Nič več agresivnega zategovanja pasu?

Evropska komisija se je odločila, da nekoliko popusti pri strogih proračunskih pravilih. So bruseljski politiki po šestih letih krize končno dojeli, da agresivno varčevanje ni zdravilo, ampak strup, ki Evropi ne bo prinesel gospodarske rasti in odpravil brezposelnosti? Zdi se že tako. A hudič je v podrobnostih. Ne gre za nova proračunska pravila, ampak za prožnejšo rabo že veljavnih. Države članice so še vedno dolžne spoštovati pakt stabilnosti in rasti, po katerem javnofinančni primanjkljaj ne sme preseči treh odstotkov BDP, dolg države pa ne 60 odstotkov BDP.

Maastrichtska merila so za bruseljske politike še zmeraj tabu, nekakšna univerzalna resnica, v katero se nočejo vtakniti, čeprav je jasno, da so ta merila določena arbitrarno in da so se v obdobju krize izkazala za izjemno škodljiva – izpolniti jih je mogoče zgolj z demontažo socialne države, odprodajo državnega premoženja in osiromašenjem prebivalstva. Kljub temu evropska komisija pravil ne namerava spremeniti, jih je pa pripravljena nekoliko prožneje tolmačiti. Tako je državam kršiteljicam pripravljena podaljšati obdobje za odpravo presežnega primanjkljaja in dolga. Toda to ne bo zastonjsko darilo. V zameno pričakuje bistveno povečanje naložb in učinkovite strukturne reforme, takšne, ki bodo imele zanesljive dolgoročne javnofinančne učinke – sklepamo, da ne bodo zadoščali trivialni popravki delovne, zdravstvene in pokojninske zakonodaje, Bruselj želi videti najmanj podaljšanje delovne dobe in ukrepe v smeri lažjega odpuščanja delavcev. Če bo evropska komisija presodila, da so strukturne reforme ustrezne, bo predlagala možnost začasnega odmika od srednjeročnega proračunskega cilja, vendar pa tak odmik ne bo smel preseči pol odstotka BDP. Strukturne reforme se morda zdijo boljša rešitev od agresivnega rezanja javnih izdatkov za šolstvo, zdravstvo in druge storitve, vendar se je treba zavedati, da pokojninska reforma, zdravstvena reforma in reforma trga dela niso nedolžne. So samo nekoliko bolj prefinjen način demontaže socialne države. »Reformni svežnji, ki podaljšujejo delovno dobo, premikajo meje znotraj življenja samega, na novo začrtajo ali vsaj poskušajo začrtati, do kdaj lahko posameznik ali posameznica služi družbi (se pravi kapitalu) kot produktivni delavec. Z vsakim podaljšanjem delovne dobe se razveljavijo zgodovinsko pridobljene socialne pravice,« opozarja filozof dr. Samo Tomšič. Poleg tega je vprašljivo, če so strukturne reforme v denarni uniji res lahko rešitev za izhod iz krize. Guverner britanske centralne banke Mark Carney v to močno dvomi. Pred kratkim je v časniku Guardian razložil, da strukturne reforme v smislu zniževanja stroškov dela v eni državi unije resda dvignejo konkurenčnost te države, vendar pa agregatno povpraševanje še vedno ostane enako. Interna devalvacija je lahko rešitev za enega, ni pa rešitev za vse. Celotnega gospodarstva denarne unije to ne potegne iz krize. Prava rešitev so ukrepi za dvig agregatnega povpraševanja na ravni celotne unije, to pa lahko stori samo »konstruktivna fiskalna politika« - pravi Carney. Skratka: šele ko povpraševanje raste, je smiselno delati strukturne reforme v posamezni državi članici in dvigovati njeno relativno konkurenčnost glede na ostale države članice.

Evropska komisija je našla salomonsko rešitev: namesto da se države prilagodijo proračunskim pravilom, se bodo pravila prilagodila državam.

Pomenljivo je, da namerava evropska komisija po novem ugodneje obravnavati tiste države kršiteljice, ki bodo prispevale sredstva v evropski sklad za strateške naložbe. To naj bi pomenilo, da državam, katerih primanjkljaj bo presegal tri odstotke BDP, a bodo prispevale v sklad, ne bodo grozili kaznovalni ukrepi.

Evropski sklad za strateške naložbe igra ključno vlogo pri uresničitvi 321-milijardnega investicijskega načrta predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja. Evropa nujno potrebuje zagon investicijskega cikla, da bi spodbudila gospodarsko rast. Vendar mnogi ekonomisti dvomijo o uspešnosti Junckerjevega načrta, saj ta naivno predvideva, da bodo zasebna podjetja v javno infrastrukturo vlagala ob zelo majhnih javnih poroštvih. »Junckerjev investicijski načrt sicer kaže, da se v evropski komisiji po šestih letih krize vendarle zavedajo, da je težava v zmanjšanju investicij, toda razsežnosti načrta spominjajo na čudež, ko je Jezus s tremi hlebci kruha in petimi ribami nahranil pet tisoč mož,« je skeptičen ekonomist dr. Jože Mencinger.

Prožnejše tolmačenje proračunskih pravil omogoča, da državam ne bo treba več na vrat na nos rezati proračunskih izdatkov, vendar pa to še ne pomeni, da bodo varčevanje lahko kar opustile. Francoska vlada, na primer, še vedno načrtuje, da bo v obdobju 2015 – 2017 privarčevala kar 50 milijard evrov, od tega samo letos 21 milijard. Z evropsko komisijo pa se je pred kratkim dogovorila še za dodatno varčevanje v višini 3,6 milijarde evrov. Skoraj 20 milijard namerava v treh letih privarčevati pri izdatkih državne uprave in javnih agencij, po deset milijard pri izdatkih za javno zdravstvo in socialo, okoli pet do deset milijard pa si obeta od odprodaje državnih lastniških deležev v podjetjih. Kljub temu francoski vladi primanjkljaja pod predpisano mejo treh odstotkov BDP ne bo uspelo spraviti pred 2017, se pravi, da bo maastrichtska merila dosegla z dveletno zamudo.

Evropska komisija v resnici ni spremenila svoje gospodarske politike. Njena gospodarska politika namreč ni le proračunsko zategovanje pasu, ampak tudi prisilna privatizacija, zahteve po zmanjšanju javnega sektorja, zlata fiskalna pravila, slabe banke, krivična konkurenčna zakonodaja, ki uničuje slovenska podjetja (tipičen primer je Elan, od katerega evropska komisija zahteva, da takoj vrne nedovoljeno državno pomoč ali pa se umakne s trga, se pravi gre v stečaj), pa seveda pokojninske reforme, ki odpravljajo pokojnine, prestrukturiranja podjetij in sektorjev, ki odpravljajo konkurente nemški industriji, in zdravstvene reforme, po katerih ostaneš brez zdravstva. Nič od tega, kar nam komisija daje na izbiro, ne bo brez posledic za prebivalstvo. Vprašanje je samo, kaj od tega je manjše zlo. V Sloveniji je zadnja pokojninska reforma začela veljati v začetku leta 2013. Zaradi hitrega staranja prebivalstva bo pokojninska blagajna vzdržna do leta 2017, najdlje do leta 2018. Ker je spreminjanje pokojninskega sistema dolgotrajen proces, bi vlada o novi reformi morala začeti razmišljati že letos. »Spremembe moramo začeti načrtovati dovolj zgodaj, da nam ne bo treba hiteti in si bomo lahko vzeli dovolj časa za premišljene strokovne rešitve,« opozarja ministrica za delo Anja Kopač Mrak. Vlada Mira Cerarja bi morala pretehtati, kaj je za slovensko gospodarstvo dolgoročno koristneje: da razprodamo državno lastnino, da privatiziramo javno šolstvo in zdravstvo ali pa, da evropski komisiji pokažemo resno namero, da bomo reformirali pokojninski sistem, in si tako kupimo dodaten čas za dosego javnofinančnih ciljev.

Razsežnosti Junckerjevega investicijskega načrta spominjajo na čudež, ko je Jezus s tremi hlebci kruha in petimi ribami nahranil pet tisoč mož, je skeptičen ekonomist Jože Mencinger.

Odločitev evropske komisije, da dopusti prožnejšo uporabo proračunskih pravil, ne izvira iz spoznanja, da je bil dosedanji način reševanja iz gospodarske krize zgrešen. Kdor pričakuje, da se bodo bruseljski politiki javno pokesali, bo bridko razočaran. Odločitev komisije je pragmatična. Evropsko gospodarstvo stagnira, rast je pičla, stopnja brezposelnosti v najbolj prizadetih evropskih gospodarstvih je še vedno zelo visoka, politično ozračje pa pregreto. »Zategovanje pasu ustvarja idealne okoliščine za razmah skrajnih, populističnih strank, ki jezdijo na valovih splošnega nezadovoljstva domačega prebivalstva in vodijo države v politično nestabilne razmere. Ni naključje, da se skrajne oblike nacionalizma in navsezadnje teroristične celice kopičijo prav v državah, ki imajo tudi večje težave v javnih financah in brezposelnosti, zlasti mladih, zato bi dodatno zategovanje pasu povzročilo še več socialne stiske in s tem več podobnih, za družbo deviantnih pojavov. Čeprav je terorizem večplasten in zapleten pojav, ne smemo zanemariti socialne komponente vzrokov, ki bi se z nadaljevanjem strogega varčevanja lahko le še stopnjevali,« pravi ekonomist dr. Aleksander Aristovnik. A daleč najpomembnejši razlog za večjo strpnost komisije se skriva v tem, da bodo nekatere pomembnejše države članice, predvsem tu mislimo na Francijo in Italijo, prekoračile omejitve glede primanjkljaja in/ali dolga. Da jih komisiji ne bi bilo treba kaznovati, je našla salomonsko rešitev: namesto da se države prilagodijo pravilom, se bodo pravila prilagodila državam. »Omilitve so bolj izsiljen kot pa zavesten premik v politiki evropske komisije, ki najbrž ve, da bo spet imela opraviti z velikimi primanjkljaji nekaterih pomembnih držav. Gre za prilagajanje pravil dejanskemu stanju, ki ga evropska komisija uporabi, kadar se pokažejo ’težave’ v velikih članicah,« pojasnjuje Mencinger. Toda čeprav je jasno, da gre evropska komisija na roko velikim in vplivnim članicam, to ne pomeni, da ugodnosti ne morejo s pridom izkoristiti tudi manjše in manj vplivne. »Tudi Slovenija bi lahko prekoračila omejitve, pa se ji zaradi tega ne bi nič zgodilo,« je prepričan Mencinger. Vendar slovenska vlada ne kaže nobene namere po prekoračitvi omejitev, nobene želje, da bi se pridružila uporniškemu francosko-italijanskemu vlaku in bi pri komisiji skušala doseči začasni odpustek. Primanjkljaj države namerava že letos spraviti pod mejo treh odstotkov BDP-ja. »Slovenija je v postopku presežnega primanjkljaja oz. korektivne roke pakta, in mora v skladu s priporočilom letos doseči primanjkljaj sektorja države pod tri odstotke BDP-ja, ne glede na fleksibilnost glede fiskalnega napora,« pravijo na ministrstvu za finance.

Vlada tudi nima namena ustaviti privatizacije, čeprav bi to lahko storila kadar koli, z uporabo naslednjih argumentov: prvič, da v obdobju krize podjetij ni mogoče prodati po pošteni ceni, ampak zgolj z velikim popustom. In drugič, da vsi ključni napovedovalci gospodarskih gibanj Sloveniji za letos napovedujejo vsaj 1,8- do 2,5-odstotno gospodarsko rast, kar nam omogoča, da javne finance spravimo v red brez (raz)prodaje strateško pomembnih podjetij. Tu nam lahko še kako pridejo prav prizadevanje grške vlade po drugačnem pristopu k reševanju evropske dolžniške krize. »Če si bo Grčija za reševanje svoje krize izborila več manevrskega prostora, bodo lahko tudi Slovenija, Irska, Portugalska, Španija zahtevale več prostora za ’dihanje’,« v intervjuju za spletni portal Siol opozarja Luka Mesec, vodja poslancev Združene levice. Zelo ga moti stališče slovenske vlade, ki je grško vlado pozvala k odgovornosti in spoštovanju zavez. »S tem ne ravna samo proti grškim interesom, temveč tudi proti svojim lastnim. Predsednik vlade bi se moral zavedati, da vodi državo, ki se je znašla v precej podobni kaši kot Grčija. Razumem, da bo Bruselj zagovarjal interese finančnih elit, da to počne slovenski premier, pa je popolnoma nerazumno. S tem sebi strelja v koleno.«

Ustavitev privatizacije bi resda pomenila, da bi ostali brez kupnine od prodaje podjetij (raziskovalni oddelek Citi Bank je izračunal, da bi Slovenija s prodajo 15 podjetij z vladnega seznama lahko dobila približno 1,5 milijarde prihodkov) in bi tako potrebovali več časa za ureditev svojih javnih financ. A prav v tem je poanta prožnejše uporabe evropskih proračunskih pravil: da se državam ni treba na vrat na nos razdolžiti. »Omilitev pravil je nastala v prvi vrsti zaradi ’pomoči’ Franciji in Italiji, vendar ne vidim razloga, da tega ne bi uporabile tudi druge države članice, ki imajo težave z javnimi financami,« pravi Aristovnik. Slovenija bi morala zagovarjati stališče, da se smernice za prožnejšo razlago proračunskih pravil smiselno uporabijo za vse članice EU, ki so v podobnem javnofinančnem položaju kot Francija in Italija. Tako bi pridobila prepotreben čas, da brez dodatne demontaže socialne države postopno doseže razumne javnofinančne cilje.