Znova o simbolih

Državni zbor je na pobudo SDS že tretjič obravnaval predlog sprememb in dopolnitev zakona o grbu, zastavi in himni ter o slovenski narodni zastavi. Po besedah predlagateljev je temeljno vprašanje, ali »smo družba evropskih vrednot in zavedanja pomena lastne države in njenih simbolov ali pa še vedno raje poveličujemo pretekle totalitarne simbole«. Predlog je bil s 54 glasovi proti zavrnjen. Se več kot polovica državnega zbora ne zaveda pomena lastne države? So vprašljiva merila, po katerih predlagatelji zakona merijo domoljubje?

Predlagatelji so recimo želeli, da bi državna himna postala celotna Zdravljica, ne le njena sedma kitica. Po mnenju stranke SDS je to neustavno, saj ustava kot himno določa Zdravljico – torej pesem v celoti. A vlada je opozorila, da je treba ustavo razlagati z ustavnimi običaji – in med te sodi tudi, da je slovenska državna himna sedma kitica Zdravljice.

V stranki SDS so poleg tega želeli doseči, da bi bila na ljubljanskem gradu vedno izobešena slovenska zastava. Vendar 14. člen veljavnega zakona jasno določa, da je zastava lahko izobešena za označevanje poslopij, v katerih so sedeži ministrstev ali drugih državnih organov in organov lokalne skupnosti. Kot je poudarilo več poslancev državnega zbora, so na ljubljanskem gradu ta določila upoštevana – od kod torej potreba po drugačni obravnavi objektov ljubljanske občine?

Predlog je (znova) vključeval tudi prepoved javnega izražanja idej prek totalitarnih simbolov ali z njimi in visoke denarne kazni za kršenje določb. Soglasja o definiciji totalitarnih simbolov ni, zato bi bilo kaznovanje nemogoče. Evropsko sodišče za človekove pravice je recimo v primeru Vajnai proti Madžarski leta 2008 razsodilo, da je nošenje rdeče zvezde – ta predlagatelje zakona še posebej moti – pravica, ki izhaja iz svobode izražanja.

Ali kot je v Mladini pred časom zapisal Jože Vogrinc: »Simboli niso totalitarni. Totalitarni so tisti, ki v imenu svoje resnice odrekajo drugim pravico do njihove resnice.«