Koga boste pa naslednjič volili?

Ker sem bil nekaj časa »iz stroja«, nekoliko pozno odgovarjam na polemično reakcijo Matevža Krivica na mojo kolumno Koga boste pa naslednjič volili? (Mladina, 19. 12. 2014).

Matevž Krivic najprej ugotavlja, da se ironično prištevam k tistim, ki zapletenih pravnih vprašanj ne razumejo. In da hkrati s svojim pisanjem dokazujem, da jih res ne razumem. Ne! Nikakor ni bilo zapisano ironično, ampak nadvse resno. Še več. Menim, da bi bilo za demokratično družbo ogrožajoče, če bi se pravice opredeljevanja in ocenjevanja javnih vprašanj podeljevale po kompetencah. Ne vem, ali se Matevž Krivic, ki je vsaj za pravno področje večkrat kaj takega nakazoval (češ, ne razumete zapletene pravne oz. ustavnopravne materije …), zaveda, kakšna defektna demokracija bi nastala iz družbe ekskluzivnih kompetenc. Zdravstvene dileme naj ocenjujejo le zdravstveni strokovnjaki, šolske šolski strokovnjaki, pravne pravni strokovnjaki … ne pa nevedni uporabniki. In kruh naj ocenjujejo le peki? Dežela, v kateri moraš biti pek ali vsaj vešč peke kruha, da lahko rečeš, da je kruh dober ali zanič, ni niti demokratična niti svobodna.

Za uvod mi Krivic očita, da sem uporabil polemični trik zamenjave teze, češ da sem polemiziral s podtaknjeno tezo, ne pa z resnično protitezo. Naj mi oprosti, a tega ne razumem. Z nobeno tezo, da je »US varuh demokracije« nisem polemiziral. Polemiziral sem s čisto drugo stvarjo. In to je iz vesolja opazno dejstvo, da se o številnih javnih vprašanjih, ki so v presečišču političnih, ideoloških in nazorskih razhajanj, presoje posameznih članov ustavnega sodišča delijo po nekakšni železni logiki. Prav kričeče predvidljivo je, kako se bo ob specifičnih materijah opredelil kdo od ustavnih sodnikov/sodnic. Pri tem seveda razumem, da se njihova mnenja in presoje razhajajo. A ključni problem je, po kakšnih kriterijih, če so presoje predvidljive (tej moji trditvi Matevž Krivic ne oporeka, ampak to predvidljivost šteje za dobro). Ustavni sodniki in sodnice imajo veliko arbitrarne svobode. Zato bi, denimo, z lahkoto preprečili sramoten referendum o človekovih pravicah (družinski zakonik). Sicer še enkrat potrjujem in pritrjujem Matevžu Krivicu, da nimam pojma o pravu, da sem, kot zapiše, ustavnopravno nerazgledan. In prav zato ne dojamem in še enkrat sprašujem, kakšni kriteriji vodijo k takšni presoji. Ideološki, nravstveni, politični, religiozni? Recimo, da so nravstveni. Varuh česa je potem ustavno sodišče?

Sicer pa, da ne bo pomote. Kljub svoji pravni nerazgledanosti razumem krilatico pokojne generalne državne tožilke in kasnejše ministrice Zdenke Cerar, da ni vsaka lumparija kaznivo dejanje. Še več. V primeru sodbe proti JJ sem na začetku procesa sicer cinično, a vseeno smrtno resno zapisal, da si ne zasluži takšnega luksuza, da bi mu krivično ali pristransko sodili. Da takšne nagrade zaradi vloge, ki jo zavzema v slovenskem političnem prostoru, ni vreden.

Prav zato se mi zdi Krivičev okrasek o kvazilevičarskih idejah, oz. prepričanjih , da »je desničarskega nasprotnika treba ’pobiti’ z vsemi razpoložljivimi sredstvi, ki se ponujajo, pa naj bodo zakonita (in etična) ali ne«, pod nivojem polemike z menoj oz. mojim pisanjem. V kakšni zvezi je to s kakršnimkoli mojim stališčem, ki sem ga izrazil v tridesetih let, odkar se javno oglašam? Je približno toliko ali celo manj korektno, kot če bi jaz spoštovanemu Matevžu Krivicu očital, da ga oz. ker ga Janševi verniki in gorečneži iz Odbora 2014 (trenutno in le ob tej zadevi) kujejo v nebo.