zakonik. Po novem so prepovedane substance v športu izenačene s prepovedanimi drogami. Policiji je največji zaseg do zdaj uspel leta 2010, ko je kriminalni združbi zasegla več kot 20 tisoč tablet in 20 litrov anaboličnih snovi ter skoraj štiri litre hormonov. Cariniki so leta 2009 na mejnem prehodu Dobovec v avtomobilu s slovensko registracijo našli 5600 ampul testosterona, leta 2013 pa na avtocestnem počivališču Barje v ukrajinskem kombiju več kot 15 tisoč tablet. A na samem črnem trgu se kljub temu ni zgodilo nič kaj drastičnega. Cene so seveda zrasle, prodajalci in uporabniki pa so se začeli nekoliko bolj skrivati. »Danes je črni trg za doping podoben črnemu trgu za marihuano. Saj je skrito, a dobiš jo tako rekoč na vsakem vogalu.« Pogosto oboje dobiš kar pri istem preprodajalcu. Pa tudi po pošti pride še kaj, zakrinkano kot nedolžna pošiljka. Razpečevalci naj bi bili na primer tablete naokoli med drugim pošiljali tudi v punčkah iz cunj.

Skoraj v vsakem centru za fitnes je kakšen obiskovalec ali zaposleni, ki ve, na koga se je treba obrniti. Če ne drugega, so uporabniki dopinga »hodeče reklame«. Poleg tega jim mišice dajejo lažno kredibilnost za dajanje nasvetov. »’Razbacanost’ še ne pomeni, da ta človek zadevo obvlada,« se izrazi Marko Strnad. »Že pravilno ukvarjanje s fitnesom je cela znanost. Kaj šele prepovedani del.«

Preskok v ilegalo

Velika večina rednih obiskovalcev fitnesa za pomoč pri vadbi in regeneraciji uporablja športno prehrano in prehranske dodatke. »Prehranska dopolnila so skoraj sestavni del ukvarjanja s fitnesom,« pravi Jure Cor. Zadnja leta predvsem spletne trgovine s športno prehrano rastejo kot gobe po dežju. Seznam preparatov, ki so na voljo, je izjemno dolg.

Preskok na prepovedane substance kljub temu ni preprost. »Kot bi iz srednje šole preskočil na doktorat.« A ravno zato, ker je velika večina obiskovalcev fitnesa že vajena v telo redno vnašati različna prehranska dopolnila, tudi v obliki tablet, preskok v glavi ni tako zahteven.

Podatke o uporabi dopinga v slovenskih centrih za fitnes je mogoče črpati le iz peščice diplomskih nalog. Raziskava, ki sta jo na vzorcu 225 naključno izbranih obiskovalcev desetih centrov za fitnes za diplomsko nalogo na fakulteti za šport leta 2009 opravila Blaž Jeklin in Gašper Ivančič, je na primer pokazala, da več kot dve tretjini sodelujočih uporabljata prehranska dopolnila, petina pa jih posega tudi po prepovedanih sredstvih. Rezultat je primerljiv z izsledki raziskav v drugih državah, v katerih je delež uporabnikov prepovedanih snovi v centrih za fitnes od 10- do 30-odstoten.

Velika večina uporabnikov dopinga vsaj na začetku uporablja peroralne anabolične steroide. Prehod na vbrizgavanje snovi v mišice z injekcijo je veliko težji, zanj pa se odločajo, da bi zmanjšali škodo na jetrih in ledvicah. Poleg tega narašča tudi zloraba različnih hormonov, pri katerih ni druge možnosti kot vbrizganje v mišico. »Ko sem si prvič vbrizgal hormon v mišico, sem najprej pol ure ležal na postelji s potnimi rokami,« priznava Marko Strnad. »Strah me je bilo.« A želja po večjem telesu je bila premočna. In jemanje več različnih prepovedanih snovi hkrati je postalo stalnica. »Leta 2006, ko sem se udeležil tekmovanja v bodibildingu, sem uporabljal vse, od rastnega hormona do poživil, kot so amfetamini.«

Skoraj v vsakem centru za fitnes je kakšen obiskovalec ali zaposleni, ki lahko kaj priskrbi. Če ne drugega, so uporabniki dopinga »hodeče reklame«.

Zaradi zlorabe inzulina so mu komaj rešili življenje. Po treningu se mu je vrednost krvnega sladkorja tako znižala, da se je nezavesten zgrudil v domači kuhinji. »Še dobro, da me je našla punca.« Kot da to ni bilo dovolj, je ob koncu tistega leta prišla še ena streznitev. Njegovemu mentorju in prijatelju Gregorju Komanu, ki ga je uvedel v svet bodibildinga in svet dopinga, je odpovedalo srce. Star je bil 29 let.

Davek na doping

Seznam negativnih stranski učinkov jemanja prepovedanih snovi v športu je dolg. Najpogosteje zlorabljani anabolični steroidi lahko med drugim povzročijo srčno-žilne zaplete, težave z jetri in reproduktivnimi organi, pojav ženskih lastnosti (npr. rast dojk) pri moških in moških lastnosti (npr. poraščenost) pri ženskah. »Težava pri jemanju teh snovi je, da gre po navadi za zelo velike odmerke, tudi več desetkrat večje od priporočene terapevtske koncentracije,« pravi dr. Joško Osredkar s Kliničnega inštituta za klinično kemijo in biokemijo v Univerzitetnem kliničnem centru. Zdravnik anabolične steroide predpiše zelo redko, recimo za obnovitev mišične mase po dolgotrajnem ležanju ali pri motnjah v delovanju hormonskega sistema. »Drugih indikacij skorajda ni. Vse drugo je zloraba. Zlorabe steroidov je veliko več kot medicinsko upravičenega jemanja.«

Prave slike o zdravstvenih posledicah zlorabe prepovedanih snovi v športu nimamo. »Nekaj primerov smo zaznali, a večina tistih, ki to počno, tega ne bo priznala zdravniku. Prav tako menim, da ti ljudje izjemno redko pridejo k zdravniku, razen takrat, ko so zapleti že zelo resni.«

Drugače je le, če so še mladoletni in jih k zdravniku pripeljejo starši. »Pred časom smo na oddelek sprejeli fanta, za katerega smo najprej mislili, da ima kakšen tumor, ker so bili njegovi hormonski izvidi postavljeni povsem na glavo. Izkazalo pa se je, da je užival steroide,« se spominja dr. Nataša Bratina, endokrinologinja z ljubljanske Pediatrične klinike. »Lani spomladi smo obravnavali mladega fanta, ki si je vbrizgal testosteron, nato pa v paniki zaradi bolečin po intenzivnem treningu poiskal zdravniško pomoč.« Primeri rabe dopinga pri mladoletnikih, s katerimi imajo opravka, so za zdaj še zelo redki, recimo primer na leto, poudarja Bratinova. »A menim, da odkrijemo samo vrh ledene gore.«

Pri nevarnosti steroidov ne gre zgolj za nevarnost za zdravje posameznika. Nenaravno povečana koncentracija moških spolnih hormonov v telesu naredi človeka nasilnega in zlahka razdražljivega. Marsikdo si mora pomagati z marihuano, da ga pomiri in da sploh lahko normalno deluje. Težava se pojavi, ker najbolj mišičasti člani družbe denar pogosto služijo z varovanjem v nočnih klubih. Tudi Marko Strnad je bil med njimi. »Rekel bi, da 80 odstotkov znanih ljubljanskih varnostnikov po diskotekah jemlje prepovedane substance.« Človek, odgovoren za obvladovanje pijanih mladostnikov, pa mora imeti zelo mirne živce. Sicer so tragični dogodki neizbežni.

Nikoli ne reci nikoli

Jure Cor dopinga ne uporablja. »Bojim se igel, poleg tega pa me je vedno zanimalo, kje so meje, kaj lahko naredim zgolj s trudom.« Ne trdi pa, da je bil vedno stoodstotno »čist«. »Verjetno smo včasih vsi jemali kaj, česar ne bi smeli. Efedrin je bil na primer pred leti dovoljen, vsi so ga svetovali, danes pa je prepovedan. Težko je torej reči, da je kdo od nas stoodstotno čist po standardih, ki veljajo danes. Vsak, ki se s fitnesom ukvarja že dalj časa, je gotovo pojedel kaj, kar je bilo včasih dovoljeno, danes pa ni več.«

Prav tako se lahko zgodi, da so v sicer legalne preparate primešane prepovedane učinkovine. „Ocenjuje se, da je 15 do 30 odstotkov preparatov na trgu kontaminiranih,“ pravi Joško Osredkar. Obstaja pa tudi druga skrajnost. „Na sodiščih smo imeli nekaj primerov, ko so bili zaseženi preparati s prepovedanimi snovmi v športu, pa je nato laboratorijska analiza pokazala, da sploh ne vsebujejo oglaševanih spornih učinkovin.“

Rekreativni doping v Sloveniji dolga leta ni bil nezakonit. Šele leta 2008 so bile prepovedane substance v športu izenačene s prepovedanimi drogami.

Jure Cor si glede rabe prepovedanih snovi v prihodnje vrata pušča priprta. »Ne trdim, da nikoli ne bom poskusil še česa. Mogoče takrat, ko bom starejši in bom teže opravljal nekatere vaje.« Uporabe dopinga tudi zato kategorično ne obsoja. »Če to kdo počne iz upravičenega razloga, pa naj bo mladoleten ali ne, potem s tem nimam težav. Je pa takih zelo malo. Večinoma gre zgolj za željo po čim hitrejšem napredku.«

Bodibilderje razume in jih tudi zelo prepričljivo vzame v bran. »So pač ekstrem. Meni se ne zdi normalno, da bi šel plezat na osemtisočaka ali pa se vozil s 300 kilometri na uro po cesti. Če si za to, kar rad počneš, pripravljen tvegati vse, potem tako pač je.«

Abstinenca

Čeprav je odvisnost od prepovedanih snovi v športu zgolj psihološka, pa za abstinenčno krizo to ne velja. »Ko sem jemanje teh stvari opustil, sem imel pol leta težave s spanjem in z bitjem srca. Slabo sem se počutil, bil sem zaspan, brez energije, brez volje,« razlaga Marko Strnad. In pa jasno – izgubil je nekaj mišične mase. Ker je več let delal kot varnostnik po ljubljanskih diskotekah, ga pozna veliko ljudi. »Ko sem nehal jemati prepovedane substance, sem izgubil kakih 15 do 20 kilogramov in vsi so me spraševali, češ kaj pa je s tabo. Jaz pa sem še vedno treniral na polno. In to me je psihično zelo obremenjevalo.« Ogromno ljudi, pravi, zaradi tega nadaljuje. »Jaz pač nisem.« In danes, nekaj let po tem, ko ima v najemu manjši center za fitnes in dela kot osebni trener, je s svojim telesom bolj zadovoljen. »’Naravna’ oblika mišic mi je ljubša.« A kot rečeno, še vedno ni povsem zadovoljen.