Radikalec? Prej realist.

Ključno mesto v novi grški vladi je pripadlo 53-letnemu doktorju ekonomije Janisu Varufakisu. Kot finančni minister bo namreč vodil zahtevna pogajanja z mednarodnimi kreditodajalci o novih pogojih odplačila visokega grškega dolga. Varufakis slovi kot neusmiljen kritik evropskih političnih elit ter njihovega spopadanja s finančno in gospodarsko krizo, zato ni presenetljivo, da se je odločil za vstop v politiko.

»Če ti voditelj politične stranke, ki je tik pred tem, da zmaga na volitvah, ponudi priložnost uresničiti takšno ekonomsko politiko, ki jo zagovarjaš že leta, je strahopetno, če ga zavrneš,« je pred volitvami pojasnil odločitev za kandidaturo na listi Sirize. Varčevalne ukrepe, ki jih je Grčiji v zameno za finančno pomoč vsilila trojka, to je evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad, Varufakis primerja z metodami mučenja zapornikov, ki jih uporabljajo CIA in ameriški obveščevalci. »Problem je, da finančna pomoč Grčiji v resnici ni bila pomoč, temveč je bila začarani krog, dolžniško-deflacijska past, ki je uničila našo socialno ekonomijo.« Po objavi novice, da prevzema mesto finančnega ministra, je dejal, da pogajanja o novih pogojih odplačila 240 milijard evrov vrednega programa pomoči Grčiji že potekajo, a da se o tem ne namerava pogajati s trojko, s čimer je dal vedeti, da trojka zanj ni legitimna sogovornica. Že od začetka krize ne skopari z ostrimi izjavami na račun evra in zgrešene ekonomske politike EU. Tako je, na primer, leta 2013 v intervjuju za Dnevnikovo prilogo Objektiv evro primerjal z rečnim čolnom, ki je sicer prelep in bleščeč in ki takrat, ko je morje mirno, pluje veličastno, a se že ob prvi nevihti se potopi, ker ni bil narejen za morska neurja. Za evropski fiskalni pakt pa je v istem intervjuju dejal, da bo šel v zgodovino kot »najbolj idiotski dokument«, kajti »nemogoče je z zakoni preprečiti proračunske primanjkljaje«. Prepričan je, da fiskalni pakt recesijo le še povečuje. »Podobno kot maastrichtska pogodba bo tudi fiskalni pakt kršen. Ko se bo Nemčija znašla v recesiji in bo prisiljena v proračunski primanjkljaj, ga bo imela, ne glede na to, kaj je zapisano v fiskalnem paktu.«

V Atenah rojeni Varufakis je ekonomijo predaval na univerzah v Angliji, Avstraliji in ZDA.

S pronicljivimi zapisi na svojem ekonomskem blogu in tviterju si je pridobil armado občudovalcev in sledilcev. Ko so mu te dni svetovali, naj se kot minister odpove objavljanju komentarjev na družabnih omrežjih, je odvrnil, da se ne bo pustil utišati. »Čas je, da se utihne in preide na delo. Tako mi pravijo. Moj načrt je, da se tem nasvetom uprem. Nadaljeval bom s pisanjem na svojem blogu, pa čeprav bi se to lahko razumelo kot neodgovorno ravnanje za finančnega ministra. Pisal bom redkeje, vendar upam, da bom to nadomestil s sočnejšimi pogledi, komentarji in vpogledom v stanje stvari,« je zapisal na svojem blogu.

Toda čeprav je Varufakis idealističen, ni nerazumen. Zaveda se, da izstop Grčije iz evroobmočja ni opcija, saj bi morebitna vrnitev k drahmi in njena devalvacija razvrednotili prihranke grškega prebivalstva in še podražili kredite, se pravi, da bi s tem dejanjem grško prebivalstvo pahnili v še hujšo revščino. Že pred volitvami je bil jasen: »Grčija sama od sebe ne bo izstopila iz evroobmočja in EU, morali nas bodo vreči ven, če se nas bodo hoteli znebiti.« Zaveda se, da v Bruslju, Frankfurtu in Berlinu ne bodo privolili v odpis celotnega grškega dolga, saj bi to povzročilo moralni hazard – če bi ustregli Grkom, bi enako ugodno obravnavo terjali tudi Irci, pa Španci in nato vsi ostali. Verjetneje je, da bo »odpis« izveden v obliki dodatnega podaljšanja rokov odplačila posojil in morda tudi v obliki še nekoliko ugodnejše obrestne mere. Pri tem gre grški vladi v prid, da so njeni največji upniki EU, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad. »Vlada bo zasebne kreditorje pustila pri miru. Ne nazadnje imajo ti v rokah manj kot 20 odstotkov grškega dolga. Nobenega smisla nima odpirati fronte z njimi. To, da je pretežni del dolga v rokah javnega sektorja, pomeni, da ga lahko, če bo seveda politična volja, prestrukturiramo že v enem popoldnevu,« je razmišljal pred volitvami.

V Atenah rojeni Varufakis je že pri sedemnajstih letih, takrat, ko je v Grčiji vladala vojaška diktatura, odšel študirat v tujino, kjer je ostal večino svoje akademske kariere. Predaval je na univerzah v Angliji, Avstraliji in ZDA, še danes pa ima dvojno – grško in avstralsko – državljanstvo. V Grčijo se je vrnil leta 2000, kruh pa si je služil kot predavatelj ekonomije na atenski univerzi. V politiko se je prvič odpravil že pred krizo, od januarja 2004 do decembra 2006 je bil namreč ekonomski svetovalec takratnega predsednika grške vlade Georga Papandreuja, vendar na to obdobje kariere ni ponosen, pravi, da je funkcijo prevzel »po neumnosti«. Bolj ponosen je, da je od marca 2012 ekonomski svetovalec ameriške korporacije Valve, svetovno znanega proizvajalca videoiger. Teorija iger je njegova velika strast, o tem je napisal tudi dve knjigi. Sicer pa je napisal tudi več ekonomskih knjig, najbolj znana je knjiga o globalni finančni krizi Globalni minotaver, ki je izšla leta 2011 in je zaradi priljubljenosti dve leti pozneje doživela ponatis.

Pametni desničarji se zavedajo, da je kriza kot Titanik – voda bo prej ali slej zalila tudi kabine prvega razreda, pravi Varufakis.

Sam zase pravi, da je »naključni« ekonomist, saj se mu je ta veda po prihodu v Anglijo, ki ji je takrat vladala ’železna’ Margaret Thatcher, tako zelo priskutila, da se je prepisal na študij matematike, iz ekonomije pa je doktoriral šele precej pozneje. Novembra leta 2010 je skupaj s Stuartom Hollandom, ekonomistom in nekdanjim poslancem britanske laburistične stranke, objavil Skromni predlog za rešitev krize evroobmočja, v katerem sta zapisala, da Evropa potrebuje resen, na investicijah temelječ program okrevanja po vzoru povojnega New Deala, in tudi, da potrebujemo evropski solidarnostni sklad, ki bi »zagotavljal zadovoljitev osnovnih človeških potreb, ustvarjal otipljivo solidarnost, lajšal posledice recesije ter preprečil neonacistom, da se povzpnejo na oblast« – kot je pojasnil v Objektivu. V istem intervjuju je tudi dejal, da se pametni desničarji zavedajo, da je kriza kot Titanik – voda bo prej ali slej zalila tudi kabine prvega razreda. »Z inteligentnimi desničarji je mogoče doseči programsko zavezništvo o tem, kaj je treba narediti, da se ta plaz človeškega trpljenja ustavi. Največji in najtežji problem so v resnici evrokrati. Oni so zadnje utrdbe Sovjetske zveze. Sledijo liniji partije in jih ne zanimajo vrednote, ki jim sledijo. Aparatčiki. So to, kar je opisala Hannah Arendt. Popolnoma odporni in slepi za kakršnekoli racionalne argumente. Njihov razmislek lahko spremeni le množični pritisk in morda vpliv inteligentne desničarske buržoazije.« Prepričan je, da brutalno zategovanju pasu ne bo prineslo odrešitve evropskemu gospodarstvu. Na vprašanje, ali je možno, da bi Grčija začela rasti po vzoru Latvije, če bi prišlo do dovolj velikega padca življenjskega standarda, je odgovoril z znanim rekom, da se tudi mrtva mačka, če jo vržeš ob tla, nekoliko odbije od tal. »To so meje rasti, ki jo bomo dosegli.« Nato pa je dodal: »Latvija je katastrofa. Državo so uničili. Povzdigovanje Latvije za zgled je antihumanistično. Velik del Latvijcev je zapustil državo, sedanja gospodarska rast pa temelji na poslih, skozi katere se pere denar ruske oligarhije.« Ta izjava je še zlasti zanimiva, ker tudi slovenski desničarji, recimo nekdanji predsednik vlade Janez Janša, Latvijo radi dajejo za zgled. Varufakis je goreč nasprotnik varčevanja in komercializacije na področju javnih storitev. »Nočem učinkovitega šolstva in zdravstva. Nočem, da se na teh področjih zasleduje učinkovitost kot maksimizacijo opravljenega dela na človeka. Na tem področjih želim nizko delovno produktivnost. Želim, da se otroci učijo v skupinah, kjer en učitelj skrbi za štiri učence. Ko buržoazija pošilja svoje otroke na Cambridge, so jim tam na voljo osebne konzultacije s profesorji. Če to pričakuje buržoazni razred za svoje potomstvo, potem bi bilo prav, da bi to zagotovili vsem otrokom v naših družbah.«

Bolj naklonjeni analitiki ga opisujejo kot mešanico Johna Maynarda Keynesa in Karla Marxa, manj naklonjeni pa kot radikalnega levičarja in pop zvezdnika ekonomije, ki rad provocira. A kako ne bi bil radikalen in provokativen, ko pa so drakonski varčevalni ukrepi, predpisani s strani tako imenovane trojke in izvedeni s strani dosedanjih, Bruslju servilnih grških vlad njegovo domovino osiromašili in zasužnjili? Grški BDP je v obdobju krize upadel za 25 odstotkov, brez dela je dobra četrtina prebivalstva, velik del prebivalstva nima dostopa do osnovnih dobrin in storitev, kot so en topel obrok na dan, stanovanje, ogrevanje, zdravstvo. Grčija ima od vseh članic EU najvišjo stopnjo revščine med otroki. V Sloveniji je leta 2012 v revščini živelo 13,4 odstotka vseh otrok, v Grčiji pa kar 40 odstotkov!

Mediji so popolnoma pomešali pojme, kaj je radikalno. Radikalno ni, če želiš zmanjšati revščino, ustaviti oligarhe, ki desetletja izčrpavajo državo in državi omogočiti gospodarski zagon z javnimi investicijami. Radikalno je, če iz udobnega fotelja opazuješ humanitarno katastrofo, če dopuščaš, da se milijardni stroški reševanja bančnega sektorja prevalijo na najšibkejše davkoplačevalce, če toleriraš, da se nekoč suverena država spremeni v okupirano območje – in ne storiš ničesar. Varufakis bi lahko živel lagodno življenje univerzitetnega profesorja: predaval, potoval, pisal blog, za svetovne medije komentiral dogajanje in objavljal strokovno literaturo. A se je namesto tega odpravil v politiko, na fronto, ker čuti dolžnost, da v ta svet doda humanizem. Je to res preveč radikalno?