»Sporočila v steklenici«

Ddr. Rudi Rizman, predavatelj sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v Bologni in v Sarajevu, ni znanstvenik, ki bi se zapiral v slonokoščene stolpe le znanstvenega dela. Kot intelektualec, ki se zaveda družbene odgovornosti, se s prispevki pogosto oglaša v slovenskih medijih, v zadnjih dveh desetletjih predvsem v Delu, Dnevniku in Mladini. Zdaj so njegove refleksije iz zadnjih petnajstih let izšle v knjigi Čas (brez) alternative. V njej so zbrani njegovi zapisi o neoliberalizmu, globalizaciji, medkulturnem in medcivilizacijskem dialogu, o zagatah EU, o ZDA, o eroziji človekovih pravic, o terorizmu, o »akademskem kapitalizmu«, o svetovno znanih intelektualcih in uporništvu doma in v svetu. Če se hoče bralec podrobneje poučiti o znanstvenih temeljih Rizmanovih tez, je knjigo (ta šteje 600 strani!) še posebej zanimivo brati sočasno z njegovo knjigo Odprte sociološke agende – globalizacija, demokracija in intelektualci, ki je pred kratkim izšla pri Znanstveni založbi ljubljanske Filozofske fakultete.

Za Rizmanovo pisanje kolumn je značilno, da bralca ne prepričuje, ampak ga spodbuja k razmisleku. V ta namen bralcu pogosto predstavi tudi mnenja vrhunskih intelektualcev z različnih področij družboslovja in ekonomije, svoje teze podkrepi tudi z zgovornimi številkami iz ekonomije in jih ilustrira z besedami velikanov svetovne literature. Jasno je, da te kolumne piše kozmopolit, ki vidi svet skozi oči procesov in izzivov globalizacije, in liberalec v žlahtnem pomenu besede, s poudarjeno socialno noto in občutljivostjo. Dodana vrednost objavljenih kolumn v knjigi Čas (brez) alternative je tudi v tem, da je urejena po časovnih in tematskih sklopih, zato se bere kot kronika refleksij družbenih fenomenov.

V prvem razdelku o neoliberalizmu – če se v tem zapisu osredotočimo samo na aktualen diskurz varčevanja in razvojne zagate Evropske unije – so objavljene njegove refleksije o finančni in gospodarski krizi, kjer Rizman sistematično razkrinkava tržni fundamentalizem, politiko deregulacije in, blago rečeno, sporno vlogo ekonomistov, ki ne le, da niso zaznali prihajajoče krize, ampak zanjo – ujeti v svoj ekonomistični diskurz – niti ne znajo ponuditi pravih rešitev. Rizman ostro kritizira (pre)ostro politiko varčevanja, saj ima hude družbene »kolateralne posledice«. Opozarja, da se sedanja politika varčevanja, ki jo vsiljujejo mednarodne finančne institucije, opira na Miltona Friedmana in Fridricha Hayeka, guruja neoliberalizma. S tega vidika so proračunski primanjkljaji zadolženih držav enkratna priložnost za zniževanje plač in krnitev socialne države. Hkrati pa je politika varčevanja »tisto sredstvo, ki omogoča prenos bogastva in politične moči k novim bogatašem (nouvelle riche) oziroma v najboljšem primeru k desetini odstotka prebivalstva«, kar Rizman ilustrira s konkretnim dogajanjem v nekaterih evropskih državah. Za EU in svet je zato relevantno vprašanje, »ali je ekonomsko razumno in prav, da uničimo gospodarski potencial neke države in tako kaznujemo njene državljane, ki so jih njihove koruptivne politične in bančne elite čezmerno zadolžile? Celo v standardni ekonomski teoriji velja pravilo, da tudi upniki deloma prevzemajo tveganja«. Rizman hkrati spomni, da so tudi Nemčiji, ki je zagovornica najbolj rigidne politike varčevanja, po vojni odpisali 93 odstotkov dolga iz časa nacistične vladavine in odložili vračanje drugih dolgov za petdeset let, kar je omogočilo povojni gospodarski čudež Nemčije. »Kakršnekoli fiskalne grehe so si že nakopali Grki in drugi, so ti vendarle neprimerljivi s tistimi iz nemške totalitarne preteklosti.«

Vidno je, da je avtor kozmopolit, ki vidi svet skozi oči procesov in izzivov globalizacije, in liberalec v žlahtnem pomenu besede, s poudarjeno socialno noto in občutljivostjo.

No, Rizman opozarja, da je zgodovinska »zasluga« neoliberalizma in politike varčevanja tudi obuditev razrednega boja, ki so ga nekaj časa, na desnici in levici, imeli za preživelega. »Kriza kapitalizma, pospešeno odpravljanje socialne države in politika varčevanja postavljajo sicer zgodovinsko spremenjen koncept razrednega boja ponovno v ospredje.« Zato se ponujata le dve alternativi: barbarstvo ali premislek o (novi) družbeni pogodbi, ki bi temeljila na resnični volji državljanov Evrope, ne pa bank.

V tem kontekstu so seveda zanimivi Rizmanovi pogledi na usodo Evropske unije. Opozarja, da se je demokratični primanjkljaj, kakor bruseljske elite imenujejo neskladje med institucijami EU in njenimi državljani, v času krize še povečal. Poleg tega »danes komajda še kdo omenja nastajajočo evropsko solidarnost, ki je medtem v realnem življenju evropskih narodov ni mogoče nikjer več zaslediti«, piše Rizman. V EU je namreč prevladal denar brez demosa. Tudi Indijec Amartya Sen, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, je opozoril, da so države evrskega območja žrtvovale svojo »denarno svobodo«, ki bi jim v času gospodarske krize prišla prav in s katero bi bilo mogoče preprečiti veliko destabilizacijo in osiromašenje. »Sicer pa je nenavadno, da mora nekdo ’od zunaj’ spomniti, da je Evropa svetu odkrila demokracijo, vendar je nanjo hitro pozabila, ko je dala prednost finančnim institucijam, njenim ’finančnim oligarhom’ in raznim bonitetnim agencijam, ki diktirajo demokratično izvoljenim vladam, medtem ko niso same nikomur odgovorne in so tudi brez sleherne demokratične legitimnosti,« piše avtor.

Po Rizmanovem mnenju bi morala Evropska unija, in še posebej njeni voditelji, v kriznih časih, ki so vedno preizkus trdnosti za vsako družbeno skupnost, ponuditi politično vizijo, pokazati pogum in odpreti široko razpravo o nadaljnjih perspektivah evropske integracije, pri kateri bi se moral slišati tudi glas tistih, ki so naklonjeni manj rigidno integrirani evropski skupnosti. Meni celo, da bi manj integracije lahko pomenilo večjo in trajnejšo Evropo. Najmanj, kar pričakujejo državljani od EU, pa je to, da »jih sedanja generacija evropskih politikov ne žrtvuje, temveč nasprotno zavaruje pred neomejenim apetitom finančnega kolosa in plenilskim nagonom čez vse razumne meje prignanega ne(o)liberalnega kapitalizma«.

Sicer pa v Evropski uniji vidi dve krizi. Prva je politična, saj še vedno ni odgovora na vprašanje, ali naj bi šlo pri EU za federacijo, konfederacijo ali povsem novo in v zgodovini še ne videno politično tvorbo. Druga kriza je seveda ekonomska, ki počasi, a zanesljivo načenja njeno kohezijo in prvotno zastavljene vrednote (socialne, zagotavljanje miru, enakopravni status članic ne glede na njihovo velikost ali majhnost in vplivno geopolitično tvorbo v svetu). Poleg tega se je v demokratičen diskurz in v politiko vnesel strah in sovraštvo med, na eni strani, Grki in Nemci ter hkrati med severom in jugom Evrope. Vse to spremlja tudi suspenz demokracije v Evropski uniji, kar lahko obudi speče antagonizme v EU in agresivne nacionalizme.

Prav politična demokracija je namreč protiutež trgom in moči finančnega kapitala, ta pa je v EU suspendirana. »Demokracija, v kateri državljani nimajo možnosti, da bi odločali o vprašanjih, ki se nanašajo na ekonomijo, si seveda ne zasluži tega imena,« piše Rizman in navaja še mnenje grškega pravnika Costasa Douzinasa, da omemba demokracije in referenduma v koridorjih moči in odločanja v Berlinu in Bruslju povzroča paniko, saj jo razumejo kot nepotrebni oviri pri reševanju krize. »Cena za tako radikalno spremembo gramatike moči je šla na račun predstavniške demokracije, ki nima nič več skupnega s participacijo ljudi v njej, temveč služi le še reproduciranju politične elite in njeni ustrežljivosti finančnemu kapitalu.«

Kaj se je zgodilo z demokracijo? Rizman opozarja, da je evropski parlament pridobival nove pristojnosti v vsaki novi pogodbi, za katero so se dogovorile članice EU, vendar, »kar je ironija, so se sočasno povečale pristojnosti in moč evropskega sveta, ki ga predstavljajo predsedniki vlad«. Veliko bolj kritična pomanjkljivost demokracije pa se »nanaša na dejstvo, da državljani Evropske uniji niso organizirani na transnacionalni ravni, posledica česar je, da jih v resnici nihče ne predstavlja«. Po Rizmanovem mnenju bi ta demokratični primanjkljaj lahko odpravili s tem, da bi vertikalne strukture v Evropski uniji dale prednost horizontalni, kar bi odprlo možnosti za oblikovanje koalicij med evropskimi državljani. »Brez notranje demokracije je Evropska unija, kot opozarja nekdanji francoski in evropski politik Michel Rocard, obsojena na izumrtje,« še zapiše Rizman. In ko gre za alternative populizmu, ki je našel svoj sedež tudi v evropskem parlamentu, Rizman meni, da lahko »alternativo ponudijo samo tiste politike v nastajanju, ki se bodo odvrnile od neoliberalne ideološke doktrine, iz katere črpata svojo politično agendo ali se z njo okoriščata tako politični mainstream kot politični ekstremizem«.

Rudi Rizman: »Če namreč evropska politična elita noče nič(esar) spremeniti, se bo (moralo) na koncu vse spremenilo.«

Rizman navaja mnenje oxfordskega profesorja Jana Zielonke, da je realno obstoječa Evropska unija, kjer je politična amputacija pluralnosti (»združeni v različnosti«) v korist hierarhičnosti (centralizacija), bolj ovira kot pospeševalec integracije. To pa je zadosten razlog, da začnemo v Evropi razmišljati in oblikovati alternativne scenarije, utemeljene na polifonični zasnovi evropske integracije, kar pomeni funkcionalno koordinacijo, teritorialno diferenciacijo in fleksibilnost. »Če namreč evropska politična elita noče nič(esar) spremeniti, se bo (moralo) na koncu vse spremenilo,« dodaja Rizman.

Še posebej so zanimiva Rizmanova razmišljanja o sodobnem terorizmu, o varnosti, o akademskem kapitalizmu, eroziji človekovih pravic, o slovenski tranziciji in uporništvu. Pravi biseri pa so njegove kolumne o velikanih svetovnega družboslovja, kot so Edward Said, Noam Chomsky, Umberto Eco, Ralf Dahrendorf itd. Večino njih tudi osebno pozna, številni so na njegovo povabilo predavali v Sloveniji. Besede, ki jih je namenil na koncu zapisa o Ecu, pa veljajo tudi za Rizmana, vztrajnega zagovornika demokracije v sodobnih družbah: »Eco si ne dela nobenih utvar, da bosta civilna družba in politika upoštevali (vsa) njegova spoznanja in akumulirano modrost o tem, kako bi bilo mogoče napredovati k dobri družbi ali pa vsaj zaustaviti retrogradne procese v njej. Kljub temu pa je prepričan, da takšni napori niso zaman – razumeti jih gre kot ’sporočilo v steklenici’, ki mora prej ali slej prispeti do svojega naslovnika.«