Muha tristošestintridesetletnica

Gostilna Muha
Lokev 138 a, Lokev
Tel.: 05 767 00 55
Muha ne brenči ob četrtkih in petkih, sicer pa vsak dan od 12. do 22. ure

Ambient:
prijetna domača birtija z rdečimi karo prti, zvočno kuliso prispeva prijazno čebljanje gostov v napolnjenem prostoru

Napitki:
poleg odprtih kraševcev imajo še majhno, a izbrano kolekcijo kraških, briških, vipavskih in istrskih buteljk

Dostopnost:
glavni trg največje slovenske vasi je dovolj veliko parkirišče za goste, za gibalno ovirane ni preprek

Fino:
jota
krompirjevi ocvrtki – kifli
palačinke

Ne tako fino:
rostbif

Za narezek, toplo predjed, glavno jed in sladico smo Muhovim odšteli 25 evrov.

»Iz veka v vek, iz roda v rod, krvi gre tek, duh išče pot ...« je na komemorativnem druženju Konzumovega genealoško-recitacijskega kluba povzdignil glas eden od udeležencev. In ni bilo treba dolgo čakati, da smo v štabu inšpekcijskih enot na plan dobili obisk gostilne, ki jo rodbina upravlja že od leta 1679. Trenutni glavni Muha, Andrej, sodi v 10. generacijo in glede na to, v kakšni kondiciji je oštarija (celo na ponedeljkov večer je bila glavna izba prijetno zapolnjena), imamo na sumu, da bo tudi 11. rod našel dovolj motiva za nadaljevanje zastavljene špure.

Trenutna pa je taka, da se Muha izkaže za najmočnejšo v klasičnih, tradicionalnih gostinskih disciplinah: nadstandardni, gosti, močni in okusni, iz kombinacije kislega zelja in repe skuhani joti, v frišno paniranem in popolno ocvrtem ljubljanskem zrezku, ki ga poleg sočnosti krasita še vanj zapakirani aromatsko polni rezini pršuta in sira. Sir – precej močno starana primerka ovčjega in kravjega – je tudi osrednja zvezda otvoritvenega narezka, in če Muhove pri velikosti in prometu gostilne še razumemo, da se pri nabavi pršuta zanašajo na šepuljsko pršutarno, jim vseeno polagamo na srce, naj razmislijo o pogostejši, če ne kar stalni peki domačega kruha. Ob morebitnih pomislekih pa naj se spomnijo svojih palačink – te so s puhastim, malo debelejšim testom, sprotno peko in mazanjem z domačo slivovo marmelado doterali do redko videne perfekcije – e, nekaj takega bi lahko naredili tudi s kruhom. In ko že pametujemo o malenkostih, ki bi jih Muha lahko implementirala za izboljšanje ponudbe, pripominjamo še, da je bil kos govejega hrbta, s katerega so odrezali stejk, veliko (vsaj kakšen teden, če ne tri) premalo zorjen, da bi ga lahko spekli medium rare in da bi pri tem ostal sočen. Če spet pokažem paralelo v njih lastni ponudbi – za peko mesovja na vroči plošči se velja špeglati po krasno začinjenih in sočnih merjaščevih kotletih, med prilogami pa so se nam v konkurenci čvrste popečene polente in korektnega praženega krompirja najgloblje v spomin zasidrali izjemni, zunaj hrustljavi, znotraj pa popolnoma puhasti ocvrtki iz krompirjevega testa, ki jim Muhovi rečejo kifli in ki bi jih človek lahko zobal še in še.

Tako kot bi zlahka še in še navijal široke rezance, prelite z rustikalnim merjaščevim golažem, in občudoval krasne, velikoprofilne špinačne štruklje, prelite z mamo vseh pečenkinih omak. In bi srebal skoz možgane sekajoči limonin sorbet, bi ne znal ustaviti grizljanja krhkih flancatov in bi (če bi se spodobilo) do zadnje kapljice polizal prek ziheraško oželatinjene panakote obilno nažličen borovničev preliv. In zagotovo bi ob šilcu digestivnega tropinovca ali rutice še kakšno rekel z gospodarjem – sedanjim in prihodnjim.