Ihta: Priprta vrata

Strinjam se z mnenjem Maje Novak, ki je v članku Priprta vrata pisala o morebitnih posledicah postopnih odrekanj delavcev, ki zaradi ohranjanja delovnih mest lepo tiho sprejmejo vse, kar jim država v imenu varčevanja vzame (četudi so s tem pogosto kršene človekove pravice). Taka »priprta vrata« so se že zgodila in dogajala, zato so današnji delavci bolj brezpravna raja kot tisti izpred sto let.

Zaskrbel pa me je njen zapis o učiteljicah (ne učiteljih). Pisateljica Maja Novak med svojim šolanjem namreč ni srečala več kot eno mogoče dve inteligentni učiteljici. Med vrsticami tudi dvomi »o pameti ter profesionalni poklicanosti zaposlenih v šolstvu in javni upravi«.

Zapisana izjava vzbuja posmeh in strinjanje vseh, ki sem jim je šola zamerila. Zapisano bi šlo tudi mimo mene, če bi ne bila prepričana, da je enakega mnenja kot Maja Novak tudi ministrica Setnikarjeva in vsa elita, ki živi od našega prenapihnjenega šolskega sistema.

Ministrica misli točno to: Učitelji bodo tiho sprejeli njen predlog varčevanja – ker so pač butasti.

Učitelji so res ena posebna kasta znotraj javnih služb. Ni ga človeka, ki ne bi dal skozi obvezne osemletke (devetletke). Zato vsi poznamo učitelje, vsi vemo, kaj se v šolah dela in kako bi se moralo delati, pa se ne. In ni ga, ki kljub odličnim ocenam ne bi imel tudi slabih izkušenj z učitelji. Naj je učitelj še tako profesionalen, naj svoj poklic opravlja resnično dobro, vedno se bo med 30 učenci našel kdo, ki mu ni všeč bodisi učitelj sam bodisi njegov način poučevanja. Poklic učitelja je res tak, da ga v živo spremljamo vsi od vrtca naprej, saj smo v šolah preživeli cele dopoldneve in od blizu spremljali delo učiteljev. In zdaj mislimo, da vemo vse o delu učiteljev in o njih samih. Vsak Slovenec je med svojim šolanjem spremljal delovni dan ok. petdesetih različnih učiteljev, to pa je že skoraj vzorec za kakšno raziskovalno nalogo (na osnovnošolski ravni), iz katere lahko izvedemo preproste trditve.

Zanima me, kako bi se v tej »raziskovalni nalogi« izkazale druge skupine ljudi v javnih službah. Kako bi se odrezali zdravniki, novinarji, visokošolski profesorji, če bi otroci z njimi preživeli vsak dan pol dneva 12 let zapovrstjo in to v času, ko so najbolj kritični do odraslih?

Profesor Maks Tušek na fakulteti za šport je menda rekel, da je 30 % učiteljev pridnih, takih, ki ne razmišljajo s svojo glavo in se kot pijanec plota držijo učnega načrta, 30 % je ustvarjalnih in dobrih, 30 % pa takih, ki se otrokom ne bi smeli približati. Ali obstaja tako razmerje (pridnost, ustvarjalnost in popolna nezmožnost) v vseh poklicih?

Kar se učiteljev tiče, menim, da so ustvarjalni in dobri učitelji hkrati tudi pridni in upogljivi.

Torej je večina učiteljev na Slovenskem pridna in upogljiva.

A naj se vrnem k posploševanju Maje Novak. Tudi moje izkušnje iz osnovne šole (ne pa iz srednje) so slabe, spomini neprijetni, boleči, a nikoli nisem razmišljala, da je za to kriva inteligenca posameznih učiteljev. Še več, zdi se mi, da so več slabega povzročili inteligentni, a zlobni, čustveno frustrirani učitelji. Učitelji, ki so morebiti bili izvrstno strokovno podkovani, a mi znanja niso znali predati, ker so bili brez pedagoškega erosa.

Žal mi je, da je tako, a z Majo Novak se na neki način celo strinjam. Učitelji (ne samo učiteljice) smo butasti, ker požremo vse, kar si izmislijo teoretiki, ki dela v šoli ne poznajo. Butasti smo, ker smo ministrici hvaležni za svoje službice. Butasti smo, ker iz leta v leto uslužno izpolnjujemo vsa neumna navodila ministrstva, butasti smo, ker »vsem svétim tam zgoraj« dovolimo, da nas imajo za butaste. Najbolj pa smo butasti, ker smo ubogljivi in upogljivi.