Konec razsvetljenskih vrednot

Še nedavno je pri izboru učiteljev za škofijsko klasično gimnazijo veljalo, da so pomembne pedagoške in strokovne reference. »Prišla sem pred komisijo, bilo je kar številna, pogledali so, kaj sem počela do takrat, in odkrito sem jim povedala, da nisem verna,« pravi ena izmed njihovih učiteljic. »Ni bilo nikakršnega problema, malo so se že pozanimali o meni, o moji družini, od kod prihajam, a moje versko prepričanje jim ni bilo pomembno. Povedali so mi, da so cerkvena šola, da imajo navado, da se pred prvo in po zadnji uri prekrižajo, če imam s tem probleme, a to je bilo tudi vse, tukaj sem zadovoljna.«

Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu je zasebna šola, po novem jo bo v celoti financirala država, ustanovila jo je ljubljanska nadškofija. Na njej se izvaja javno veljaven učni načrt, z nekaj cerkvenimi primesmi. Načeloma se vanjo lahko vpisujejo vsi učenci, poučujejo lahko vsi učitelji, končno izbiro opravi šola sama. A stvari se lahko spremenijo, zaostrijo. Vlada je na zadnji januarski seji potrdila odlok o preoblikovanju ljubljanske univerze, ki za nekatere fakultete uvaja nova študijska področja. Tako je po novem teološka fakulteta pristojna tudi za »izobraževalne vede in izobraževanje učiteljev«. Doslej je veljalo, da so lahko teologi po dodatnem usposabljanju učitelji izbirnega predmeta verstva in etika v običajni javni osnovni šoli, izjema je le nadstandardni predmet vera in kultura, ki se izvaja v zasebnih katoliških šolah. Bo torej odslej drugače? Bodo teologi po novem usposabljani za poučevanje predmeta verstva in etika brez dodatnega izobraževanja na lačni filozofski fakulteti? Bodo lahko teologi poučevali sociologijo? Bodo učili nastajajoči srednješolski predmet državljanska in domovinska vzgoja ter etika? Bodo imeli na zasebnih cerkvenih šolah privilegij tisti, ki se bodo izobraževali na teološki fakulteti? Se bodo teologi zaposlovali kot vzgojitelji? Kot šolski svetovalni delavci? V drugih izobraževalnih ustanovah?

Na teološki fakulteti mirijo, da gre za pretiran strah. »Sklep vlade za nas konkretno ne pomeni skoraj ničesar, že do sedaj smo izobraževali kadre za pedagoške in učiteljske poklice, predvsem za pouk kateheze, duhovniki potrebujejo pedagoška znanja, pa tudi učitelje za predmet verstva in etika v osnovnih šolah,« pravi prodekan za študijske zadeve na teološki fakulteti v Ljubljani dr. Tadej Stegu. »Gre bolj za statutarno spremembo na ravni univerze.«

Novo študijsko področje izobraževalnih ved na teološki fakulteti je lahko prvi korak h kasnejši akreditaciji samostojnega študijskega programa, recimo programa za katoliškega vzgojitelja.

Kar je načeloma res, a statutarna sprememba omogoča in je hkrati pogoj za višje cilje. Novo študijsko področje izobraževalnih ved je lahko prvi korak h kasnejši akreditaciji nekega samostojnega študijskega programa, recimo programa za katoliškega vzgojitelja. »To trenutno ni naš interes, če bi pa prišlo do sprememb, če bi se spremenil status verskega pouka, o čemer sicer dvomim, potem imamo na fakulteti gotovo dovolj znanja in kompetenc, da bi lahko usposobili zelo kompetentne učitelje. Dejstvo pa je, da imamo na fakulteti eminentne pedagoge, recimo dr. Gerjola, ki je v svetu priznani inovator na področju geštalt pedagogike,« pojasnjuje dr. Tadej Stegu. Teološka fakulteta ima že zdaj precej pedagoških predmetov, izvajajo jih habilitirani profesorji, nekateri so z drugih fakultet. »Dopuščam seveda možnost, da bi lahko kdaj naši diplomanti na šolah učili tudi druge predmete, a za zdaj to ni realno.«

Stvar ni tako nedolžna. Pritisk na državo, da bi teološka fakulteta dobila možnost izobraževanja učiteljev, traja že dolgo, januarja sprejeta sprememba je bila v usklajevanju že leta 2011. Tedanji minister za šolstvo dr. Igor Lukšič se spominja, da se je teološka fakulteta želela širiti na poleg zdaj pridobljenega področje izobraževanja učiteljev še na študijsko polje humanističnih ved. Sprememba je bila tedaj pospravljena v predal, o predlogu zanjo pa ni bilo opravljene strokovne razprave. Sedaj je teološki fakulteti uspelo. Gre seveda za dolgoročno strategijo, teološka fakulteta, ki se je nekoč ukvarjala predvsem s teologijo, je v času nekdanjega dekana dr. Janeza Juhanta, kljub nekaterimi kritikam znotraj teološke fakultete, postajala majhna filozofska fakulteta. Znanstvene discipline, ki so bile nekoč podporne teologiji, recimo pedagogika, so dobile večji pomen.

Nekdanji minister za šolstvo dr. Jernej Pikalo je kritičen: »Pred tednom je bila v državnem zboru razprava o državljanski, domovinski vzgoji in etiki v srednjih šolah. Organizirala jo je Nova Slovenija. Problem je seveda v tem, da nekateri mislijo, da so samo teologi dovolj usposobljeni za poučevanje predmeta o etiki. In če bi res postal obvezni predmet v srednjih šolah, bi se vsem teologom na široko odprla vrata v javno šolstvo.« Na omenjeno parlamentarno sejo o državljanski, domovinski vzgoji in etiki je bila izvorno vabljena le teološka fakulteta, šele kasneje sta se uradno vabljenim pridružila predstavnika FDV, s pedagoške in filozofske fakultete pa predstavnikov na razpravi sploh ni bilo. Trasiranje proge je vedno zelo pomembno – katera fakulteta naj bi dajala učitelje za nov predmet, veliko pove o vsebinskih zasnovah prihajajočega predmeta.

Katoliška cerkev v Slovenijo počasi, a zanesljivo gradi svoj sistem šolstva, vrtce, šole, fakultete – nastaja vzporeden sistem, hkrati pa cerkev poskuša odločneje vstopiti v javni šolski prostor. »Na eni strani so se že od časov Marije Terezije borili, da se šola in cerkev popolnoma ločita, sedaj pa se počasi, v dveh desetletjih, v Sloveniji cerkev vrača neposredno v šolski sistem. Pazite, ne gre za osamljene korake, za neke naključne stvari, pač pa za dolgoročno, dobro premišljeno strategijo,« še pojasnjuje Pikalo. Gre za nekajkrat videno ekspanzionistično katoliško zgodbo, ki je v Sloveniji prisotna na več področjih in ki jo, žalibog, podpira sestava slovenskega ustavnega sodišča.

Kdo uči učitelje?

Pri vladnem sklepu sta sporni pravzaprav dve dimenziji, ena je cerkveno-laična, druga pa je konstanten boj članic univerze za širino študijskih polj, v katerih nastopajo. Možnost izobraževanja učiteljev je bila s sklepom vlade namreč neposredno podeljena tudi fakulteti za strojništvo in fakulteti, ki poučuje računalništvo, elektrotehniko in informatiko. Na novo torej skupno trem fakultetam.

»Na ljubljanski univerzi že pedagoška in filozofska fakulteta dovolj dobro pokrivata področje izobraževalnih ved. Ne gre za prestiž, ni nobenih strokovnih razlogov za širitev,« opozarja dekan Pedagoške fakultete dr. Janez Krek. »Dodatni problem pa je pri teološki fakulteti – teološka fakulteta naj izobražuje duhovnike in teologe in nima kaj posegati na področje izobraževanja učiteljev.« Kreka argumenti, da ima cerkvena stran svoje šole, svoje pedagoge, tudi posebne pedagoške ustanove, recimo katoliški vrtec s pedagogiko Montessori, ne prepričajo. »Izobraževalni program na kateremkoli področju je veliko bolj kompleksen kot neka specifična pedagogika, ki jo lahko pokriješ v enem predmetu. Teološka fakulteta nima dovolj strokovnjakov, nima habilitacijskih področij, zakaj torej širitev študijskega polja?«

Marija Terezija je pred 240 leti razglasila šolo za politikum, za stvar države in ne cerkve. Danes se ob asistenci vlade in politike na razsvetljenske pridobitve pozablja.

Tudi dr. Zdenka Kodeljo s Pedagoškega inštituta so te spremembe zelo presenetile. »Če se morda zdi nesporno, da fakultete izobražujejo učitelje (samostojno ali v sodelovanju s fakultetami, ki že izobražujejo učitelje) za srednješolske učne predmete, ki se nanašajo denimo na računalništvo ali strojništvo, pa je že vprašanje, za učitelje katerega učnega predmeta bo izobraževala teološka fakulteta. Teologija ni predmet v javnih osnovnih in srednjih šolah. Bo lahko izobraževala za učitelje kateregakoli predmeta, ki se poučuje na teološki fakulteti: denimo filozofijo? Prav tako je vprašanje, zakaj niso te možnosti dane drugim, denimo umetniškim akademijam, ki bi izobraževale učitelje za nekatere strokovne predmete na umetniških gimnazijah.« Še večji problem naj bi bil v tem, da se je tem trem fakultetam dodalo študijsko področje »izobraževalne vede«. Če je s tem mišljeno to, kar v nekaterih državah imenujejo »les sciences de l’éducation« ali »educational sciences«, potem v teh državah teh ved gotovo ne razvijajo fakultete za strojništvo, računalništvo ali teologijo. »Doslej je veljalo dokaj široko soglasje o tem, kako izobraževati učitelje in na kakšen način si lahko nekdo, ki ni imel pedagoške smeri študija, pridobi pedagoško-andragoško izobrazbo. Ta predlog takšnega soglasja nima. Že iz tega se vidi, da je nedomišljen, njegova ubeseditev pa tako ohlapna in nedorečena, da bo, če bo sprejeta, povzročila zmedo in vodila v nasprotujoče si interpretacije in spore.«

Marija Terezija je pred 240 leti razglasila šolo za politikum, za stvar države in ne cerkve. Danes se ob veliki asistenci brezbrižne vlade in politike, ki noče »odpirati ideoloških tem«, na razsvetljenske pridobitve pozablja. A ravno za to gre. Za ideologijo. Za vprašanje ustavne ločitve cerkve od države. Če bo teološka fakulteta res lahko izobraževala učitelje na vseh stopnjah, z ideološko in versko predpostavko vred, bo ločitev cerkve od države pokopana.