Peticija Preprečimo razprodajo

K razvnetemu boju podpisnikov peticij proti privatizaciji in razprodaji ter oni za privatizacijo državnega premoženja bi bilo nemara potrebno dodati še besedo, dve o deetatizaciji. Termin je povezan z razvojem delavskega in družbenega samoupravljanja in pomeni »nasprotovanje sistemu, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju.« Gre za znano marksistično teorijo o odmiranju države. Že v socialističnih časih se je na veliko diskutiralo tudi o umiku politike iz gospodarstva in nekaj se je v tem smislu tudi naredilo, saj je bilo samoupravljanje v resnici bistveni del procesa deetatizacije oz. obratno. Upoštevajoč omenjene okoliščine bi torej danes lahko kdo pomislil, da so pravi nasledniki »partijske linije« o deetatizaciji pravzaprav pristaši privatizacije, vsaj v tistem delu, ko pozivajo k popolnem umiku politike iz gospodarstva. (O iluziji omenjenega »umika«, torej o t. i. depolitizaciji gospodarstva s t. i. privatizacijo državnih podjetij, kajpak ne bomo izgubljali besed!)

V zgornjih »primerjavah« gre seveda za provokativno postavljeno hipotezo, saj obstaja med sedanjimi zagovorniki privatizacije in nekdanjimi samoupravnimi »partijci« vendarle nekaj razlik. Deetatizacija v pogojih socialističnega samoupravljanja se je (ne le na načelni ravni) izvajala v korist delovnih ljudi in slovenskega gospodarstva, privatizacija oz deetatizacija, kakor si jo zamišljajo njeni sedanji protagonisti, pa se že v principu izvaja in naj bi se še naprej izvajala v korist tujega kapitala ob vsestranski aktivni podpori njegovih domačih interesnih podpornikov. Ti namerno pozabljajo, da smo podjetja ustvarili Slovenci oz. državljani te naše in nekdanje skupne države, sedaj pa bi še nekaj poslednjih asociacij ustvarjenega bogastva razprodali, torej prodali po sramotno nizki ceni – tujcem!

Peticija za privatizacijo je nov dokaz, kako lepo je v naši domovini častiti kapitalizem. Ob vseh mamljivih obljubah o »blaginji za vse« posebej preseneča prepričanje v soodvisnost svobode posameznika in prostega trga. Ne bi teoretiziral, le spomnil bi na razkritje treh tajnih »prostotrgovinskih sporazumov, ki naj bi jih Evropska unija sklenila z Ameriko in Kanado« in so bili v strokovni javnosti ocenjeni kot pot v hlapčevstvo, da niti ne omenjam, kako »pošteni in častni« veselo kupujemo najrazličnejše blago, proizvedeno s slabo plačanim (dejansko suženjskim), celo otroškim delom, ki na »prostem trgu« prav zaradi tega dosega »konkurenčne« cene. Svoboda posameznika? Ah, sveta preproščina!

In, končno, besedilo omenjene peticije nam postreže tudi s pretnjo: Če ne bomo šli po poti, kakršno imajo v mislih zagovorniki privatizacije, »bomo … oropani tradicionalnih vrednot – odgovornosti, poštenja in trdega dela – torej identitete, s katero nas že stoletja enačijo in zaradi katere nas spoštujejo naši sosedje.«

Le kako se vam je moglo zapisati kaj takšnega! Sestavljavci peticije ste iz obdobja etično tako visoko postavljenega vrednotenja Slovencev preprosto pozabili (od omenjenih »stoletij«) odšteti vsaj petdeset svinčenih let, ko smo imeli polno zaposlenost, gotovo starost in zgledno zdravstveno oskrbo za vse. Lepo vas prosim, spoštovani snovalci in podpisniki peticije za privatizacijo, le kje ste v tistem zavrženem, komunajzarskem obdobju mogli opaziti »poštenje in odgovornost, pa trdo delo!« Da o »spoštovanju sosedov« niti ne govorimo ...

Cerarjeva vlada bo privatizacijo gospodarskih družb vsekakor izpeljala. Ni kaj, zgodilo se bo po želji gospodarjev sveta in to je po vsej verjetnosti tudi prav. Kar nekaj dejavnikov namreč kaže, da je razprodaja domačega premoženja poleg poglabljanja revščine nemara edini način, da bo slovenski narod po takšnem slaboumnem ponižanju morda le dojel, kaj mu je storiti. Ali ni tudi ta vlada oz. največja vladna stranka v njej, »smeri razvoja« dovolj nazorno nakazala že z znanim lakoničnim komentarjem nedavne odločitve US (spoštujemo!) o financiranju privatnega šolstva? Vse to se kajpak dogaja ob dejstvu, da predsednik države, menda nekje sredi tunela, tolerira in celo legitimira postroj paravojaške strankarske vojske.

In nauk? Bom nekoliko karikiral, a drobci resnice so bolj boleči od navideznih pretiravanj. Ko bodo jutri, po »zvesto izpolnjenih zavezah«, tuji in naši »uspešni« poslovneži ter politični veljaki v jeziku bebave uslužnosti dozirali slovenski »kredibilni« (!) kokoški njenemu statusu primerno količine »pameti« in ob tem izbrali še nadaljnje skupine talcev za odstrel, ne bo prav veliko možnosti niti za to, da bi se uporni, za talce določeni Slovenci sezuli in se bosi poslednjič sprehodili po domači zemlji. Se morebiti sprašujete, zakaj?