Stoletje zadrug?

Po podatkih Mednarodne zadružne zveze imajo zadružna podjetja in banke po svetu skupno več kot 906 milijonov članov, kar pomeni, da je članov zadrug približno šestina vsega svetovnega prebivalstva. In kakšno »težo« imajo v posameznih gospodarstvih? Zelo žive so v ZDA, ki veljajo za najbolj neoliberalno državo. Tam je imelo leta 2009 7708 zadružnih posojilnic 900 milijard dolarjev vrednostnih papirjev, delež zadrug pa v ustvarjanju BDP-ja znaša 4,7 odstotka. V državah članicah EU imajo zadružne banke v lasti za 7768 milijard dolarjev v vrednostnih papirjih, leta 2008 je njihov delež v depozitih znašal 18 odstotkov, v posojilih pa 16 odstotkov. V Nemčiji prispevajo zadruge 7,3 odstotka v BDP-ja, v Franciji 7,7 odstotka in v Italiji 7,4 odstotka.

Zadruge in zadružna gibanja sicer niso v ospredju javne pozornosti, kar niti ni čudno, saj v okoljih, kjer so dominantne neoliberalne poslovne prakse, očitno ni zaželeno govoriti o »nevarnem« soupravnem načelu »en človek – en glas« in o participaciji zaposlenih v odločanju in delitvi dobička. Zato tudi ni poročil o tem, da so zadruge lažje preživele krizne razmere kot druga podjetja. Seveda so se tudi zadruge spopadale s krizo, v eni panogi bolj kot v drugi, vendar v Evropski uniji v času krize ni propadla nobena zadružna banka, medtem ko so druge banke padale kot domine. V Nemčiji so zadružne banke leta 2009 povečale obseg posojil podjetjem za 2,1 odstotka, ta obseg v drugih bankah pa se je zmanjšal v povprečju za 2,4 odstotka. Celo potrošniške zadruge in njihove verige, ki so najbolj občutile udarce krize, so povečale obseg prodaje. Tako je denimo italijanski Coop leta 2009 beležil 0,9-odstotno rast prodaje v primerjavi z letom 2008 in povečal število zaposlenih za 1,1 odstotka. Dokaj prožno so se odzvale na krizo tudi stanovanjske zadruge, predvsem tiste, ki upravljajo najemniška stanovanja, lastniške stanovanjske zadruge, kjer so člani lastniki stanovanja, pa so imele več težav zaradi krča na področju hipotekarnih posojil in padanja vrednosti nepremičnin. V industriji in v storitvenih dejavnostih so zadruge prebrodile krizo tudi z začasno ukinitvijo delitve letnih presežkov, z zmanjšanjem ali celo z začasnim neizplačilom plač, vendar so se za takšne ukrepe odločili delavci, člani zadruge. Sicer pa vsi podatki tudi kažejo, kar ni zanemarljiv podatek, da so industrijske in storitvene zadruge manj zadolžene v primerjavi s tradicionalnimi podjetji enake velikosti v istih panogah.

O odpornosti zadrug v času krize pišeta v knjigi Kapital in past zadolževanja: zadružništvo kot alternativa tudi politična ekonomistka Claudia Sanchez Bajo in izvedenec za razvojna vprašanja Bruno Roelants. Oba sta v svetu priznana poznavalca zadružništva. V njej dokazujeta, da so se zadruge v času krize pokazale »za bistveno bolj odporne in dinamične« od klasičnih podjetij, saj se »izogibajo pastem zadolževanja, sproščajo družbene in gospodarske sile za skladen razvoj skupnosti ter ustvarjajo skupno blaginjo«. Avtorica in avtor v knjigi, ki je prepričala tudi Noama Chomskega (MIT) in Jamesa K. Galbraihta (Univerza v Teksasu), sistematično dokazujeta, da je glavni krivec za finančno in gospodarsko krizo neodgovorno upravljanje podjetij in bank. Strinjata se sicer, da sta bila med motivi prodajalcev finančnih storitev pomembna dejavnika tudi pohlep in stremuštvo, vendar ob tem opozarjata, da gre v resnici za institucionalizirano vedenje, kajti takšno ravnanje je bilo v politiki in v javnosti promovirano kot dobra praksa. Sporni poslovni modeli, ki so se uveljavili v bančništvu pri odobravanju kreditov, so v dobri meri onemogočali posojilodajalce, da bi realno ocenili kreditno sposobnost svojih klientov. Posledice teh procesov pa avtorja predstavita s »konceptom potrošniške pasti, ki se zapira okoli vse bolj zadolženih posameznikov, in likvidnostne pasti, ki v kritičnih trenutkih dodatno prizadene denarni in posojilni krogotok«. Namreč, gospodarski subjekti, ki ne premorejo ustreznih notranjih mehanizmov nadzora in pravilnega vodenja bilanc, se iz različnih razlogov zatekajo k dolgu in se s tem podajajo v negotovost. In likvidnostna past se zapre.

Opozarjata na problematičnost upravljanja v gospodarskih subjektih (banke, pokojninski skladi, multinacionalke), saj je postalo pomembnejše kot lastništvo, deležnikom, lastnikom in zaposlenim, pa se je upravljavski nadzor docela izmaknil in prešel – tudi zaradi finacializacije – pod okrilje uprav. Avtorja trdita, da drsenja v dolžniško past ni mogoče preprečiti (le) z bolj etičnim ravnanjem bančnikov in poslovnežev, ampak se je »treba dogovoriti za nove organizacijske vzorce, ki jih ne bi več zaznamovalo plenilsko vedenje. Ne more (namreč) nekaj posameznikov preprečiti, da bi se sistemska dolžniška past zaprla«.

V takšnih razmerah, ko je lastništvo ločeno od upravljanja, je po njunem mnenju treba upravljanje na novo definirati kot »nekaj, kar ne prihaja le od zunaj, temveč najprej in predvsem od znotraj« in kot sistem nadzora z mehanizmom zavor in ravnovesij. K temu dodajata potrebo, da morajo nadzor nad podjetji spet dobiti dejanski deležniki, in se zavzemata za paradigmo skupnega dobrega pred prevlado mehanizmov za iztiskanje takojšnjih finančnih dobičkov.

Takšen model preverjanja na podlagi notranjega nadzora in upravljanja podjetij so zadruge, gospodarske organizacije, ki resnično obstajajo in delujejo, saj niso več zgolj teoretičen alternativni model. »Razglašajo moralni sistem, v katerem so visoko cenjene vrednote kot npr. demokracija, enakopravnost, pravična delitev, solidarnost, poštenje in družbena odgovornost… poudarjajo izobraževanje in usposabljanje ter trdijo, da jim je mar za skupnost,« pravita avtorja.

Zadrugam so se predhodne investicije v človeške vire in pretok informacij izplačale, ker so se zaradi njih skrajšali reakcijski čas in stroški upravljanja.

Kritikom zadružnega sistema, ki trdijo, da so zadruge nastale le kot premoščanje neuspehov na trgu in jim napovedujejo le prehodno vlogo, nato pa naj bi se preobrazile v običajno delniško družbo, ne dajeta prav. Tudi ne njihovim tezam, da so preveč občutljive za finančna tveganja, hkrati pa jih bremenijo visoki stroški kolektivnega odločanja in njihovega oživljanja z davčnimi olajšavami ter s politično podporo. Vse te »argumente« zavračata z natančnim definiranjem bistva in načel zadružne miselnosti, s pojasnjevanjem načel delovanja zadrug, analizo notranjega ustroja zadrug, predvsem pa s konkretnimi primeri nastanka, razvoja in upravljanja štirih zadrug, ki so prestale vse krize. To so Zadruga potapljačev in ribičev na mehiškem otoku Natividad, francoski Ceralep, kjer izdelujejo keramične izolatorje, quebeška zadružna finančna skupina Desjardins in baskovski Mondragon. Na teh primerih dokazujeta, če zelo strnemo, da se zadruge bolje branijo pred špekulacijami in pastjo zadolževanja zato, ker »deležev v zadrugah ni mogoče prodajati, v računovodskih poročilih operirajo z računovodskimi vrednostmi in ker cene skušajo brzdati z redistribucijo presežkov članov ob koncu vsakega leta«. Opazila sta tudi, da »kriza vzpodbudi notranje razprave v zadrugah z jasno tendenco, da bi se izognili vertikalnim shemam upravljanja in namesto tega z zadružnimi metodami delovanja okrepili horizontalne. Videli smo tudi, da so zadruge v časih krize zmožne naglih odločitev, saj je stopnja legitimnosti v njih visoka, predhodne investicije v človeške vire in pretok informacij pa so se jim izplačale, ker so se zaradi njih skrajšali reakcijski čas in stroški upravljanja«. V krizi se je pokazala tudi pozitivna vloga zadružniškega bančništva za stabilizacijo gospodarskega sistema, saj imajo »višjo pokritost tveganja in ugodnejši kazalnik tier 1(merilo finančne moči banke), njihov lastniški kapital pa v veliki meri sestavljajo rezerve, kar jim daje dodatno vrednost«. V tem duhu avtorja na koncu knjige sporočata, da »če izbruhne nova kriza – sedanja kriza morda ni mati vseh kriz, temveč mati vse svaril – bodo vsekakor v prednosti tisti, ki imajo izkušnje z vzajemnim lastništvom in demokratičnim upravljanjem«.

Jadranka Vesel z Raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo je v predgovoru knjige umestila zadružništvo v Sloveniji v evropsko in svetovno gospodarsko okolje. Na kratko povzema zgodovino zadružništva v preteklem stoletju na Slovenskem, podrobneje pa se osredotoči na čas po osamosvojitvi. Ugotavlja, da eksperiment Zavoda RS za zaposlovanje iz devetdesetih let o (ponovnem) uvajanju zadružništva ni zaživel, saj je bilo do leta 2000 ustanovljenih le 14 kooperativ, pa še te so imele probleme, ker – če povemo preprosto – niso zares razumele in ponotranjile načel zadružništva. Tudi v naslednjem desetletju, ko je Zakon o socialnem podjetništvu zajel tudi zadruge, se je pokazalo, da je pri posameznikih, ki so želeli ustanoviti zadruge, »poznavanje in ponotranjenje osnovnih načel zadružništva še vedno nezadostno«. Po mnenju Veselove se največkrat zatakne že pri načelu samostojnosti in neodvisnosti, saj pozabijo, da zadružniki niso le lastniki zadrug, ampak tudi njihovi upravljavci, zato prevzemajo del odgovornosti, ki je sicer v rokah menedžerjev.

Veselova poudarja, da so krize vedno sprožilec drugačnih načinov organiziranja proizvodnih in poslovnih procesov. In tudi v prihodnje, ker je kriza kapitalizma permanentna, bodo ljudje iskali alternativne načine organiziranja. Zadruge bodo v tem iskanju lahko imele vse pomembnejšo vlogo. Veselova, ki spremlja te procese, celo zapiše, da »če bi sodili po nastajanju novih in novih zadrug, zavzemanju čedalje širšega kroga najrazličnejših dejavnosti, bi morali 21. stoletje poimenovati stoletje zadrug«.

Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants
Kapital in past zadolževanja: zadružništvo kot alternativa
Prevod: Matej Venier
Založba: Modrijan, 2015