»Škandal« grških volitev

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

30. 1. 2015  |  Mladina 5  |  Komentar

Pa se je končno zgodilo, da je pri sodobnem obredu, ki se mu reče »svobodne demokratične volitve«, zmagala leva stranka, katere vodilno geslo je mogoče strniti v boj proti korupciji, ekonomskim diktatom iz tujine, utaji davkov, politiki prekarizacije itd. Stranka ima v imenu (Koalicija radikalne levice) pridevnik »radikalen«, ki je zelo zgodaj postal kamen spotike za zahodne politike, ekonomske analitike in medije. Vendar ga ti sistematično uporabljajo v slabšalnem pomenu, saj lahko le na tem gradijo antipropagando. Pri vsem skupaj gre potemtakem za sistematično zlorabo izraza »radikalen«, ki sedaj označuje toliko kot »ekstremen« oziroma »skrajen« (pri nas je na to nezanemarljivo podrobnost med drugim opozoril Goran Lukič).

Toda »radikalna« v tem slabšalnem pomenu je grška neonacistična stranka Zlata zora, ki zahteva prisilno deportacijo priseljencev in gradnjo zbirališč za begunce, sumljivo spominjajočih na koncentracijska taborišča. »Radikalna« je politika Izraela do Palestincev, na podlagi katere pred očmi mednarodne skupnosti izvaja genocid. »Radikalni« so islamski skrajneži, ki poskušajo vsiliti svojo ultraortodoksno razlago Korana, da bi laže legitimirali poboje »nevernikov« (ne samo zahodnjakov, ampak tudi drugih muslimanov). In, last but not least, je (še vedno v slabšalnem pomenu) »radikalna« ekonomska doktrina, ki jo evropskim državam vsiljuje mednarodno finančno zavezništvo Združenih držav Amerike, Evropske unije in finančnih ustanov, kakršna je Mednarodni denarni sklad. Skratka, slabšalna raba pridevnika radikalen pritiče bolj ali manj odkritim fašistom, verskim fundamentalistom in neoliberalcem.

Levica je radikalna na popolnoma drugi ravni od te reakcionarne druščine. Seveda bi bilo več kot zaželeno, če bi v Evropi in drugod po svetu začele oblast prevzemati politično radikalne levičarske stranke – toda da bi si zares zaslužile to oznako, bi si morale v političnem programu prizadevati za odpravo kapitalističnega produkcijskega sistema, če ostanemo pri najočitnejšem primeru. Vsekakor pa je ob izidu grških volitev mogoče zaznati, da je mednarodne finančne elite pograbila panika že zaradi veliko zmernejšega radikalizma in da bodo v tem stanju pripravljene na marsikatero zaostritev boja za ohranitev popolne podreditve političnega odločanja interesom kapitala ter njegovih družbenih in političnih elit – na kratko, za ohranitev »finančne oligarhije« in sistemske korupcije, dveh temeljnih sestavin družbene ureditve, v kateri živimo. Panika v Bruslju in v mednarodnih finančnih ustanovah je seveda upravičena, saj imajo stranke, kot je Siriza, dvojno funkcijo, ki resno ogroža samodrštvo in nasilnost neoliberalizma.

Panika v Bruslju je seveda upravičena, saj imajo stranke, kot je Siriza, dvojno funkcijo, ki resno ogroža samodrštvo in nasilnost neoliberalizma.

Najprej gre za to, da leve stranke, ki so se v času krize pojavile na prizorišču, nasproti veljavnim politično-ekonomskim strategijam, namenjenim reprodukciji neoliberalnih razmer, postavljajo politiko, ki si prizadeva prekiniti sklenjeni krog izkoriščanja prebivalstva in nedotakljivosti finančnih oligarhij. Grčija je sedaj, ko je zmagala Siriza, dejansko še bolj ranljiva, kot je bila pred volitvami. Sedaj bo mednarodno finančno zavezništvo šele zares začelo ofenzivo in se angažiralo v sabotiranju njenih političnih prizadevanj. Zato je zanjo in za celotno Evropo več kot življenjskega pomena, da ne bo ostalo zgolj pri tej zmagi, ampak bodo sledile nove, najprej v državah v krizi in potem po možnosti še drugod. Kako realistično je takšno pričakovanje, lahko vsak presodi sam – vendar noben pesimizem ne more rabiti kot izgovor, da ne agitiramo za vseevropsko krepitev in organizacijo levice. Neoliberalizem deluje globalno in zmaga Sirize bo nemudoma izbrisana z obličja zgodovine, če se bodo evropski levičarji zgolj naslajali nad to enkratno zmago. V tem trenutku ima ta konkretna zmaga seveda moralni pomen, vendar je nepomembna, če drugod ne bomo začeli dejavno sodelovati v tem političnem boju in ne bomo sistematično opustili udobne (vendar bistveno reakcionarne) pozicije kantovskega »nevtralnega opazovalca«. To, da občutimo navdušenje ob zmagi neke levičarske stranke, je brez vrednosti. Potrebno je dejavno sabotiranje vsakega servilnega privzemanja vsiljenih ekonomskih strategij na domačem terenu. Zato je toliko sporneje, da na slovenskih volitvah vedno zmaga ali ekonomsko politiko izvaja najbolj anemični kandidat oziroma politično najbolj razvodenela stranka: Pahor, Janša, Bratuškova, Cerar ... združenje servilnežev.

Druga funkcija strank, kakršna je Siriza, je v tem, da izvajajo nekaj, čemur bi lahko provizorično rekli mentalna prevzgoja. Gre za to, da se verovanju v neizogibno, tako rekoč metafizično nujnost neoliberalnih strategij napravi konec. To verovanje ni omejeno samo na tiste, ki so na oblasti, recimo na Stranko Mira Cerarja in druge parlamentarne stranke (izjema je seveda Združena levica). Spornost in učinkovitost neoliberalizma je v tem, da mu je uspelo strahove pred mednarodnimi finančnimi ustanovami, finančnimi abstrakcijami in drugimi umotvori neoliberalnega uma tako korenito družbeno implementirati, da lahko danes povsem upravičeno sklenemo, da je vsak izmed nas nezavedni neoliberalec. Vsak izmed nas verjame v muhasto nevidno roko trga, ki se bo uobličila pred nami in nam primazala klofuto, če ne bomo poslušni. Zatorej: privatizirajmo! Privatizirajmo! Oziroma: prostovoljno se odpovejmo politično sicer tako fetišizirani samostojnosti. Neoliberalizem je postal del našega mentalnega aparata, pred njim se ni mogoče umakniti v zasebno sfero svojih misli. Meja med ekonomsko, družbenopolitično in subjektivno stvarnostjo je zabrisana. Pri tem sicer lahko vzamemo kot vodilo enega izmed najtemeljnejših Marxovih in Freudovih uvidov: mentalni aparat ni nikoli popolnoma izvzet iz družbene stvarnosti, tako kot subjektivni dejavnik ni nikoli povsem odstranjen iz ekonomskih in političnih mehanizmov. Zato je servilnost političnih elit več kot zgolj pragmatične narave. Miro Cerar je dejansko model neoliberalnega političnega subjekta – in ni edini, obstajajo armade Cerarjev, ki bodo hiteli utemeljevati, da je treba držati dane obljube, privatizirati in poplačati dolgove. Seveda bi hitro lahko sklenili, da so to besede, ki jih vztrajno ponavlja Angela Merkel – a v resnici niso njene besede, to so besede sistema.

Neposredna posledica prej omenjenega freudovsko-marksističnega uvida je, povedano v nekoliko bolj marksističnem jeziku, da razredni boj ne preči le celotne družbene stvarnosti, ampak tudi in predvsem subjektivno stvarnost. In tukaj je vzgojna funkcija radikalnih levih strank ključna. S tem ko demistificirajo neoliberalna verovanja in strahove, s katerimi vladajoči razred terorizira družbo, prispevajo k oblikovanju novega političnega subjekta in sočasno prestrukturirajo politični prostor. Stranke, kot je Siriza, se vsekakor zavedajo, da je potrebna sistematična strategija, ki bo mobilizirala nezadovoljstvo »ponižanih in izkoriščanih« množic, ki jih neoliberalne varčevalne doktrine potiskajo v vedno večjo bedo. Da o krčenju demokratičnih standardov niti ne govorimo.

Za neoliberalne opazovalce je bilo najbolj šokantno na tokratnih grških volitvah, da je dejansko obstajala minimalna alternativa – minimalna, ker Siriza ni nastopila s programom implementacije nove gospodarske ureditve, ampak z alternativnim programom reševanja gospodarske in politične krize. Šokantno je bilo, da so volivci dejansko izbirali (če pustimo ob strani fašizem Zlate zore in nacionalistični populizem Neodvisnih Grkov) med trdo linijo neoliberalizma in socialdemokracijo v klasičnem pomenu besede. To, da celo številni levičarji radi mešajo slabšalni in politični pomen pridevnika »radikalno«, priča, da smo na levici očitno že zdavnaj ne samo obupali nad socialdemokracijo, ampak celo pozabili, kaj naj bi socialdemokracija bila: demokratična socialistična političnoekonomska alternativa liberalizmu in neoliberalizmu. Seveda, danes moramo bolj ali manj živeti s socialdemokracijo, ki je sopomenka za neoliberalizem s človeškim obrazom, ali bolje, za politiko servilnih strahopetnežev, ki so zgolj pajaci v rokah neoliberalnih hardlinerjev.

Kdorkoli samo pomisli, da bi demokratično pravico do odločanja vzel resno, je vnaprej diskreditiran kot skrajnež.

Da je volilno telo dejansko izbralo alternativo, kljub vsem poskusom zastraševanja in eksplicitnih groženj, ki so do grških volivcev prihajale iz tujine in iz domačih političnih krogov, priča, da so Grki tako rekoč kršili celoten sveženj nenapisanih političnih pravil, ki prikrito določajo evro-ameriški tip demokracije in ki iz naših sistemov dejansko delajo psevdodemokracije. Kot je Slavoj Žižek že večkrat pripomnil, se ta nenapisana pravila stekajo v eno ključno doktrino: svoboda izbire mora ostati navidezna, nikakor ne sme biti realna. Tako recimo že nekaj desetletij lahko izbiramo med strankami, ki se pravzaprav razlikujejo samo po barvi logotipov in mogoče po kakšnem vsebinskem stališču, najpogosteje glede pravic spolnih, političnih, verskih in drugih manjšin. Nikakor pa nimamo niti najmanjše možnosti niti najmanjše pravice izbirati splošnega političnoekonomskega okvira, ki naddoloča naše družbeno in subjektivno življenje. Kdorkoli samo pomisli, da bi demokratično pravico do odločanja vzel resno, je vnaprej diskreditiran kot skrajnež – četudi so resnični skrajneži tisti, ki bolj ali manj odkrito narekujejo ekonomski konsenz.

Grške volitve so – in to nikakor ni pretiravanje ali fetišiziranje – vsaj na tej točki vzele volilni obred resno. V evropskih državah marsikdo tarna, da se nima smisla udeležiti volitev, ker v zadnji instanci vedno izvolimo isto, v Grčiji pa so se volitve vsaj za trenutek iz praznega obreda spremenile v politično investiran dogodek, ki je po Evropi poslal pomembno sporočilo. Sporočilo teh volitev ni nič neznanega, temveč zgolj ponovno opozarja na nujnost organizacije levice, nujnost sistematičnega in organiziranega boja proti ekonomskemu verovanju in nasilju, ki nam ga vsem vsiljujejo neoliberalne doktrine in njihove kolaborantske politične elite.

V nekem smislu bi lahko sklenili, da Grki pravzaprav niso storili nič posebnega, zgolj resno so vzeli pomen in funkcijo volitev v demokratični ureditvi. A seveda je težava v tem, da neoliberalizem in njegov politični aparat v bistvu ne verjameta v demokracijo, četudi je imata vseskozi polna usta. Za vsakega iskrenega neoliberalca je demokracija zgolj uradno ime za sistematizirano varanje množic. Stranke, kot je Siriza, morajo zato napraviti najmanj dvoje. Najprej morajo odsekati roko, s katero prevladujoče politične in ekonomske elite stiskajo figo v žepu, ko gre za pojmovanje demokracije nasploh. A ta korak ni dovolj – v naslednjem morajo s kirurško natančnostjo ločiti politiko od interesov kapitala in odstraniti ta ideološki tumor, s katerim moramo že več kot predolgo živeti. Da bi to dvoje postalo politična stvarnost, mora levica ne samo osvojiti nacionalne parlamente, ampak si tudi in predvsem prilastiti evropski projekt. Še bolj kot lokalne leve vlade nemara potrebujemo levo vizijo Evropske unije.